Ko besede odpotujejo: Rok Vilčnik – Rokgre v Milwaukeeju

Rok Vilčnik – Rokgre je eden najizrazitejših sodobnih slovenskih dramatikov, pesnikov in pisateljev, čigar delo se redno umešča na presečišče gledališča, literature in glasbe. Njegova besedila, pogosto uprizorjena doma in v tujini, zaznamujejo poetična natančnost, absurden humor in subtilno raziskovanje identitete, odnosa do sveta ter notranjih pokrajin človeka. V zadnjih letih je posebej povezan z mednarodnimi gledališkimi sodelovanji, med drugim z ameriškim gledališčem Theatre Gigante, kjer njegova dela živijo v novih interpretacijah in jezikih. V pogovoru, ki sledi, avtor razmišlja o gostovanju v Milwaukeeju, o prevajanju lastnega pisanja v drug kulturni prostor ter o tem, kako se njegova dramatika in poezija spreminjata v srečanju z igralci, režiserji in občinstvom. Intervju odpira vpogled v ustvarjalni proces avtorja, ki umetnost razume kot dialog med jeziki, kulturami in ljudmi.

– Kaj je bil glavni namen tvojega obiska v Milwaukeeju in kako je bila zasnovana celotna predstavitev tvojega ustvarjanja?

Pred leti je Theatre Gigante, ki ga vodita Isabelle Kralj in Mark Anderson, uprizoril mojo dramo Tarzan. Z njo so gostovali tudi na Tednu slovenske drame v Kranju. Sodelovanje se je nadaljevalo v zelo zanimivem projektu Cosmic Fairy Tales, video interpretaciji mojih Vesoljnih pravljic, pri kateri je sodelovalo veliko gledaliških, glasbenih in video ustvarjalcev z različnih koncev sveta. Kasneje smo skupaj ustvarili še HereThereWhere, ki je mednarodna koprodukcija med Theatre Gigante in Albe Teatro iz Ravenne, Italija. Ne gre za klasično dramsko igro, ampak za fizično-gledališki kolaž. Eksistencialno iskanje identitete. Predstava je večinoma črpala iz mojega teksta Svetloba je osamljeni popotnik in se igra z vprašanjem “kje sem jaz?” v prostoru, času in odnosih. V Mariboru je gostovala na zaključku lanskega festivala Slovenski dnevi knjige, prav tako pa v Italiji, kjer je bila ena od premier. Raziskuje občutke izgubljenosti, pripadnosti in nesmisla na absurden, poetičen način.

Tokratni obisk je bil naravno nadaljevanje tega sodelovanja. Theatre Gigante je želel uprizoriti moj z Grumovo nagrado nagrajeni gledališki Ljudski demokratični cirkus Sakešvili, vendar so premiero tik pred zdajci zaradi bolezni v ansamblu morali prestaviti. Kljub temu je občinstvo lahko spoznalo del besedila skozi igralske interpretacije in glasbo skladatelja Franka Pahla, ki je za predstavo ustvaril izvirno glasbo. Bil je to večer posvečen predstavitvi mojega dela. Namen ni bil predstaviti samo dramatike, ampak različne plasti mojega ustvarjanja. Igralci so intrepretirali odlomke iz mojih dram, nekaj pa tudi iz zbirke Vesoljnih pravljic. Zgodil se je tudi glasbeni nastop skladatelja Frank Pahl, ki je za prestavo Ljudski demokratični cirkus, napisal glasbo.

– Kako se je ta ameriška predstavitev umeščala v širši kontekst tvojih mednarodnih gostovanj?

Nimam veliko gostovanj v tujini, mogoče eno ali dve na leto. Zato je vsako zame poseben dogodek. Predvsem zato, ker lahko vidim, kako moje pisanje deluje v drugem kulturnem prostoru.

Vsako gostovanje mi na neki način odgovori na vprašanje, ali sem napisal nekaj lokalnega ali nekaj človeškega. Ko se nekdo na drugem koncu sveta zasmeje na istem mestu ali ga zaboli ista misel kot gledalca doma, dobiš potrditev, da literatura in gledališče potujeta hitreje od geografije.

– Kako si doživel odziv občinstva? Te je kaj posebej presenetilo?

Ameriško občinstvo je zelo zavzeto. To se vidi že po vprašanjih. Ne zanimajo jih samo zgodbe, ampak tudi proces nastajanja, način pisanja, odločitve, ki jih sprejemaš kot avtor.

Veliko zaslug za to imajo tudi prevajalci Isabelle Kralj, Mark Anderson in Melita Koletnik. Zame je najpomembnejše, da imajo izjemen občutek za gledališki jezik. Težko si predstavljam boljše prevode v angleščino. Rad poslušam svoje tekste v angleškem jeziku. Takrat se odmaknejo od mene kot avtorja in začnejo živeti svoje življenje.

– Na družbenih omrežjih si zapisal, da je bilo zanimivo svoje delo doživeti kot delo »nekega drugega avtorja«. Kaj si imel v mislih?

Angleščina mi je blizu, pa vendar moje besedilo v tem jeziku zveni drugače. Kot da ga ni več napisal človek, ki ga poznam. Odmakne se od mene in postane del nekega širšega literarnega prostora.

V Milwaukeeju pa sem med poslušanjem različnih interpretacij svojih besedil pomislil: »Ta avtor pa sploh ni slab.« Za nekaj ur sem lahko bil samo gledalec.

– Tvoja besedila so bila uprizorjena v različnih državah. Kako ameriško občinstvo bere teme, ki izhajajo iz slovenskega prostora?

Mislim, da ne pišem o slovenskem prostoru. Pišem o notranjem prostoru človeka. O tem, kar človek nosi v sebi, ne glede na to, kje živi. Povsod ljudje hrepenijo, ljubijo, izgubljajo in iščejo smisel.

Ko smo leta 2018 prvič sodelovali pri Tarzanu, sta mi Mark in Isabelle rekla, da ameriško občinstvo drame Ljudski demokratični cirkus Sakešvili verjetno ne bi razumelo. Nekaj let pozneje pa sta mi povedala, da bi jo Theatre Gigante zelo rad uprizoril. Njihov svet se je vmes precej spremenil.

Drama skozi absurd govori o tem, kako totalitarni sistemi – ideološki ali ekonomski – ljudem jemljejo svobodo, dostojanstvo in identiteto. Ne govori samo o o tem, ampak o vsakem sistemu, ki človeku prepreči, da bi ostal človek.

Vedno me razveseli, ko drugi v mojih besedilih odkrijejo nekaj, česar sam nisem videl. Besedilo zares zaživi šele v srečanju z režiserjem, igralci in občinstvom.

– Veljaš za enega najbolj uprizarjanih sodobnih slovenskih dramatikov. Kako danes gledaš na svojo dramsko pot?

Toliko različnih besedil je bilo že uprizorjenih, nekatera tudi večkrat, da si včasih mislim: če bi se danes vse končalo, bi lahko mirno ugasnil luč in šel spat.

Hvaležen sem ljudem, ki v mojih besedilih prepoznajo nekaj, zaradi česar se odločijo narediti predstavo. To je velikanska pustolovščina. Več mesecev gradiš hišo, potem pa vanjo povabiš ljudi. Za uro ali dve odpotujejo v svet, za katerega sem jaz napisal recept, drugi pa ga skuhajo.

– Ob dramatiki si v zadnjem času znova izrazito prisoten tudi kot pesnik. Kako se poezija razlikuje od gledališkega pisanja?

Obe pišem hitro. Proza pri meni nastaja veliko počasneje.

Poezija je zame povezovanje nevidnih kablov, da na koncu zasveti neonski napis in vsi razumejo kaj pravi. Besede so lahko nelogične, pa skupaj ustvarijo pomen. Nekaj podobnega se dogaja tudi v mojih dramah. Kratki, jasni stavki iščejo trenutek, ko se prižge luč.

Razlika je predvsem v tem, da je poezija bolj intimna, drama pa bolj javna.

– Tvoja zadnja pesniška zbirka Neskončno cvetenje odpira zelo poseben pesniški svet. Kako jo umeščaš v svoj opus?

Mislim, da sem se s to zbirko najbolj približal sebi. V dramatiki se pogosto skrivam za liki, v poeziji te možnosti nimaš. Tam ostaneš sam z besedo.

Neskončno cvetenje govori o stvareh, ki ne minejo, čeprav jih ni več. O spominu, izgubi, bližini in tistem, kar ostane, ko se življenje navidezno premakne naprej. Zelo mi je blizu misel iz spremne besede, da narava v teh pesmih ni prizorišče, ampak notranja pokrajina človeka. Kar se zgodi drevesu, se zgodi tudi človeku.

Verjetno zato v tej zbirki ni toliko zgodb kot trenutkov. Manj je odra in več tišine. A tudi tišina je včasih samo druga oblika dialoga.

– Kaj ti osebno pomeni predstavitev tvojega dela v Združenih državah Amerike?

Predvsem potrditev, da majhen jezik ni nujno majhen svet. Slovenščina ima malo govorcev, a zgodbe niso nič manjše zaradi tega.

Ko vidiš, da besedilo, napisano v Sloveniji, nagovori ljudi v Milwaukeeju, ugotoviš, da literatura ne potuje po državah, ampak od človeka do človeka.

– Kaj bi si želel, da ameriško občinstvo odnese s seboj po srečanju s tvojimi dramami, zgodbami in pesmimi?

Ne pričakujem velikih razodetij. Če kdo odnese domov en stavek, eno podobo ali eno misel, ki ga spremlja še naslednji dan, je to že veliko.

Vedno sem imel občutek, da umetnost ni zato, da daje odgovore, ampak da postavlja prava vprašanja. Če moje besedilo za trenutek odpre