Scapelab – BAZA: Kako je vzniknil nov urbani predel Ljubljane

Biro Scapelab že skoraj dve desetletji soustvarja enega najbolj prepoznavnih razvojnih lokov sodobne Ljubljane – prenovo območja Cukrarne. Od natečajne zmage leta 2009 do danes so projekti, kot so prenovljena Cukrarna, Palača Cukrarna, skate park pod Fabianijevim mostom in nastajajoče zavetišče za brezdomce, postopoma preoblikovali nekdaj zapuščen mestni predel v živahen prostor srečevanja, kulture in skupnosti. Z arhitekti biroja Scapelab, ki ga vodijo ustanovitelj Marko Studen ter arhitekta Boris Matić in Jernej Šipoš, smo se ob odprtju novega mestnega prizorišča, Palače Cukrarna – BAZA, pogovarjali o dolgotrajnosti arhitekturnih procesov, načelih prilagojene ponovne uporabe obstoječih stavb (adaptive reuse), mestotvornosti in odgovornosti arhitekture do ljudi ter prostora, ki ga soustvarja. O Sloveniji kot specifičnem okolju: »Raj za arhitekturo, pekel za arhitekte« – in zakaj je tako.

Celotno območje urejanja okrog Cukrarne vaš biro razvija vse od zmage na natečaju leta 2009. To je sedemnajst let razvoja mesta, arhitekture, biroja in tudi vas osebno. V tem času ste uresničili številne projekte, vendar bistveno manj, kot je predvideval prvotni natečajni predlog. Kateri so bili ključni razlogi za to in kaj še sledi?

Razvoj in vizija mesta se s časom spreminjata in tudi vizija za ta predel je hitro naletela na zelo konkretne čeri. Predvsem je bil obsežen projekt v večini odvisen od javnega financiranja, saj gre za javne projekte in ne projekte zasebnih investitorjev. In zato se je vse za nekaj let ustavilo.

V tem vakuumu smo razmišljali, kaj storiti, in se odločili narediti korak bolj iz obupa kot kaj drugega, ki pa je bil ključen, saj se je javnost že sprijaznila z napovedovano porušitvijo. V galeriji Kresija smo razstavili projekt prenovljene Cukrarne z ogromno maketo Cukrarne, v katero so obiskovalci lahko vtaknili glavo in za trenutek vstopili v njeno možno prihodnost, tako se je naša vizija naselila v srca ljudi. In s tem dobila, paradoksalno, trden temelj za realizacijo. To, da ljudje verjamejo v vizijo, je osnova.

Drugi korak je bila realizacija skate parka v podmostju, ki je z novim programom dobilo stalno prisotnost ljudi in osvetlitev. Negativna mentalna percepcija podmostja se je začela spreminjati v nekaj optimističnega, uporabnega za mesto in ljudi.

Šele po teh malih, vendar nujnih korakih se je odprla možnost realizacije prenove Cukrarne, potem prenove Palače, nato zavetišča za brezdomce, ki je pravkar v gradnji.

Iz natečajne vsebine bomo v prihodnosti realizirali še splavnico, torej postajo za krožno pot rečnih ladjic po Ljubljanici, ter hkratno prenovo Ambroževega parka.

V tem območju je mesto realiziralo tudi Prekmurski trg in Fabianijev spomenik, oboje je uspelo biroju Medprostor.

Torej, pod črto – iz zapuščenega, neprehodnega območja – spomnite se, da je bilo nabrežje desetletje zagrajeno in neprehodno zaradi nevarnosti padajočih delov rušeče se Cukrarne – se je ta del mesta preobrazil v nov urban prostor Ljubljane, kjer se križajo poti pešcev in kolesarjev, mladih generacij skejterjev, ki so prav tu začeli izvajati svoje prve trike, dnevnih obiskovalcev galerije, nočnih obiskovalcev koncertov, tudi v galeriji, plesalcev sambe, študentskih petkov. Pravkar je odprta Baza, center za mlade, konec leta se odpira zavetišče za brezdomce. Zares neverjetna zmes marginalnih, nekomercialnih programov, ki tvori sodoben, socialen model razvoja mestnega predela. Medtem ko je center pretežno komercializiran, je ta del mesta še vedno svoboden – tu ne potrebuješ denarja za to, da bi preprosto bil, se družil, ustvarjal in se zabaval.

Kako razumete pristop adaptive reuse oziroma prilagojene ponovne uporabe in kako se ta odraža pri prenovi Palače Cukrarna?

Cukrarna, ki je postala galerija Cukrarna, in Palača, ki postaja Baza, sta projekta adaptivne ponovne rabe, adaptive reuse, a z različnima pristopoma. Cukrarna je projekt poenostavitve in nadomeščanja, pri katerem smo ohranili zgolj ostenje, izvotlili grajeno tvarino in v praznino umestili povsem novo strukturo. Projekt smo poenostavili na dialog dveh elementov – historičnega ostenja in modernega vsadka. Preprosto, kot nevtralno ozadje, ki čaka na razstave, dogodke …

Pri prenovi Palače smo ubrali povsem drugačen pristop, namreč pristop slojenja, nalaganja ter razkrivanja zgodovinskih in materialnih slojev. Ohranjamo celotno obstoječo strukturo, vključno s historičnimi obdelavami in elementi, ter dodajamo nove, moderne, tehnične elemente in materiale tam, kjer je potrebno.

Palača je zato v primerjavi s Cukrarno prostorsko, materialno, ambientalno bistveno bolj raznolika … Tudi bolj taktilna.

Adaptive reuse oziroma prilagojena ponovna uporaba je princip, pri katerem obstoječe potenciale uporabimo kot nastavek za spremembo v nekaj povsem novega. Novega v pomenskem, simbolnem in programskem smislu. Adaptive reuse je hkratni pogled v preteklost in možno prihodnost. Torej ne poustvarja historičnega stanja, kot recimo klasična prenova, niti ni novogradnja. Je nekje vmes.

Kaj ste se odločili ohraniti in zakaj? Česa niste ohranili? Kako določiti mejo med tistim, kar je smiselno ohraniti, in tistim, kjer je primernejši nov poseg ali posodobitev?

Ključno je razumevanje potenciala obstoječega stanja – kaj vsebuje, kaj omogoča in česa ne. Arhitekt je tisti, ki se mora odločiti in postaviti mejo ter začrtati smer procesa. Pri Cukrarni je meja radikalna in vodi v kontrast – ohranjen volumen in sodoben, introveritran vsadek. Poenostavljeno poseg opišemo kot A + B. Pri Palači je meja med obstoječim in novim zabrisana, saj praktično ohranjamo celotno historično strukturo in samo premeteno dodajamo nove elemente – betonske tlake, grobe torkrete, ojačitvene jeklene profile, steklen prizidek, kovinske nadstrešnice itd. Torej A + B + C + D + E + …

Kaj omogoča prenova obstoječega objekta, česar novogradnja ne more ponuditi?

Adaptivna prenova je po definiciji transformacija obstoječega in ne povrnitev v nekdanje stanje. Adaptivna prenova ima s principom slojenja heterogenih struktur potencial, da obstoječe spremeni v nekaj povsem novega in hkrati historičnega. V tej namerni, ciljani dvojnosti leži potencial ustvarjanja novih presenetljivih razmerij in ustvarja bogastvo detajlov, prostorov in atmosfer, ki so izrazito drugačni od sodobnih novogradenj. Izraznost novogradnje je namreč po definiciji reducirana na sodoben časovni pas materialnosti, estetike in ekonomike. Adaptive reuse ponuja povsem odprto polje historičnih, nesodobnih, pa tudi neracionalnih situacij in nedoslednosti, celo napak, ki jih toleriraš, ter ima zato potencial ustvarjanja nenavadnih prostorskih in programskih situacij.

Če poskušamo biti provokativni na zelo tehničnem nivoju – že sama zakonodaja pri historičnih, zaščitenih objektih omogoča večjo svobodo pri snovanju gradbene fizike, požarne varnosti, statične odpornosti … in že zato ima arhitekt svobodo, da izbere nekonvencionalne, enostavnejše rešitve, neskladne z zakonodajo.

Ali ni zanimivo, da tako prenovljeni objekti, torej z nižjimi tehničnimi zahtevami, funkcionirajo zelo dobro? Ali potem novogradnje z visokimi tehničnimi zahtevami, ki izhajajo iz predpisov, res funkcionirajo mnogo bolje? Ali so morda zahteve, po katerih smo prisiljeni graditi, postavljene previsoko? Kdo postavlja te zahteve in ali nas vodijo v pravo ali napačno smer?

Kaj vse je bilo potrebno, da je nazadnje prišlo do realizacije Palače Cukrarne?

Palača in Cukrarna sta nastali kot del procesa preizkušanja različnih razvojnih modelov in projektov v toku sedemnajstih let. V tem permanentnem procesu sta nastajali filozofija in tudi struktura našega biroja. Verjamemo, da arhitektura nastane najprej kot ideja, ki mora naseliti srca ljudi, ki vanjo verjamejo. Šele potem postane načrt. Ta se materializira na gradbiščih, s katerimi živimo dan za dnem, od začetka gradnje do začetka uporabe. Pa tudi dlje, tudi ko objekt živi, skrbimo zanj in za njegovo razmerje do prostora in ljudi. V projekt se zaljubiš, obenem racionalno stremiš k cilju, včasih žrtvuješ osebne cilje, da prideš do konca. To je zelo zanimiv uvid v odgovorno, resno timsko delo. Poklic arhitekta razumemo na ta način in ga tako tudi živimo.

Ko govorimo o mestotvornosti – kaj je Ljubljana s prenovo območja Cukrarne pridobila?

Ljubljana je v zadnjih dvajsetih letih iz zaprašenega, zaspanega mesteca, ki je za desetletja zaostajalo v razvoju za perifernimi mesti sosednjih držav, recimo Gradcem in Zagrebom, postala prepoznavno regionalno urbano središče, ki ima svoj karakter in razvojni naboj. Tujci hodijo k nam zaradi očarljive drobnosti in krhkosti Plečnikove Ljubljane, zaradi dobre hrane, prijaznih ljudi in pozicije na križišču evropskih poti, pa tudi zaradi razvojnih projektov in rešitev, ki jih je Ljubljani uspelo implementirati v tem času.

Pojavljajo se tudi upravičene in strokovno utemeljene kritike nekaterih ljubljanskih načrtov. Kako jih razumete in kako odgovarjate nanje?

Modernizacija mesta, ki jo nekateri kolegi imenujejo »urbicid«, mi razumemo kot neizogiben razvoj. S prihodnostjo se mesto ne more soočati z avtarkičnim pristopom in trmastim nasprotovanjem spremembam. Samo spomnite se protestov meščanov pred mestno hišo, ko smo zaprli center mesta za promet. Ali protestov proti garažni hiši pod parkom Zvezda. Ali proti kataklizmičnim napovedim ob preobrazbi slovenske ceste. Ali problematiziranju park and ride sistema. Ali uporu proti nakupovalnim središčem, stanovanjskim stolpnicam. Ljubljana je postala bolj decentralizirana in bolj urbana, tudi bolj vključujoča. Preobrazba območja Cukrarne je le majhen košček pisanega mozaika. Javno dostopno pritličje Cukrarne, razstavišče evropskega formata, nov center za mlade, novo zavetišče za brezdomce – vse to so koščki mozaika mesta, ki vsak dan nastaja na novo, mesta ki je naš dom.

Kako prepoznate, da je arhitekturni projekt zares uspešen? Kateri so kriteriji, po katerih ga ocenjujete?

Praktično vse okrog nas se danes ocenjuje po stalni prisotnosti v medijih, po številu prejetih nagrad, všečkov na instagramu, itd. Kar je čisto ok, namreč to, da je arhitektura del popularne kulture. Za dejanski uspeh projekta pa je ves ta pomp z vsakim dnem manj relevanten. Uspešnost projekta ima mnogo dimenzij – konceptualno, kontekstualno, ekonomsko, uporabniško, relacijsko, časovno, itd. Za nas so uspešni tisti projekti, ki so v mesto in življenje ljudi prinesli nekaj novega, pozitivnega. Pri stanovanjskih projektih je uspeh to, da so ljudje zadovoljni s stanovanji in se pohvalijo, da živijo v super stanovanjih. Kot recimo Dunajski vogal, Spektra. Cukrarna je postala prostor srečevanja Ljubljančanov in globalno prepoznavna destinacija obiskovalcev Ljubljane. Razstava Art Vital je privabila več kot 30.000 obiskovalcev. Ali pa naš najljubši projekt, prenova Slovenske ceste, ki je karakter središča mesta in utrip Ljubljane preobrazila za zmeraj. Ko kolesarimo po Slovenski, imamo občutek, da smo v nekdanji Ljubljani in novi Ljubljani hkrati in Ljubljančani so to novo stanje sprejeli za svojega.

Je Slovenija dobro okolje za dobro arhitekturo?

Zdi se nam, da toliko dobre arhitekture na kvadratni kilometer, kot je je v Sloveniji, morda ni nikjer na svetu. Slovenski arhitekti so bili in so še vedno entuziasti, zaljubljeni v svoj poklic, polni navdiha, znanja in energije ter ustvarjajo izjemne stvari. In nas je vse več in delamo vse bolj raznovrstne stvari. Kar je skregano z ekonomsko logiko. Mislimo, da je ta »arhitekturni raj« povezan z religioznim odnosom Slovencev do lastništva nepremičnin, ki je pa tudi skregano z ekonomsko logiko. Posledično, da, Slovenija je raj za arhitekturo, je pa tudi pekel za arhitekte.

Kako to mislite? Če bi lahko vplivali na sistemske spremembe, kaj bi si kot arhitekti najbolj želeli?

Ciljamo na povampirjeno birokracijo, na nizke honorarje. Dvomimo, da smo arhitekti relevanten del družbene reprodukcije, saj imamo v ekonomskem smislu več skupnega s prekarci kot s Plečnikom. Slovenski raj za arhitekturo obstaja zaradi arhitektov, ki delujejo na etični pogon, torej so namesto z denarjem plačani s »psihološkim dohodkom«. Ko se nam v taki etični drži pridružijo tudi drugi poklici, od politikov, zdravnikov, odvetnikov, in tako naprej, bomo vsi živeli v raju.

Za konec: česa si želite – tako za svoj poklic kot za prihodnji razvoj prostora in mest?

Želimo si manj birokratskih norosti, ki nas omejujejo pri delu in so razlog, recimo, zakaj manjka stanovanj in zakaj so tako draga! Želimo, da nam ne bi bilo več treba upoštevati nesmiselnih zahtev po osončenju stanovanj decembra, ko sonca v Ljubljani ni niti ene ure na mesec. Želimo si preprostejših postopkov izdaje gradbenih dovoljenj, pri katerih, med drugimi norostmi, dokazovanje o prahu iz gradbišča ne bi ustavilo najpomembnejših državnih infrastrukturnih projektov. Želimo si bolje osvetljenih ljubljanskih ulic ponoči. Želimo si civilnih iniciativ z etičnimi in dejansko razumnimi zahtevami. Želimo si, da bi bili naši kolegi zaposleni in ne več subvencionirani s strani države. Želimo si preudarnejših sprememb gradbene zakonodaje. V petnajstih letih smo namreč izdelovali projektno dokumentacijo po 7 različnih gradbenih zakonih. Ali ne zveni to noro?

Pogovarjali sta se: Nina Granda in Nina Dolar