Sara Planinšek: Glasovi tišine

Sara Planinšek: Glasovi tišine. Maribor: Kulturni center Maribor, 2025

Glasovi tišine (2025, Kulturni center Maribor) so prozni prvenec Sare Planinšek, v katerem najdemo pisano paleto zgodb – od zelo kratkih ali nekaterih le skicozno naravnanih do malce daljših in bolj slogovno izpiljenih; zgodbe so v vsebinskem oziru naslonjene predvsem na problematiko vsakdanjih zadreg in tegob ter skoznje projiciranega položaja (mladega) posameznika oz. posameznice v sodobnem svetu. Že skraja so povezane z iskanjem identitete ali (če sledimo izbiri naslova) iskanju lastnega glasu, ki pa pogosto ostaja spregledan, zadušen ali zamolčan, bodisi zaradi danih družbenih okoliščin bodisi zaradi subjektovih izkušenj iz preteklosti in nanje navezane nezmožnosti pristne komunikacije.

Glasovi tišine iz naslova torej nakazujejo na stanje, kakršno se razvije, ko protagonist ne zna, ne (z)more ali pa si ne upa jasno in glasno spregovoriti; takšno stanje neizogibno zamegljuje in neredko celo zabrisuje premočrten pogled na dogodke iz bližnje in daljne preteklosti, pa tudi otežuje pridružene medosebne odnose. Tišina, ki ni samo vmesno stanje, ampak znamenje neizpodbitne odsotnosti zvoka kot odvoda komunikacije ter s tem posameznikovega bivanja in obstoja kot takega, se razrašča kot nezadržna »rak rana« sodobne družbe – zlasti mladih – z začetka 21. stoletja; protagonisti se vztrajno spopadajo z občutenji nepripadnosti, ujetosti, utesnjenosti, tujosti in nerazumljenosti, ki pronicajo v vse pore njihovega vsakdanjika in močno zaznamujejo njihov položaj in vlogo v svetu.

Avtorica svojo osrednjo pozornost polaga na ramena prezrtih, preslišanih in osamljenih, skratka tistih, ki se iz takšnega ali drugačnega razloga znajdejo v nepričakovanih in nepredvidenih položajih, polnih mrzličnega samoiskanja, negotovosti, medsebojnih nesoglasij in vsesplošne zmede kot odraza novodobnega hitenja in digitalizacije. S tem se med drugim potrjuje vzdušje tesnobnosti, ki ga pisateljica spretno upoveduje na ozadju sledenja realistični pripovedni liniji, ponekod prepletenega s poetičnimi podtoni, kot bi hotela malce ublažiti siceršnjo ostrino. A ravno zato se nemalokdaj pripeti, da se zaradi takšnega mehčanja (že skorajda zabrisovanja) posameznih premis nekateri sicer nujni pripovedni poudarki scela razblinijo, zlasti v pripovedih, ki so krajšega obsega; čeprav so pripovedi doživljajsko pristne in povedne, ni redkost, da zdajci postanejo preveč monotone in precej predvidljive, preveč podobne druga drugi, s predvidljivo premico od zapleta do razpleta.

Zbirka se že skraja ponaša z nedvoumno izrazno močno in pretanjenim občutkom za jezik, zato ji ni mogoče očitati nikakršne jezikovne površnosti ali plehkosti. Nasprotno, avtorica je sposobna izostrenega izkustvenega potapljanja v osebe ter prepričljivega predstavljanja njihovih nagibanj ter tega, kar je neslišano, neizgovorjeno in nehotno. Res pa je, da bi tu in tam lahko malce bolj razgibala tematsko raven in pripovedi poživila s kakšnim nepričakovanim poskokom iz območja umirjene poetičnosti in predvidljivosti v smeri naglega, dramatičnega preobrata.  

Martina Potisk