Recenzija Wagnerjeve opere TRISTAN IN IZOLDA – sploh prvič na slovenskih tleh

Recenzija Wagnerjeve opere TRISTAN IN IZOLDA v ljubljanski Operi in baletu Slovenskega narodnega gledališča

Sploh prvič na slovenskih tleh in še to kot mednarodna koprodukcija štirih (evropskih) operno baletnih hiš

Piše: Franc Križnar

Slovensko narodno gledališče – Opera in balet Ljubljana, zunanjščina

Opera in balet Slovenskega narodnega gledališča Ljubljana,interier dvorane

Ljubljanska Opera in balet Slovenskega narodnega gledališča je z letošnjo svojo drugo premiero in slovito mednarodno koprodukcijo ter hkrati z nasploh prvo predstavitvijo Wagnerjeve glasbene drame Tristan in Izolda (1859; krstna uprizoritev 1865 v Münchnu) krepko zakoračila v evropski operno glasbeni prostor. S tole koprodukcijo, v kateri je zagotovila več kot polovični delež (glede na število koproducentov) prav Ljubljana, je prekinila in prehitela svojo dolgoletno krizo. Pogumnemu direktorju ter umetniškemu vodji Opere Marku Hriberniku gre nedvomno čestitati že na začetku te ocene v imenu vseh navedenih izvajalcev.

Naslovnica gledališkega lista

Dnevna zasedba, Opera in balet Slovenskega narodnega gledališča, Ljubljana za 14. feb. 2026

Od premiere (5. 2. 2026) je bilo nato sploh prvič uprizorjenih še šest ponovitev, vse prvič v Ljubljani. Sam pa sem slišal in videl predzadnjo (14. feb.) ponovitev premiere. Kajti od nekdaj se Wagnerjeva odrska glasbena umetnost (tudi po Wagnerju) posluša in gleda. Gostujoči (tuji) sodelavec Konrad Kuhn pa je v svojem eseju v gledališkem listu to podaljšal v »poslušajte z očmi!« Tako kot izpostavljeni ljubljanski vodja, sta bila poleg Richarda Wagnerja (1813-1883), avtorja libreta in glasbe, na prvem mestu poljski dirigent mednarodnega slovesa (poznamo ga že tudi z naših koncertnih odrov kot izvrstnega dirigenta) Jacek Kaspaszyk in zdaj že pokojni režiser, scenograf in oblikovalec svetlobe Američan Robert Wilson (1941-2025) s številnimi sodelavci, ki so njegove izvirne osnutke dokončali po njem. To je zdaj, po Wilsonovi smrti, zapuščina, ki jo zastopa RW Work, Ltd. New York (robertwilson.com). V njem pa »igrajo« še: Nicola Panzer (soscenaristka), Stephanie Engein (soscenografka), Marcello Lumaca (sooblikovalec svetlobe), Jacques Reynaud (kostumograf), Manuela Halligan (oblikovalka maske in lasulj), Tomasz Jeziorski (oblikovanje videa), dramaturg Konrad Kuhn, fotografka Lucie Janasch pa še enak deleže naših, slovenskih tovrstnih kreatorjev in kreatoric, njihovi asistenti in asistentke idr. Pri tem pa je bil delež domačih, slovenskih pevk in pevcev (tako rekoč vse vloge razen obeh naslovnih) večinski. Zraven prištejmo še (povečani) orkester s (številnimi) solistkami in solisti, moški zbor in seveda vso tehniko, ki je bila v tem primeru tudi naša.

V skoraj 4-urni predstavi v treh dejanjih je bila zato ob glasbi ves čas v ospredju še slika: scena, razsvetljava, kostumografija, maska, video, … potem pa še vloge. Postavitvena ekipa je dodobra izkoristila naš oder in hišo v celoti, navkljub na videz statično postavljeni med igro in petjem pa omogočila v (izvirnem) nemškem jeziku in z nadnapisi v slovenskem in angleškem jeziku predstavo, ki je bila daleč v spregi z recimo slovitim bayreutskim (Wagnerjevim) glasbeno gledališkim teatrom; kot neke vrste normativom za postavitve in odzvene Wagnerjevih glasbenih dram. Percepcija in recepcija sta bili tako vsaj navidezno izenačeni. Številne »zamrznjene« slike, statika in dinamika obenem so tudi dandanašnji glasbeni teater.

Vidic-Frank-Arnšek-Martinčič-Hofmann-Bohinec (od leve proti desni; Opera in balet SNG Ljubljana; foto-Lucie Jansch)

Prednjačili so seveda tipični nemški pevke in pevci junaški ali/in dramski Wagnerjanci.

Med izstopajočimi pevskimi solistkami in solisti naj omenim v tej predstavi (ki sem jo spremljal) gostujočega Šveda, tenorista Daniela Franka (Tristan) z nemalo solističnih in (redkih) ansambelskih prizorov v enem najdaljših duetov (v 2. dejanju in pol ure trajajoča arija v zadnjem-3. dejanju), nasploh v glasu in igri pevec »par excellence« in njegova partnerica, tudi naslovna junakinja – poljska gostja, sopranistka Magdalena Anna Hofmann (Izolda). Bila sta več kot zgled preostalim pevkam in pevcem, izključno našim, slovenskim. Naša članica slovite Dunajske državne opere mezzosopranistka Monika Bohinec (Brangäna) je bila v igri in soigri več kot povsem suverena partnerica obema naslovnima junakoma. Njena igra in petje sta bila povsem suverena, četudi ne tipična Wagnerjanka. S to vlogo pa si je prislužila vstop tudi med slednje, Wagnerjance. Kot tipična pevka in igralka neke vrste epizodne vloge je bila zagotovo v enakostraničnem trikotu z obema navedenima protagonistoma (Frank & Hofmann). Med slednje zagotovo po teh vlogah sodita oba naša čisto prava ljubljanska operista basist Peter Martinčič (Kralj Marke) in baritonist Jože Vidic (Kurvenal); njune dikcije, igra in petje pa povsem wagnerjanske. Vse preostale epizodne vloge pa so odigrali in odpeli še izključno samo naši, slovenski solisti: baritonist Ivan Andres Arnšek (Melot), tenorist Matej Vovk (Pastir), basist Robert Brezovar (Krmar) in tenorist Aljaž Farasin (Glas mladega mornarja).

Značilnost Moškega zbora(zborovodkinja Željka Ulčnik Remic) je bila v tem, da se zbor nikoli (v vlogi mornarjev, vitezov in oprod) ni pokazal na sceni sami. Nasploh je bilo smiselne režijsko-scenske-svetlobne-kostumografske-maskerske-lasuljarske-video-fotografike, tovrstno simboliko, tolike in take, da bi jih lahko v tem in teh primerih štel med inovativne. Kot nadgradnja muzike same in pa seveda nenadkriljivega gledališčnika Roberta Wilsona. Ali pa odzven gledališke mašinerije v glasbi?

Če so že pevci in igralci – sicer največ na gledališki rampi in statično – delovali v smislu totalnega gledališča, je bila povsem enakovredna, če že ne nad temi dosežki postavljena in izvedena vloga orkestra. Medtem, ko se zgodba godi v zgodnjem srednjem veku v Angliji in Franciji. Vse od uvodne predigre, prek ljubezenske glasbe v 2. dejanju do ljubezenske smrti, s katero se opera konča, je položeno prav v orkester. Odličen ansambel, ki skorajda ni imel slabe točke svojega nastopa. Koncertna mojstrica je bila tokrat Anna Morgoulets, solistka na angleškem rogu (pa odlična) Manca Marinko. Orkester je nasploh zv