Recenzija Verdijeve BALETNE GLASBE – dvojni CD

8 hours ago 19

Simfonični orkester RTV Slovenija in dirigent Lorenzo Castriota Skenderbeg; cena 19,36 €

Piše: Franc Križnar

Naslovnica obeh cedejk

ZKP RTV Slovenije je v sodelovanju za RA SLO-Tretjim programom-Programom Ars izdala dvojni CD digitalni album Giuseppe Verdi: Baletna glasba. Posneli in izdali so ga Simfonični orkester RTV Slovenija (1955 →) pod vodstvom italijanskega dirigenta, neke vrste specialista operista Loranza Castriote Skanderbega (r. 1964), od 2007 tudi njihov (glavni) gostujoči dirigent. Na dveh ploščah (v skupnem trajanju skoraj dveh ur) prinaša album vso baletno glasbo iz sedmih Verdijevih oper, oz. njihovih različic. Ta Verdijeva (1813-1901) glasba je nastajala v relativno dolgem skladateljevem obdobju skoraj petdesetih let, v letih 1847-1894 in ima zato tudi neke vrste skladateljevo antologijsko baletno/plesno vrednost. To potrjujejo že naslovi Verdijevih oper, iz katerih zdaj lahko poslušamo njegovo baletno, torej plesno glasbo: Jeruzalem (22 min.), Sicilijanske večernice (30), Trubadur (24), Macbeth (10), Don Carlos (17), Aida (9) in Otello (6). Balet v Verdijevih operah ni obroben skladateljev opus ali zgolj neka dodana, dodatna zbirka inštrumentalnih vložkov. Ta skladateljev pomen se v marsikaterem od njegovih del vleče vse od uvertur, prek najpomembnejših dramaturških zapletov in odpletov (arije, ansambli, zbori, ….), torej v okviru tako kvalitetne dramaturgije Verdijevih glasbenih dram pa vse do konca. Večina teh (predstavljenih) baletov je povezana s pariško operno oz. gledališko prakso: v grand (= veliki) operi je bil ob krajšem baletu v 2. dejanju praviloma predviden tudi obsežen plesni divertissement v 3. dejanju. Skladatelji pa, ki so želeli prodreti na najuglednejši francoski operni oder so morali to konvencijo upoštevati. Okoliščine njihovega nastanka pa še ne povedo, kakšen umetniški učinek je skladatelj z njimi dosegel? Pariške navade ali tovrstna pravila je skladatelj vsakokrat prilagodil svetu posamezne opere – ko so (solistični pevski) glasovi utihnili, je orkester prevzel nosilno vlogo pri oblikovanju odrskega dogajanja. Vsa ta intenzivna prepojenost vsake od skladateljevih (uspešnih) oper pa to še kako potrjuje in zagotavlja. Tokrat lahko to spoznavamo v zgolj le sedmih tovrstnih Verdijevih delih, zato pa v kar skoraj dveh urah strnjene in več kot odlično odbrane muzike.

Naš odlični orkester z zdaj že več kot 70-letno tradicijo je pod tehtno dirigentsko in voditeljsko roko posnel omenjeni repertoar v letih 2018-2023 v radijskem Studiu 26. Poleg dvojnega CD albuma v fizični obliki, je le-ta opremljen tudi s kodo, kar pomeni, da je dosegljiv tudi na elektronskem portalu ZKP RTV SLO. Poleg orkestra s številnimi inštrumentalnimi solisti in solistkami, so pri tem diskografskem dosežku sodelovali še (glasbena) producenta Boris Rener in Žiga Stanič, tonska mojstra Aleks Pirkmajer Penko in Matjaž Mastnak, (digitalno) montažo sta opravila Damir Ibrahimkadić in Klemen Veber, miks je delo Matjaža Mastnaka, sodelovali pa so še (tehnični) asistenti Gašper Vodlan, Cole Moretti, Peter Križ, Jure Bračko in Lima Samsa, mastering pa sta opravila Miro Prljača in Klemen Veber. Tekst (v slovenskem in angleškem jeziku) v bogati priloženi knjižici je prispeva radijski urednik za operno glasbo mag. Dejan Juravić, lektorja sta bila Katarina Minatti (slov.) in Neville Hall (angl.), bogato in raznoliko fotografsko gradivo so prispevali Francesco Zivoli, Masood Aslami, Naoya Ikeda, Adrian Pregelj, Magen Maxim idr. Oblikovalec dvojnega zvočnega albuma je bil Andrej Maver, redakcijo celotnega projekta pa je opravila Emanuela Montanič Sekulović. Zraven te koprodukcije ZKP RTV SLO in RA SLO pa je sodelovala še »obvezna« radijska ekipa: vodja Glasbene produkcije Maja Kojc, odgovorna urednica Tretjega programa-programa Ars Ingrid Kovač Brus, urednik uredništva za resno glasbo Gregor Pirš in že omenjeni urednik za operno glasbo mag. Dejan Juravić.

Baleti iz navedenih opernih del slovitega G. Verdija zvenijo ob poslušanju polno, živo in nič kaj tonsko slabše (ali celo boljše?) kot v marsikateri ugledni koncertni dvorani ali/in operni hiši. Očitno so več kot prisotni rezultati tudi številnih tehničnih (so)delavcev pri tem projektu. Orkester zveni polno zvočno, z vsemi niansami bogate tovrstne glasbene reprodukcije. Ker gre večinoma za programsko glasbo, za operno brez glasov ali/in zbora, je vse tole še toliko bolj pomembno. Baletna ali/in plesna glasba je zdaj v ospredju, z njo pa ves čas spredaj, v sklopu celotnih oper: orkester v absolutno prvi liniji (uspeha). Poleg osrednjih godal izpostavljam lahkotna pihala, bleščeča trobila in v prvi vrsti tolkala; saj gre pri baletu vendarle za njegovo plesnost. Vse to je na omenjenih in kontrastnih posnetkih izpostavljeno do te mere, da lahko ugotovim, da česa podobnega na našem diskografskem trgu še nismo imeli. Zato velja še toliko bolj priporočljivo poseči po tej Verdijevi baletni glasbi in se ji v popolnosti tudi posvetiti ter predati.

Italijanski dirigent Lorenzo Castriota Skenderbeg

Read Entire Article