Prezelj: Evropa se mora v luči hibridnih groženj še bolj povezati

Kot je pojasnil Prezelj, Rusija v vojni sočasno ne dosega in ne odstopa od zastavljenih ciljev, zato ji ni preostalo drugega, kot da je začela intenzivirati oziroma širiti obseg svojega delovanja. To se vidi v njeni vse večji prisotnosti v arktični regiji, vedno večji prisotnosti njenih letal nad Evropo in kršitvah zračnega prostora, porastu sabotaž, povečanem obsegu obveščevalnega delovanja in nenazadnje v napadih na tovorne ladje v Črnem morju. Cilji Rusije – ki sicer obtožbe o hibridnem vojskovanju proti zaveznicam Ukrajine in pripravah na oborožen spopad z Evropo, na kar že nekaj časa glasno opozarjajo evropski obveščevalci, voditelji in zveza Nato, vztrajno zanika – so različni. “Ena dimenzija ciljev je gospodarska škoda oziroma omejevanje gospodarstva zato, ker se iz tega financirajo vojaške kapacitete. Drugi cilj, vsaj kar se Rusije tiče, je vnašanje nemira in neenotnosti (…) znotraj evropskih držav. In tretjič (gre za) testiranje,” je naštel Prezelj, predstojnik Obramboslovnega raziskovalnega centra na FDV. Testiranje varnostnih mehanizmov in odzivanja – denimo na letališčih in pri zračni obrambi – je po njegovi oceni pri hibridnih napadih ključnega pomena, “zato da bi se v naslednji fazi prilagodili načrti in da bi se nasprotnika bistveno bolj prizadelo”. Prav tako se preizkuša odziv politike. “Pri operativnih mehanizmih se testira hitrost, se testira odločnost in (…) smrtonosnost. Pri političnih odzivih pa se tudi testira hitrost, potem spet odločnost in pa kohezivnost,” je hibridno vojskovanje opisal Prezelj. Ob tem je opozoril, da Rusija ni edina, ki ima motiv za tovrstno hibridno delovanje. Omenil je sabotaže plinovoda Severni tok septembra 2022, kjer je bila prva osumljenka Rusija, nato ZDA, naposled pa se je izkazalo, da je zelo verjetno storilka Ukrajina, ki je želela “prerezati gospodarsko in geopolitično popkovino Evrope in še posebej Nemčije z Rusijo.” Svoje želje glede stanja Evrope imajo tudi Kitajska, Iran in ZDA, katerih odnosi z evropskimi zaveznicami so se od vrnitve Donalda Trumpa v Belo hišo zamajali skorajda do temeljev. “Tako da tukaj imamo polno teh divergentnih nekako odnosov (…) in v takem primeru je v resnici za Evropo edino varianta, da se dejansko okrepi, da se dejansko bolj poveže,” je poudaril Prezelj. O odzivanju na hibridne grožnje, v prvi vrsti ruske, se v Evropi razpravlja vse več. Po oceni Prezlja je stara celina nanje relativno dobro pripravljena, predvsem ko je govora o sabotažah. Med bolje pripravljenimi državami je izpostavil Finsko, baltski trojček in Poljsko, kot hibo Nata pri tem pa, da gre za vojaško organizacijo, ki “ko zadeve postanejo kibernetske, začenja izgubljati to regulativno in odzivno moč”. Na drugi strani je EU, ki je po njegovih besedah še pred nekaj leti prisegala, da ni obrambna oziroma vojaška zveza, in se je z varnostjo začela ukvarjati precej pozno, v letih 2003 in 2004. “Diplomati EU v Bruslju so se izogibali diplomatom iz zveze Nato zato, ker EU ni želela imeti opravka s takim tipom zadev,” je ponazoril čas pred tem. Unija se je odtlej spremenila in v luči vojne v Ukrajini ubrala pot spodbujanja obrambne industrije. “Krivulja učenja je hitra, vendar pa je naš problem to, da če EU na (…) obrambno-varnostnem področju primerjaš z eno drugo državo, bomo mi vedno počasnejši, ker gre za meddržavno institucijo in tega se je treba zavedati,” je sklenil Prezelj.