Lohengrin: Opera, nasičena z notranjimi nevihtami likov

4 hours ago 24

Pravo neurje je pospremilo gledalce v teater, kjer je Wagnerjev Lohengrin slovesno odprl operno sezono tržaškega gledališča Giuseppe Verdi, nasičen z notranjimi nevihtami likov, ki jih je nemški skladatelj razporedil okrog dvojice protagonistov. Režiser Arnaud Bernard jim je dodal tako rekoč zunanjega opazovalca, bavarskega kralja Ludwiga II., ki se je bil že v svojih mladih letih tako navdušil za Wagnerjevo umetnost, da se je povsem istovetil z Lohengrinom: čutil se je neprilagojenega kroni, čutil je odpor do vojskovanja in se zatekal v svet domišljije, v katerem se je njegovo šibko psihično ravnovesje postopoma razmajalo in ga privedlo do shizofrenije.

Opero so premierno odpeli in odigrali v petek, ponovitve bodo do 22. novembra.

Ludwig, ki ga je interpretiral gledališki igralec Leandro Amato, tava po odru v svojih blodnjah, ki tu pa tam najdejo oporne točke, ampak ni edini, ki se realnosti izmika ter jo prilagaja svojim fantazijam, kot zabubljenim v milne mehurčke. Elsa goji nekam iz trte izvito upanje, da jo bo nekdo rešil hude obtožbe bratomora. Lohengrin se v njo zaljubi brez prave osnove, vmes poseže tudi transcendentna dimenzija, v katero je ovito vitezovo neznano poreklo.

Tudi zlobni naklepi, ki jih Ortrud goji le deloma uspešno, ne računajo z naključjem, labod in sveti Graal pa bosta le na koncu iztrgala Lohengrina iz iluzije popolne ljubezni, predanosti in zvestobe, na zgodbo njegovega očeta Parsifala pa bomo počakali še nekaj let.

Bela dvorana z razpoko na steni in stropu je uokvirjala zgodbo, ki ji je zbor dodal skoraj nasilno moško komponento in se z ojačitvijo kakih dvajsetih pevcev, ki so prišli iz Bayreutha, povzpel v ožji krog protagonistov pod skrbnim vodstvom Paola Longa. Iz črne mase pa sta brž izstopila kralj Henrik, odlični ruski basist Evgeny Stavinsky, in kraljev glasnik, prav tako imeniten basist Sebastian Holecek.

Bernard je zarisal tudi scenografijo, ki so jo dopolnjevali izrazno močni elementi, od bolj surove železne krone do pravljičnega prihoda čolna z labodom. Črno-belo sliko so ohranjali tudi prekrasni kostumi Carle Ricotti, ki je Elso že od vsega začetka ozaljšala s čudovito poročno obleko, sijočo v brezmadežni belini. Režiserju je pomagal Yamal Das Irmich, luči je vešče razporejal Emanuele Agliati, Sergio Metalli pa je poskrbel za okusne video projekcije, ki so tu pa tam vsebovale tudi citate Ludwigovih spisov.

Lohengrin je nekakšen mejnik, ki je za Richarda Wagnerja pomenil slovo od modelov italijanske opere in prehod k mnogo bolj kompleksnim vzorcem, v katerih se partitura razrašča in ovije pevce v gosto tkivo, ki zahteva od dirigenta in orkestra zelo natančno odčitavo, skrbno preštudirano dinamiko in seveda profesionalni nivo, ki sta ga tako ansambel kot Enrico Calesso že večkrat dokazala.

Predstavi, ki je zaradi daljšega odmora po prvem dejanju trajala celih pet ur, je občinstvo sledilo z zbranostjo in pozornostjo, ki sta si dali duška le na koncu, ko so se aplavzi in vzkliki vsuli na oder in skoraj deset minut objemali vse poustvarjalce z navdušenjem in toplino. Prvemu vikendu bodo sledile še ponovitve 20., 21.in 22. novembra.

Read Entire Article