Mateja Mikulan. Orientalski ples ni le ‘tresenje z boki’, temveč praksa, ki ima lahko zelo blagodejen vpliv – tako na telo kot na samozavest in notranji občutek moči!

5 hours ago 27

Intervju z Matejo Mikulan, organizatorico tradicionalnega festivala orientalskega plesa Spring Oriental Dreamcamp, ki se bo odvijal med 13. in 15. marcem v Ljubljani.

Mateja, lep pozdrav in nekako si v zaključevanju programa svojega tradicionalnega plesnega festivala Spring Oriental Dreamcamp. Kaj torej prinaša tretji po vrsti, kaj vse je novega in kaj je starega?
Tretja edicija prinaša kar šest čudovitih učiteljic: Mercedes Nieto (Madžarska), Melissa Gamal (Kanada), Laura Zaray (Finska), Nerlisa Osmičević (Ljubljana), Nataša Kočar (Kamnik) ter moja malenkost. Skupaj pripravljamo 8 vsebinsko bogatih plesnih delavnic z raznolikimi tematikami, ‘aktivno’ predavanje, prijetno druženje izven plesnih dvoran na petkovi večerji, sobotni gala plesni večer ‘JISR’ ter letošnjo novost – Q&A pogovor o delu profesionalne plesalke in vsem, kar ta pot prinaša. Ta pogovor se mi zdi izjemno dragocen, saj omogoča pristno povezavo z učiteljico ter prostor za vprašanja, ki nas zares zanimajo.

Letos nadaljujem usmeritev, ki sem jo začela že lani – večina delavnic ni koreografskih (izjema je Tarab z Mercedes), temveč temeljijo na tehniki, teoriji in plesnih kombinacijah. Osebno verjamem, da je tak pristop dolgoročno veliko bolj podporen in poglobljen, saj so koreografije pogosto prezahtevne ali prenaporne za marsikatero plesalko. Odzivi lanskih udeleženk so bili nad tem formatom res navdušujoči, kar mi daje dodatno potrditev in motivacijo.

Vrača se tudi sobotni gala plesni večer ‘JISR’, ki bo letos zares poseben. Na odru se bodo predstavile festivalske učiteljice, povabljene plesalke iz tujine ter slovenske plesne skupine. Obeta se izjemno raznolik in navdihujoč večer, poln čudovitih plesnih točk ter bogate palete stilov in glasbenih zgodb. Zares se veselim vsega, kar prihaja – in predvsem skupnega plesnega doživetja.

Torej plesnih zvezd ne bo manjkalo. Zakaj ravno ta izbor?
Letos imamo prav posebno čast gostiti kar dve izjemni plesni umetnici. Prva je plesalka, za katero lahko brez zadržkov rečem, da je pomembno zaznamovala tok modernega Raqs Sharqija. Že več kot 16 let sodi med najbolj iskane plesne pedagoginje in performerke, svoje znanje predaja z izjemno predanostjo ter navdihuje nove generacije plesalk – Mercedes Nieto iz sosednje Madžarske.
Mercedes je bila v Sloveniji že trikrat; skupaj s Hasno sva prav z njo prvič samostojno organizirali plesni vikend s tujo učiteljico. Ni le vrhunska plesalka, temveč tudi izjemna pedagoginja z redkim darom – zna iz posameznice izvabiti njen potencial ter jo na spoštljiv in nežen način voditi do najboljše verzije sebe v danem trenutku. Prav ta sposobnost, da spodbuja, opogumlja in navdihuje, je ena njenih najlepših kvalitet. Ob tem pa vedno znova preseneti z drobnimi nasveti, uporabnimi triki in neizčrpno zakladnico idej. Iskreno verjamem, da je to ena tistih učiteljic, katerih delavnico bi morala vsaka plesalka doživeti vsaj enkrat na svoji plesni poti.

Kot druga letos prvič prihaja k nam čudovita kanadska plesalka, ki jo sama spremljam že vrsto let – Melissa Gamal. S svojo brezčasno eleganco, toplino in pristnim egipčanskim plesnim izrazom prinaša svežo energijo in prefinjenost. Na ameriški celini je že dobro uveljavljeno ime, zdaj pa vse pogosteje navdušuje tudi evropsko občinstvo. Prepričana sem, da bodo plesalke nad njenim znanjem, pristopom in odrsko prezenco iskreno navdušene.

Kaj prinaša takšen festival na slovensko polje orientalskega plesa?
Tak festival nam, ki se s plesom ukvarjamo profesionalno ali ljubiteljsko, ponuja dragoceno priložnost, da vrhunsko znanje doživimo v živo – praktično pred domačim pragom. Omogoča nam, da se učimo od plesalcev in pedagoginj, ki jih pogosto spremljamo le preko družabnih omrežij, ter z njimi tudi osebno poklepetamo, izmenjamo izkušnje in energijo. Zavedam se, da je potovanje v tujino na festival lahko finančno zelo zahtevno in za marsikoga težko dostopno. Prav zato se mi zdi tak dogodek doma še toliko bolj dragocen – kot priložnost, da se napolniš z novim znanjem, svežo inspiracijo ter se povežeš s plesnimi kolegicami, utrdiš obstoječa poznanstva in ustvariš nova. Festivali so tudi čudovit prostor za mreženje, sodelovanja in odpiranje novih priložnosti. Predvsem pa so prostor skupnosti – kjer nas združuje ljubezen do plesa.

Ste orientalke med seboj frendice ali frenemies hehehe… Malo te spodbudim, da poveš na glas, kako konkurenčna je scena med sabo in zakaj je pomembno družiti se na takšnih festivalih kot je tvoj?
Beseda frenemies mi nikoli ni bila zares blizu. Verjamem namreč, da lahko skupaj ustvarimo veliko več kot vsak zase. Slovenija je majhna, orientalski ples pa je v primerjavi z drugimi plesnimi zvrstmi še vedno precej butičen – prav zato se mi zdi toliko pomembneje, da gradimo povezano, spoštljivo plesno skupnost in med seboj sodelujemo. Konkurenca je prisotna v vsakem poklicu in sama jo razumem kot nekaj zdravega. Lahko nas spodbuja k rasti, razvoju in k temu, da svoje delo opravljamo še bolj predano in kakovostno. Od vsakogar se lahko nekaj naučimo. Hkrati pa verjamem, da nas podpora, odprtost in sodelovanje dolgoročno peljejo dlje kot tekmovalnost. Zdi se mi, da nam v zadnjih letih to kar dobro uspeva.

Poleg SOD-a je tu zagotovo Tradicionalno orientalsko srečanje v Velenju, ki ga organizirata Nežka Mohorič in Tina Cestnik, v Mariboru vikende s tujimi učitelji pripravlja Ksenija Visket. Veliko plesalk se med seboj podpira, nastopa na produkcijah drugih učiteljic ali soustvarja skupne projekte – pri tem bi posebej izpostavila Nataša Kočar, ki pod svojim okriljem povezuje kar nekaj lepih zgodb sodelovanja. Tudi sama se z veseljem odzovem povabilom kolegic in sem v svoji karieri obiskala številne plesne produkcije drugih učiteljic. Zdi se mi pomembno, da se podpiramo tudi na ta način – da si ogledamo delo druga druge, spremljamo napredek, delimo spodbudo in morda ob tem najdemo tudi navdih za svoje ustvarjanje. Na koncu nas vse povezuje ista ljubezen – ljubezen do plesa.

Zaupaj nam še lokacije, da bomo vedeli kam priti?
Tradicionalno bodo plesne delavnice potekale v prostorih BastArts, sobotni gala večer se bo odvil v SiTi teatru v BTC-ju.

S plesom se še vedno ukvarjaš ljubiteljsko ampak se mi zdi, da samo zato, ker ne živiš od plesa, ti ne daje osnovni kruh. Kruh ti dajejo tvoje slaščice. Kako pa si postala slaščičarska mojstrica z blagovno znamko Matya? Zakaj torej ne samo ples?
V resnici bi težko rekla, da se pri nas veliko plesalk preživlja izključno z orientalskim plesom – morda je ena redkih izjem Manca Pavli. Večina nas svoje delo prepleta še z drugimi oblikami zaslužka, saj je zgolj s poučevanjem in organizacijo dogodkov težko dolgoročno preživeti. Tudi sama trenutno živim nekje pol na pol – del mojega sveta je ples, drugi del pa ustvarjanje slaščic. Težko bi rekla, da je ples pri meni ljubiteljski, saj sem z njim v stiku vsak dan, se redno izobražujem in se vsakih nekaj mesecev udeležim vsaj enega festivala v tujini. Ples ostaja moj pomemben del identitete, moj način izražanja in rasti. Ljubezen do slaščic pa sega že v moja najstniška leta. Kuhanje na splošno mi je od nekdaj blizu, ker mi omogoča svobodo ustvarjanja. Morda je bilo to tudi naravno nadaljevanje družinske zgodbe – babi je bila kuharica, mami in teta sta vedno kuhali z veliko topline in predanosti, tako da sem z ljubeznijo do hrane pravzaprav odraščala. Sama sem se najbolj našla prav v svetu sladic. V času, ko sem se s plesom ukvarjala povsem profesionalno, za eksperimentiranje v kuhinji skoraj ni bilo prostora. Nato pa sta prišla covid in karantena – in z njima čas. Čas za preizkušanje novih receptov, drznih kombinacij okusov in svobodno ustvarjanje. V zadnjih letih je tako tiho rasla želja, da bi slaščičarstvo razvila v nekaj več. Lani se mi je ta želja uresničila z ureditvijo profesionalne kuhinje, kar je bil zame velik in srčen korak. Danes potiho sanjam tudi o lastni slaščičarni – a verjamem, da ima vsaka stvar svoj čas.
Zakaj ne samo ples? Ker težko rečem, da mi je ena pot ljubša od druge. Obe me izpolnjujeta na svoj način. Zavedam pa se, da bo morda v prihodnosti prišel trenutek, ko se bom morala odločiti, katera dejavnost bo stopila bolj v ospredje. Do takrat pa z veseljem hodim po obeh poteh.

Tvoje slaščice so podobno kot kostumografija orientalskega plesa zelo intenzivne, barvaste…kaj te inspirira pri kreiranju slaščic?
Inspirira me pravzaprav vse – navdih vidim in najdem skoraj na vsakem koraku. Od nekdaj sem po duši ustvarjalka in ko snujem nove sladice, imam občutek, kot da moja duša zapleše. Redno spremljam slaščičarje z vsega sveta, prebiram strokovne knjige, raziskujem nove tehnike ter preizkušam različne okuse in njihove nepričakovane kombinacije. Ta proces raziskovanja me izjemno navdihuje in mi daje širino. Rada imam barve in verjamem, da mora biti hrana – poleg tega, da je okusna – tudi vizualno privlačna, igriva in vabljiva. Zato pri ustvarjanju sladic veliko pozornosti namenjam prav estetiki, saj verjamem, da jemo tudi z očmi.
Je kakšna poimenovana tudi po orientalskem plesu, mogoče?
Zaenkrat še ne, si mi dala pa dobro idejo.
Kaj te spodbuja, da še vedno plešeš orientalski ples?
Orientalski ples bo v mojem življenju vedno imel posebno mesto – tudi če morda kdaj ne bom več tako aktivno stala na odru ali v dvorani. To je del mene, moj jezik izražanja in nekaj, kar me je oblikovalo tako osebno kot profesionalno. Velik navdih in zagon mi dajejo predvsem moje tečajnice. Njihov zanos, predanost in napredek me vedno znova spomnijo, zakaj imam to delo rada. Resnično mi je v veselje opazovati njihovo rast in z njimi deliti znanje ter energijo. V tem obdobju me še posebej vleče raziskovanje plesov arabskega polotoka. To je bila nekako vedno moja tiha ljubezen – nekaj, kar me globoko nagovarja. Učenje, poglabljanje in odkrivanje teh plesnih izrazov me izpolnjuje, osrečuje in hkrati pomirja.

Kaj pa se je spremneilo od takrat, ko si ti začela plesati pa do danes? Kaj je ostalo dobrega in kaj malo manj?
Sebe vidim kot del ‘druge’ generacije plesalk. V tem času se je spremenilo marsikaj. Ena lepših sprememb je zagotovo ta, da smo orientalski ples uspeli postaviti ob bok drugim plesnim zvrstem – z gledališkimi predstavami, produkcijami in kakovostnimi dogodki smo ga predstavili kot umetnost, ki ima globino, vrednost in pomen. Danes se vedno več žensk zaveda, da orientalski ples ni le ‘tresenje z boki’, temveč praksa, ki ima lahko zelo blagodejen vpliv – tako na telo kot na samozavest in notranji občutek moči. Hkrati pa zahteva veliko predanosti, discipline in dela, če želiš zares napredovati in dobro obvladati svoje telo. Pogrešam pa tisto ‘zlato dobo’ pri nas – čas, ko smo se skoraj vsak mesec srečevali na različnih haflah, ko je bilo več delavnic in spontanih druženj. Zdi se mi, da je tega danes nekoliko manj. Morda bi si lahko znova podarili več takšnih trenutkov – več sproščenega druženja, plesa in povezovanja, preprosto zato, ker nas to bogati in ohranja skupnost živo.

Kaj pa te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, ki ni tako všečno?
Najbolj me osrečuje poučevanje in ustvarjanje plesnih točk. Resnično rada učim in v veliko veselje mi je opazovati, kako tečajnice napredujejo – kako z vsakim novim gibom raste njihova samozavest, kako zasijejo, ko osvojijo novo koreografijo, in kako s ponosom zaplešejo to, kar so se naučile. Ta proces rasti in skupnega ustvarjanja mi pomeni ogromno. Osrečuje me tudi to, da je ples vedno tukaj – v veselju, v stresu, v žalosti. Daje mi prostor, kjer lahko izplešem vsa čustva in povem tisto, česar včasih ne znam ali ne zmorem ubesediti. To doživljam kot poseben privilegij. In prav v trenutkih, ko se zdi, da bi najraje odnehala, me ples znova dvigne in spomni, zakaj vztrajam. Če pomislim na manj prijetno plat … morda to, da telo z leti zahteva več poslušanja. Nisem več 25 in kakšen sklep me tu in tam opomni nase, določene korake si zapomnim malce počasneje kot nekoč. A po drugi strani mi prav to prinaša več zrelosti, potrpežljivosti in globine v plesu – in tudi to ima svojo lepoto.