Stanko Rajčič končuje kariero

Redki so športniki, ki svojo kariero zaključijo pri 40 letih. Eden takih je koprski košarkar Stanko Rajčič, ki je letos aprila odigral svojo zadnjo tekmo v 23-letni članski karieri. Dolga in zanimiva športna pot se je začela v Pradah, nadaljevala se je v številnih slovenskih klubih, se zaustavila tudi pri naših zahodnih sosedih, končala pa tam, kjer se je vse resneje začelo, torej v Kopru, kjer je igral zadnje 3 sezone. Kljub svojim letom (bil je eden najstarejših še aktivnih košarkarjev v Sloveniji), pa je na igrišču vedno dal vse od sebe in bil zgled številnim mlajšim košarkarjem. S svojo karizmo in skromnostjo je bil priljubljen tudi izven igrišča, da gre za odlično osebnost pa pričajo tudi pohvale slehernega ljubitelja košarke.

Stanko, v letošnji sezoni ste s koprskim klubom prišli do četrtfinala 3. lige. Malce vam je zmanjkalo za polfinale. Kako zdaj ocenjujete letošnjo sezono, tako redni del kot končnico?

Sezono bi v celoti ocenil kot pozitivno. Začeli smo zelo zelo dobro, saj je bila ekipa podobna lanski in smo bili še uigrani. Prvih 5 obračunov smo dobili, po pričakovanem porazu z Ajdovščino pa smo še naprej delovali in igrali zelo solidno. Od decembra dalje so sledile številne poškodbe, zato se nam je priključilo nekaj novih obrazov, a smo kljub temu v spomladanskem delu nadaljevali še naprej zelo spodobno. V končnici smo uspešno prestali osmino finala, v četrtfinalu pa smo kljub domači zmagi na drugi tekmi premoč priznali Konjicam, ki so se kasneje celo uvrstile v 2. ligo. Škoda, saj bi se lahko stvari obrnile v našo korist, a kljub temu mislim, da je bil sezona dobra.

Tako je, prav Konjice so potem odšle v 2. ligo skupaj z Ajdovščino. To je vsekakor znak, da tudi Kopru ne manjka veliko. Kaj je tisto, kar še mogoče manjka, da bi se Koper vrnil v 2. ligo?

Ja, res se je izkazalo, da nam ni veliko manjkalo. Lepo je videti, da je ekipa sestavljena iz pretežno domačih igralcev, bi pa za 2. ligo najbrž potrebovali kakšno okrepitev že od začetka sezone, da bi bili bolj uigrani. Verjamem, da bi se v bližnji prihodnosti preboj v ligo višje lahko zgodil, saj gre za zelo mlade fante, ki bojo iz leta v leto izkušenejši.

Vi ste po sezoni končali zares dolgo kariero. Pri vaših 40 letih in po 23. članski sezoni. Kako se zdaj počutite, ko veste, da je konec? Je bila odločitev o koncu kariere sprejeta po dolgem premisleku in ali je bila lahka?

Odločitev ni bila lahka, bi pa po pravici povedano moral končati že kakšno sezono prej. Podaljšal sem do 40. leta, da ne končam ravno pri 38 ali 39 letih (smeh). V mojih letih ni več lahko igrati, trenirati in teči. Tudi poškodb je bilo na koncu kar veliko, a sem zdržal in zdaj z veseljem končujem kariero.

Če se vrneva na vaš začetek. Kdo vas je navdušil za košarko? Kdaj je to bilo? Ste morda trenirali še kaj?

Začel sem s plavanjem, nadaljeval pa z nogometom, a so me takratni trenerji zaradi višine že usmerjali v košarko. Pred hišo sem imel koš, na katerega sem že od malega veliko metal in se posledično tudi navdušil nad tem športom. Sprva sem začel v krožku na OŠ Prade, nato pa smo se počasi s prijatelji že pridružili selekciji v koprskem klubu in tako se je vse skupaj začelo.

Igrali ste v Kopru, Portorožu, Postojni, Ajdovščini. Potepali ste se tudi v tujini. Kje vam je bilo najlepše in zakaj?

Vsaka sezona je bila po svoje lepa. V Sloveniji sem se res veliko premikal, saj se je velikokrat zgodilo, da je klub izpadel iz lige oziroma je celo članska ekipa razpadla. Najdlje sem se zadržal v zamejskem klubu Jadran, kjer sem preživel 6 sezon. Tudi zato mi je bilo tam najlepše, saj sem stkal veliko prijateljstev.

Na kaj ste najbolj ponosni v karieri? Je ostala kakšna neuresničena želja?

Sam sem vedno igral po mojih sposobnostih. Nekatere sezone so bile kar uspešne, z Jadranom smo recimo vsako leto igrali v končnici, kar je bil osnovni cilj, so bile pa tudi slabše sezone, ko smo izpadli. Vsekakor bi bilo lepo zaigrati za reprezentanco ali pa osvojiti kakšen večji pokal, a sem vseeno zadovoljen z mojo kariero.

Kateri so mogoče tisti trenerji, ki so zaznamovali vašo košarkarsko pot?

Tako kot vsi obalni košarkarji bi izpostavil enega in edinega Sama Miško. Sam sem ga sicer na žalost dobil precej pozno, pri 20 letih, a me je v kratkem času veliko naučil. V članski karieri me je v Postojni veliko naučil tudi Predrag Milović, na koncu pa moram omeniti tudi Konstantina Subotiča, s katerim sem sodeloval na koncu, čeprav sem ga poznal tudi že prej. Imel sem zares veliko trenerjev in vsak je prispeval svoj košček v moj mozaik.

Soigralci so vam za konec pripravili tudi torto in ostala presenečenja. Kako je bilo ob slovesu?

Vsa čast moji ekipi, saj sem bil resnično zelo presenečen, da so mi dali tako lepa darila, na čelu z majico in pokalom. Poudariti moram, da so mi bile zadnje 3 sezone v Kopru zelo lepe, čeprav sem bil že v letih in so bili ostali veliko mlajši, a smo se imeli odlično.

Kakšne imate načrte za prihodnost? Boste še kaj pomagali v klubu? Boste ostali v košarki? Najbrž vas bomo še srečevali tudi na tribunah.

Vsekakor bom za svoje nekdanje soigralce navijal in jih bodril iz tribun. Nekaj malega sicer že pomagam v klubu, a za kaj več preprosto ni časa. Zaenkrat bo tako ostalo, mogoče pa se z leti to spremeni.

Andraž Velkavrh