Recenzija: Satovje prepišnega vozlovja, Janez Dreu, Volosov hram, 2025

Piše: Tonja Jelen

Druga pesniška zbirka Janeza Dreua Satovje prepišnega vozlovja je premišljeno izpisano delo, ki obenem čutno spremlja svet okoli sebe, obenem pa se radosti pesniški subjekt sam svojega življenja, za katerega poudarja, da je dragoceno, a nosi tudi težo in bolečino. Že sam naslov dela kaže na nekaj medenega, dobrega, a tudi zapletenega. To je mogoče povezati z avtorjevo akademsko raziskovalno potjo kemika, ki tudi v poeziji išče zanimive povezave in sisteme. Tako je v marsičem razumeti tudi pesniško zbirko, ki že s prvo pesmijo zmuzljiva zrna kaže na to, kako pomemben je vsak drobec v vsej mimobežnosti sveta, ki obdaja subjekt.

Janez Dreu, Foto: Locutio

Svobodni verzi in različno dolge pesmi vsak po svoje držijo intenziteto pesmi, ki zlasti v zadnjih dveh verzih izkoristijo samo poanto pesmi. Pogosto so te polne upanja, ne glede na prej izpisane premisleke. Gre namreč za pogosto filozofske, življenjske premisleke subjekta, ki se izreka o življenju, doživetem in tistem, kar še ga čaka. To ni poezija stagnacije, pač pa velikega vitalizma, ki ga pesnik opisuje skozi sprehajanje, vživljanje v drugega in eros, ki daje upanje in mlajša in poživlja telesnost.

Pesniška zbirka je zgrajena iz petih delov, pri čemer gre za premišljeno razdeljene cikle. Pesniški jaz potuje, se sprehaja, razmišlja, njegova tenkočutnost in občutljivost do sveta je pronicljiva in natančna. Zdi se, kot da z posebno žarečim jezikom oživlja vse tisto, kar je spregledano ali neživo. Tako na fin način oživlja mestne motive in naravo, posameznice in kipe, ki so sicer samoumevni, a pogosto res mimobežni. Prav to opisovanje in oživljanje pa se stopnjuje, ko pesnik stopi sam vase – njegovo pezo razblinja precizno, z medbesedilnimi referencami, ki so povedne in bogate. Ena izmed teh najbolj uspelih pesmi je mora zaspati ob zori (Dreu ne uporablja velikih začetnic), ki kaže na smiselno in močno rabo pesniškega jezika. Prav v tem primeru se pesem ne konča upajoče, temveč kaže na trajanje trpljenja in bolečine: »razgrneš polsteno rušo / v obupu čakaš zoro«.

Obravnava zbirka ima veliko tem, ki v celotni zbirki delujejo pretočno in miselno dovolj jasno. Skupno jim je to, da je treba vztrajati in biti izurjen v pozornosti, da ne uide še tak nujen drobec, ki ga Dreu upesni na dober način.