Štiriindvajset ur po prvih korakih z inPlaninci

2 hours ago 37

V prispevku InPlaninec: Skupaj v hribe, skupaj do zdravja smo predstavili pohod inPlanincev nad Sorico, ki je znova pokazal, da gore povezujejo ljudi ne glede na njihove sposobnosti. Danes pa predstavljamo osebno zgodbo prostovoljke Maje, ki se je programu pridružila po spomladanskem izobraževanju za spremljevalce in na pohodu nad Sorico prvič spremljala invalidno planinko.

En korak, ki spremeni načrte

Štiriindvajset ur po prvih korakih z inPlaninci sedim na balkonu, gledam proti Lubniku in razmišljam ali naj obujem planinske čevlje ter se še pred hudo vročino odpravim na vrh. Ne da se mi. Lena sem. A nekje v meni se oglasi notranji glas, ki pravi drugače.

V tistem trenutku me prešine misel na včerajšnji dan. Večina ljudi, ki sem jih spoznala na pohodu, ne bi oklevala. Ne bi iskala izgovorov in ne bi bila lena, če bi se jim ponudila priložnost, da gredo v hribe. Ta misel je bila ravno prava brca, da sem vstala in se odpravila na pot.

Želja, da bi postala del inPlanincev

Narava in gibanje v njej sta že dolgo del mojega življenja. Rada hodim v gore, peš, s kolesom ali na smučeh, v družbi prijateljev ali sama. Višina, skale, čudoviti razgledi in razgibane poti me vedno znova vabijo k sebi. Sem tudi članica planinskega društva in spremljam delo Planinske zveze Slovenije. Tako sem že pred leti zasledila program inPlaninec in bila navdušena nad pomembnim delom, ki ga opravljajo njihovi prostovoljci.

Opazila sem tudi, da je med njimi kot prostovoljka aktivna moja znanka. Kadarkoli sva se srečali, je pogovor prej ali slej nanesel na inPlanince. Njene zgodbe in navdušenje so me vedno znova spomnili na program, ki me je pritegnil že prej, hkrati pa v meni krepile željo, da bi nekoč tudi sama stopila med inPlanince. In letošnje leto je bilo očitno namenjeno prav temu.

Od izobraževanja do prvega pohoda

Sprva ni bilo nič načrtovano. Ker delam z otroki s posebnimi potrebami na Zavodu za gluhe in naglušne, sem tam opazila razpis za izobraževanje v okviru programa inPlaninec. Izobraževanje je zajemalo različna področja posebnih potreb in invalidnosti. V treh dneh smo poslušali kar 29 ur zanimivih strokovnih in interaktivnih predavanj, ki so jih izvajali predavatelji z bogatimi praktičnimi izkušnjami. Izobraževanje je nadgradilo moje dosedanje znanje, mi ponudilo nov pogled na marsikatero področje ter me opremilo z veliko uporabnimi informacijami. Vse to mi koristi tako pri mojem vsakodnevnem delu kot tudi pri spremljanju invalidov in oseb s posebnimi potrebami.

Prvič v vlogi spremljevalke

Končno pa sem štiri mesece po izobraževanju prvič odšla tudi na pohod z inPlaninci. Pot nas je vodila po Soriški planini na Lajnar, Slatnik in Možic.

Začetna trema je ob tako srčnih in prijaznih ljudeh hitro izginila. Ob začetku pohoda sem dobila nekaj navodil o planinki, ki sem jo spremljala. Izkazalo se je, da je zelo izkušena pohodnica, prijetna sogovornica in polna zanimivih zgodb. Ob njenem pripovedovanju, izmenjavi življenjskih izkušenj, dobri družbi in čudovitih razgledih na okoliške vrhove je čas minil veliko hitreje, kot sem pričakovala.

Ko spremljanje postane skupna pot

Ta dan mi ni prinesel le še ene lepe planinske izkušnje. Opomnil me je, kako dragocena je volja, vztrajnost in hvaležnost za možnosti, ki jih imamo. Včasih potrebujemo le en sam korak, da spoznamo kako veliko nam lahko dajo ljudje za katere mislimo, da jim bomo pomagali na koncu pa oni obogatijo nas.

In kaj bi počela, če ne bi šla z njimi? Moj odgovor je preprost: najverjetneje bi bila v hribih, na kolesu ali pa bi doma opravila kakšno delo. Morda bi si celo privoščila dan brez obveznosti in ne bi počela ničesar. Kakorkoli že, zagotovo mi ne bi bilo dolgčas.

To je bil šele prvi korak

A odločitev, da sem se pridružila inPlanincem, je bila ena najboljših, ki sem jih sprejela v zadnjem času. Ni mi prinesla le še enega dneva v gorah, temveč veliko več. Spoznala sem čudovite ljudi, njihove zgodbe, njihovo voljo, vztrajnost in veselje do življenja. Domov nisem prinesla le lepih spominov in prehojenih kilometrov, ampak tudi nov pogled na to, da pogosto to, kar zmoremo jemljemo za samoumevno. Prav zato vem, da to ni bil moj zadnji pohod z inPlaninci, ampak šele prvi korak na poti, po kateri želim hoditi tudi v prihodnje.