Recenzija uvodnega koncerta 9. Zimskega festivala Ljubljana 2026

Recenzija uvodnega koncerta 9. Zimskega festivala Ljubljana 2026 v

ljubljanskem Cankarjevem domu s slovito dramatsko simfonijo

Hectorja Berlioza Romeo in Julija, op. 17, H. 79

Piše: Franc Križnar

Dirigent Charles Dutoit

Festival Ljubljana je odprl letošnji 9. Zimski festival (10.-2. 3. 2026) s prvič pri nas izvedeno in slovito dramatsko simfonijo Romeo in Julija, op. 17, H. 79 (1939) slovitega francoskega glasbenega romantika Hectorja Berlioza (1803-1869). V Ljubljano »jo je pripeljal« sloviti maestro Caharles Dutoit in nastopil v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma (10. feb. 2026) s festivalskim rezidenčnim orkestrom Slovensko filharmonijo. Pridružili so se jim še trije solisti in (dva) zbora, saj je omenjena simfonija napisana za orkester, soliste in zbor; sami odličniki, izbrani in prebrani za izvedbo francoske glasbe: kanadska mezzosopranistka Julie Boulianne, francoski tenorist Cyrill Dubois inangleško francoski basist Edwin Crossley Mercer. Tej zvezdniški zasedbi pa sta se v vlogi zbora pridružila še ugledni litovski Državni zbor iz Kaunasa (vodi ga Robertas Šervenikas) in srbski Festivalski zbor Virtuozi iz Beograda (vodi ga maestro Bojan Suđić). Seveda sta bila v ospredju maestro Dutoit in naš orkester, saj je vloga vseh treh solistov epizodna (njihova vloga je pripovedovalska) in zbora, ki celotno zgodbo le komentira. Saj je znano, da je oba protagonista zgodbe Romea in Julije avtor-skladatelj Berlioz z značilnimi ide-fix položil prav v številne fiksne ideje omenjene simfonije v orkester.

Začetek koncerta

Le-ta z vsemi predstavami, zapleti in razpleti je torej položena prav v orkester. Zato pa so naši orkestraši v tej simfoniji v treh delih s sedmimi stavki, ki si sledijo atacca, imeli zagotovo glavno vlogo. In odigrali so jo z maestrom do potankosti, bravurozno. Ker so v tem primeru igrali vlogi Romea in Julije, jim je Dutoit namenil najpomembnejše odtenke mojstrstva svojih rok. Tako kot sta bila Romeo in Julija v njegovih rokah, je bil naš orkester v nadaljevanju posredno tudi v njegovih rokah. Ne prevelik orkester (do sto izvajalcev) je terjal tudi adekvaten zbor (čez sto) pevk in pevcev (= mešani zbor), vsi skupaj pa so bili v tej 3-delni simfoniji prepričljivi v izvedbah; do potankosti v vseh elementih orkestrskega muziciranja in značilni (Berliozovi) orkestraciji z (deljenimi) godali (prve in druge violine; koncertni mojster Miran Kolbl, viole, violončela in kontrabasi), obeh harfistk, pihala s poudarjenim parom obeh klarinetov (izjemni soli prvega od obeh Massimilijana Mianija in v paru z 2. klarinetistom A. Begušem), trobili in poudarjeno vlogo vseh treh pozavnistov in tubista ter tolkal z dvema pavkistkama.

Z basistom Edwinom Crossleyjem Mercerjem

V prvem delu simfonije se njen 1. stavek razdeli oz. razpotegne na Uvod in Boj, Prolog, Spevi in Scherzetto. Drugi del simfonije razpade na naslednje tri stavke: 2. stavek: Osamljeni Romeo-Žalost-Oddaljeni zvoki koncerta in plesa – Veliko slavje pri Capuletih; 3. stavek: Ljubezenski prizor. Mirna noč – Tišina na vrtu Capuletov in 4. st.: Scherzo. Kraljica Maba ali sanjska vila. Tretji del tega Berliozovega vokalno inštrumentalnega spektakla pa tvorijo še zadnji trije stavki: 5. st.: Pogrebni sprevod za mlado Julijo, 6. st.: Romeo v grobnici Capuletov. Klic – Julijino prebujenje in še zadnji, 7. stavek: Množice hitijo na pokopališče, Recitativ in arija redovnika Lovrenca in finalna Zaobljuba sprave. Med temi odlomki simfonije pa so bili na tem koncertu najmočnejši ali skoraj nepozabni ljubezenska glasba v 2. delu, ki jo je najbolj cenil tudi njen avtor (H. Berlioz), zaključni prizor v Julijinem grobu kot ena najbolj izpovedno najmočnejših strani v francoski glasbi nasploh ter odlično orkestrirani Scherzo Kraljice Mab ali sanjska vila.

Finalni poklon

V vlogah vseh treh solistov je izpostavljena prav (pevska) vloga patra Lovrenca (basist E. Crossley Mercer). Četudi epizodna pa je bila tudi vloga v vrsti vseh treh »native speakerjev« – kot je uvodoma izpostavil Darko Brlek, direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana -,še najbolj izdelana in zato tudi prepričljiva. Pri tem pa mu je pritegnil tudi eden od ljubljanskih podžupanov Dejan Crnek. Saj Ljubljana prav v spregi med MOL-om in Festivalom Ljubljana dosega enormne rezultate. Tale Berlioz je bil samo eden izmed njih. Ali pa je tukaj spet obveljala ena od tez maestra Dutoita? Ta je znal do potankosti izdelati vse orkestrove finese in detajle ter na koncu koncev spojiti glamurozno vokalno inštrumentalno apoteozo Berliozove kompulzivne muzike. V tem pa ni igral samega sebe, temveč Berlioza samega. To pa je ob njegovi dirigentski in glasbeni veličini največ vredno. Maestro Dutoit se je tako rekoč v vsem priklonil velikemu Berliozu. Pri tam pa mu v skrbnem in poglobljenem vodenju celotne izvedbe ni ušlo iz rok prav nič: njegove subtilne poustvarjalne poteze in prijemi so se najprej dotikali in dotaknili prav vsake malenkosti,. Pri tem pa niso zaobšli vse veličine ogromnega izvajalskega aparata in vse do finalne »Zaobljube sprave,« ni pozabil na ves skladateljev glamur.