.jpg)
2 hours ago
32
Širhakl je staro ljudsko poimenovanje za železno grebljico oziroma palico s kavljem, s katero so nekoč drezali v žerjavico, premikali goreča polena in urejali ogenj v štedilniku ali peči. Besedo še danes poznajo predvsem starejše generacije, marsikateremu mlajšemu Slovencu pa ne pove prav ničesar.
Pred desetletji je bil širhakl povsem običajen pripomoček v gospodinjstvih, kjer so kuhali in se ogrevali na drva. Navadno je ležal ob štedilniku, pogosto skupaj z grebljico, lopatico za pepel in drugimi pripomočki za kurjenje.
Danes takšne predmete pogosteje srečamo ob kaminih, v starih kmečkih kuhinjah ali med orodjem, ki so ga ohranili naši starši in stari starši. Beseda pa je ostala del slovenskega narečnega besedišča.
Od kod izvira beseda širhakl?
Širhakl je ena od številnih besed, ki so v slovenščino prišle iz nemščine in se sčasoma prilagodile domači izgovarjavi.
Njegov izvor je pojasnjen tudi v Etimološkem slovarju slovenskega jezika, ki ga je začel pripravljati jezikoslovec France Bezlaj, zadnji zvezek pa je izšel leta 2005.
V slovarju je beseda zapisana v obliki širakel, omenjena pa je tudi pogovorna različica širhakel.
Izvira iz bavarsko-avstrijske nemščine, kjer je podobno poimenovanje označevalo železno palico s kavljem za premikanje ognja oziroma žerjavice.
Nemška beseda je povezana z glagolom schüren, ki pomeni razpihovati oziroma podžigati ogenj, in izrazom Hackel, ki označuje manjšo sekiro.
Pri tem je zanimivo, da je beseda v slovenskem prostoru izpričana že v 19. stoletju. V Murkovem slovarju je bila zabeležena kot širakel s pomenom pripomočka za urejanje ognja.
Ne gre torej za novodobno popačenko, temveč za besedo z dolgo zgodovino v slovenskih govorih.
Širhakl, Foto: Vse za moj danKako so širhakl uporabljali?
V starih štedilnikih na drva je bilo treba za ogenj ves čas skrbeti.
Polena so med gorenjem razpadala, žerjavica se je nabirala na dnu kurišča, pepel pa je lahko oviral dovod zraka.
S širhaklom so lahko premaknili goreča drva, razgrnili žerjavico in sprostili prostor, da je ogenj bolje gorel.
Kavelj na koncu železne palice je omogočal tudi, da so poleno potegnili bližje vratcem kurišča, ne da bi se ga dotikali z rokami.
Pripomoček je bil preprost, a uporaben. Ni potreboval posebnega vzdrževanja in je ob pravilni uporabi lahko služil več desetletij.
Pri nekaterih štedilnikih so z njim tudi dvigovali ali premikali posamezne železne dele.
Širhakl je bil pogosto tako samoumeven del kuhinje, da ga ni bilo treba posebej razlagati. Če je kdo rekel, naj prineseš širhakl, so domači praviloma vedeli, kaj potrebuje.
Poznali so ga tudi pod drugimi imeni
Beseda se ni uporabljala povsem enako v vseh slovenskih krajih.
V narečnih slovarjih lahko najdemo oblike širhakl, širhakel, širakel, širakl in širhokl.
V Rateškem slovarju je zapisana oblika širhakelj, njen pomen pa je pojasnjen z besedo grebljica.
V Prleškem slovarju je širhakl opisan kot grebljica za čiščenje peči.
Poznajo ga tudi na Koroškem. Tamkajšnje narečno besedišče navaja še poimenovanje pečkodregec, ki zelo nazorno pove, čemu je bil predmet namenjen.
V Zasavskem slovarju najdemo razlago, da gre za grebljico za peč oziroma pripomoček za drezanje v ogenj.
V različnih okoljih so se lahko nekoliko razlikovale tudi oblike samih pripomočkov. Ponekod so razlikovali med grebljico z ravnim delom za razgrinjanje žerjavice in širhaklom s kavljem za premikanje polen.
Prav takšne razlike kažejo, kako bogato je bilo nekoč besedišče za vsakdanje predmete in opravila.
Časi, ko je bilo treba zjutraj najprej zakuriti
Širhakl marsikoga spomni na kuhinje, v katerih je bil štedilnik na drva osrednji del doma.
Preden je bilo mogoče skuhati kavo, pogreti mleko ali pripraviti kosilo, je bilo treba zakuriti.
V hladnih zimskih jutrih je bilo v kuhinji pogosto najprej treba naložiti drva, preveriti žerjavico, očistiti pepel in počakati, da se štedilnik dovolj segreje.
Šele nato je bilo mogoče začeti kuhati.
Takšni štedilniki niso bili namenjeni samo pripravi hrane. Pogosto so ogrevali tudi prostor, okoli katerega se je odvijal velik del družinskega življenja.
Ob njih so sušili mokre rokavice in nogavice, greli vodo ter včasih odložili kruh ali drugo hrano, da je ostala topla.
Širhakl je bil pri vsem tem majhen, vendar potreben pripomoček.
Marsikdo se verjetno še spomni zvoka, ko je železna palica zadela ob kovinsko rešetko kurišča ali ko je nekdo z njo premaknil goreče poleno.
Foto: arhiv Vse za moj danZakaj takšne besede izginjajo?
Z razširitvijo centralnega ogrevanja, električnih in plinskih štedilnikov so številna gospodinjska opravila postala drugačna.
Ogenj ni bil več nekaj, za kar je bilo treba vsak dan skrbeti v kuhinji.
Zato so iz vsakdanjih pogovorov postopoma izginjala tudi poimenovanja predmetov, ki jih nismo več potrebovali.
Podobno se je zgodilo z nekaterimi drugimi besedami nemškega izvora, kot so šporhet za štedilnik, šajtrga za samokolnico, šraufenciger za izvijač in šlafrok za domačo haljo.
Nekatere so še vedno zelo razširjene, druge pa živijo predvsem v narečjih in spominih starejših ljudi.
Širhakl sicer ni povsem izginil. Pripomočke za urejanje žerjavice še danes uporabljajo lastniki kaminov, krušnih peči in štedilnikov na trda goriva. Spremenilo se je predvsem to, kako pogosto ljudje posežejo po njih in pod katerim imenom jih poznajo.
Ali bi danes še prepoznali širhakl?
Stari gospodinjski predmeti lahko povedo veliko o načinu življenja, ki se je v nekaj desetletjih močno spremenil. Širhakl je bil nekoč nekaj vsakdanjega, danes pa že sama beseda pri marsikom vzbudi vprašanje, kaj sploh pomeni.
Morda imate takšen pripomoček še vedno doma, v drvarnici, ob peči ali med starim orodjem. Če ga najdete, vprašajte starejše družinske člane, kako so mu rekli pri vas. Morda boste slišali širhakl, širakel, grebljica ali povsem drugačno domače poimenovanje.
Objava Se še spomnite, kaj je širhakl? Nekoč ga je imela skoraj vsaka hiša se je pojavila na Vse za moj dan.
English (US)