Pogovori z župani_Gregor Macedoni, župan, Novo mesto: »Kvalitetno delovno mesto je os razvoja – in država ga ogroža«

Gregor Macedoni je diplomiral na Fakulteti za računalništvo in elektrotehniko v Ljubljani in magistriral na Fakulteti za ekonomijo. Med letoma 1992 in 1996 je bil predsednik Društva novomeških študentov, prek katerega je konec 90. let ustanovil Založbo Goga in jo tudi vodil kot prvi direktor. Od leta 2014 je župan Mestne občine Novo mesto, trenutno v tretjem mandatu. Zanimiv spekter izkušenj in preferenc za vodilno politično funkcijo, ki nas je ob aktualnih družbenih tematikah spodbudil za pogovor.

Pod njegovim vodstvom Novo mesto gradi razvoj na dveh ključnih načelih: kvalitetno delovno mesto kot temelj osebnega dostojanstva posameznika in napredka skupnosti ter prepričanje, da moramo najprej znati ustvarjati, šele potem lahko pravično delimo. Ta pristop se kaže v ambicioznih prostorskih načrtih, v prenovljeni infrastrukturi, nagrajeni arhitekturi javnih prostorov, novih vrtcih in šolah, olimpijskem centru ter stanovanjski politiki, ki privlači nove prebivalce in spodbuja rast.

Za temi uspehi pa tiči tudi globoka frustracija nad državnimi ovirami. Govorili smo tudi o vodenju občine in o tem, zakaj država ni zmožna uresničevati lastnih interesov.

V Novem mestu ste župan od leta 2014, teče vaš tretji mandat. Ko potegnete črto: kaj se je v mestu v tem času najbolj »premaknilo« na bolje?

Pred 11 leti smo ugotavljali, da NM zamuja in izpušča razvojne priložnosti, in mislim, da nam je v teh letih uspelo, da novomeška občina danes te priložnosti pravočasno zaznava in izkorišča, pri čemer je tudi zgled številnim drugim mestom, lokalnim skupnostim in okoljem. Lotili smo se urejanja infrastrukture, komunalnih zadev, prenove in zanesljivosti vodovodnega sistema, celovitega ravnanja z odpadki, urejanja javnega prostora, predvsem mestnega središča, nadgradnje športne infrastrukture na čelu z olimpijskim centrom, pa tudi dodatne izgradnje infrastrukture za izobraževanje – imamo tri nove vrtce ter obnovljene in energetsko sanirane objekte šol in vrtcev, številne vpadnice so prenovljene in nadgrajene, uredili smo številne nove peš- in kolesarske poti, izvajamo ambiciozen program na področju stanovanjske politike in smo v procesu ustanavljanja nove javne univerze s sedežem v NM.

… in kaj vas najbolj skrbi, da se ni?

Ena večjih bolečin NM je prometna infrastruktura. V našem mestu je stičišče dveh nacionalnih koridorjev, avtoceste Lj.–Zagreb in bodoče 3. razvojne osi, ter poleg tega se v Novem mestu stika še pet koridorjev regionalnih cest. Ta infrastruktura, ki je v pristojnosti države, se navkljub že narejenim načrtom ne nadgrajuje. NM bi si pri reševanju te problematike zaslužilo večjo pozornost državne prometne politike. Pogosto opozarjamo na to, a na žalost v zadnjih letih ni bilo premikov, ki bi si jih želeli.

Kot drugo pa je seveda romska situacija, ki združuje mnoge vidike socialne in varnostne problematike, potrebuje pa sistemsko reševanje.

To so področja državnega urejanja.

Novo mesto se pogosto opisuje kot gospodarsko izjemno močno, s podjetji, kot so Krka, Revoz, Adria Mobil. Kako vi razumete »ceno« te moči in kako jo lahko mesto pretvori v boljšo kakovost vsakdana?

Da smo danes prestolnica slovenskega izvoznega gospodarstva, je posledica ključnih vizionarskih odločitev pred 6, 7 desetletji. Takrat so posamezniki in skupnost podprli pot, ki danes ustvarja številna kvalitetna delovna mesta. Naša trenutna naloga je, da zagotavljamo infrastrukturne in prostorske pogoje za razvoj teh delovnih mest. Odločitve, na podlagi katerih bodo podjetja lahko uspešna čez nekaj desetletij, sprejemamo danes. Verjamem, da je odgovor v razvoju visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti. Dokaz je uspešno delovanje javnega raziskovalnega zavoda Rudolfovo. Razvoj znanj in kompetenc podpiramo tudi s stanovanjsko politiko. Širše gledano: vlagamo v kvalitetno okolje za delo in bivanje.

NM je edina mestna občina, ki je od leta 2006 že dvakrat sprejela Občinski prostorski načrt (OPN) v celoti, imamo napreden urbanizem, povečali smo obseg zazidljivih površin za obrtno-gospodarsko dejavnost, ob tem pa ne zanemarili razvoja stanovanjskih površin. V večini slovenskih občin se poslovna okolja zmanjšujejo na račun spreminjanja v stanovanjska, kar je izrazito kratkoročen koncept. Mi pa smo z OPN, ki smo ga sprejeli 2022, izrazito povečali industrijske površine, tako imata danes tako Krka kot Adria Mobil površine za širitev, velika poslovna cona se širi tudi v neposredni bližini Revoza.

Se število prebivalcev povečuje?

Pred dobrimi 10 leti, ko sem začel vodenje občine, je bilo 2000 prebivalcev manj. Imamo kar lepo rast.

Kdo pa so ti?

Na prvem mestu imamo solidno demografsko sliko, ki je posledica kakovosti življenja, optimizem se odraža v demografskih podatkih. Interes po preselitvi ni le s strani delovnih migrantov iz tujine, ampak tudi iz drugih območij Slovenije. Delovnih mest imamo v občini več kot 25.000, zaseda jih 13.000 delovno aktivnih prebivalcev iz naše občine, ostali so dnevni migranti iz drugih občin. Ta skupina dnevnih migrantov je realna skupina, ki povprašuje po stanovanjih ter povzroča večje povpraševanje od ponudbe. Kvalitetno delovno mesto je os razvojne politike lokalnega okolja.

Omenili ste napredni urbanizem. Kje vidite največjo priložnost v razvoju Novega mesta v naslednjih 10–15 letih: stanovanja, mobilnost, industrija/logistika, javni prostor, krajina ob Krki?

NM je dokaj specifično, v infrastrukturno-povezovalnem smislu ni enostavno. Gre za izrazito mesto v krakih, ob regionalnih in državnih vpadnicah. Naš izziv je narediti migracije znosne; s povezavami združiti stanovanjske predele mesta s številnimi urbanističnimi, krajinskimi in drugimi izjemnimi lokacijami znotraj mesta. Naš dolgoročni izziv je, kako ključno infrastrukturo umestiti tako, da bo podpirala razvoj mesta, da bo razvoj celovit in skladen z vizijo. Manjkata nam predvsem izgradnja državne cestne infrastrukture, ki je prostorsko začrtana že od leta 2012, t. i. novomeški ring z vzhodno in zahodno obvoznico ter kvalitetna železniška povezava, ki bi prinesla alternativo potovanja proti Ljubljani in tudi Hrvaški. Dodatno pa umestiti in izgraditi manjkajoči del železniške infrastrukture v smeri Posavja, torej ob osrednji prostorski razvojni osi, ki sledi avtocestnemu križu. In potem k tem manjkajočim cestnim in železniškim koridorjem v mestnem območju nadgraditi z novimi skupnostnimi, stanovanjskimi in poslovnimi območji.

Sodobna arhitektura Novega mesta je v zadnjih letih prejela številne strokovne nagrade. Novo mesto je v zadnjih letih razpisovalo pomembne arhitekturno-urbanistične natečaje (npr. prenove odprtih javnih površin mestnega jedra). Kaj je po vašem ključ, da natečaji res izboljšajo mesto, ne le na papirju?

Zelo iskreno rečeno, ko sem prevzel županovanje, sem bil tudi sam mnenja, da je javni arhitekturni natečaj nekaj, kar je nepotrebno, zamudno in drago, toda v letih mojega vodenja občine smo izpeljali zgledne postopke, ki so sorazmerno hitro in v okviru opravičljivih stroškov pripeljali do več vrhunskih rešitev. Zbornica je občino prepoznala kot zglednega izpeljevalca natečajev in tudi sam menim, da so to postopki, ki so bili ključni, da smo prišli do izjemnih rešitev. Po 10 letih sem torej prehodil pot od dvomljivca do ambasadorja arhitekturnih natečajev.

Zakaj to deluje v NM, drugje pa ne? Odstotek izvedenih objektov na podlagi natečaja je namreč v NM zelo visok, večji kot drugod.

Postopek je vedno enak. Menim, da je pomembno, da v to verjameš in da znaš izkoristiti prednosti natečaja. Imeli smo mnogo zahtevnih usklajevanj z ZAPS, o časovnicah, stroških. Bistveno pa je, da moramo mi, kot naročnik, vedeti, kaj želimo doseči. Če naročnik tega ne ve, mu postopek natečaja ne bo v pomoč. Natečaj odpira ustvarjalno svobodo in kreativnost, toda pomembno je, da tudi naročnik natančno ve, kaj hoče.

Kako v občini merite uspeh javnega prostora?

Javni prostor je zame ena največjih kvalitet okolja. Definira skupnost. Ali ga znamo pravilno urediti in umestiti, je izziv. V zadnjih letih smo začeli prepoznavati, da so mesta namenjena ljudem. Če povzamem sira Normana Fosterja: če smo v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja gradili mesta za avtomobile, danes razumemo, da moramo graditi mesta za ljudi. Pri vsakem projektu posebej se izkazuje pomen zadostnega obsega javnega prostora in s tem ustvarjanja možnosti za srečevanja, grajenja skupnosti. Ter tudi način ureditve. Če to prepustiš stroki in razumeš, da je lahko prostor urejen tako ali drugače, lahko dobra rešitev, pridobljena z arhitekturnim natečajem, multiplicira učinek.

Kako so ljudje sprejeli potezo ukinitve prometa na Glavnem trgu? Je bila sprememba, ko ste prostor namenili pešcem, zahteven proces?

Še danes smo v tem procesu. Posamezniki še vedno občasno izjavljajo, koliko bolj bi bilo mestno jedro oživljeno, če bi bil promet na Glavnem trgu še vedno dovoljen. Na drugi strani pa je velika večina občanov naklonjenih dejstvu, da smo osrednji mestni trg po prenovi namenili ljudem. Otroci, ki od majhnega tekajo po trgu, ne bi mogli razumeti, če bi bila tu spet parkirišča in bi se vozili avtomobili. A pot sprememb je zahtevna, želeli smo jo izpeljati v dialogu in s soglasjem večine prebivalcev. V mestnem jedru je več deležnikov, pripada tako tistim, ki tu stanujejo, kot tistim, ki so njegovi uporabniki oz. tu poslujejo.

Kako skrbite za živost trga?

Predvsem moramo razumeti sodobne potrebe in vedeti, kaj je danes realno tu razvijati oz. podpirati. Kot stanovanjsko območje je mestno središče po prenovi hitro zaživelo, v poslovnem delu pa je stanje podobno kot pred prenovo, premiki so majhni in zahtevni. Gostinska ponudba se je po prenovi okrepila, ker je na voljo več površin za gostinske vrtove; otroci lahko prosto tekajo, medtem ko odrasli pijejo kavo. Drugo področje je ponudba kakovostne lokalne hrane. Samooskrba je v življenju ljudi in skupnosti čedalje pomembnejša in to je nekaj, kar središče mesta lahko ponudi na najvišji ravni. Ta del še dodatno razvijamo. Smo v postopku prenove in nadgradnje osrednje mestne tržnice. Čeprav bi si romantično želeli več lokalnih obrtnikov in butikov, vendar danes realno ob globalni internetni ponudbi in načinu poslovanja tovrstna ponudba ni več konkurenčna.

Dober primer je prenova Fichtenauove hiše, kjer ste se, namesto da bi v hiši uredili še en muzej, galerijo ali drug reprezentativen javni prostor, odločili, da hišo namenite reševanju stanovanjskega problema: v poslopju so stanovanja za mlade družine. Prosim za kratek odgovor.

Mladi so ob današnji državni stanovanjski politiki, ki temelji na socialnih kriterijih, največji poraženci. Trg jim ne omogoča dostopnega nakupa stanovanj, najmnine jih pehajo v najemništvo, ki v Sloveniji, kjer prevladuje kultura lastniških stanovanj, ni vrednota. Zato smo s tem projektom in naselitvijo mladih družin dali pomembno sporočilo.

Je prenova Glavnega trga z odprtim prostorom pritegnila dodatne obiskovalce, turiste? Ljubljana se sooča s kritikami, da je turizem uničil jedro, a drugi kraji bi si ga želeli.

Glavni trg po prenovi je točka, ki pritegne obiskovalce od drugod, kot je že prej pritegnila kapitelska cerkev z bogato kulturno-umetniško zgodovino. Razumemo, da je NM manj turistično prepoznano od drugih mest, toda če gradiš kvalitetno okolje za mestne prebivalce, privabiš tudi turiste. Pred par stoletji je bilo prebivalcev manj kot desetina današnjih in nekdo je moral sprejeti fascinantno odločitev, da je oblikoval tako velik glavni trg.

Variantna urbanistična rešitev ureditve romskega naselja Brezje–Žabjak je bila strokovno prepoznana. Prejela je nagrado ZAPS in je bila realizirana vsaj na ravni sprejetega prostorskega akta. Kje se je od načrta do izvedbe zataknilo (če se je), in kaj je danes realen naslednji korak? Kako bi lahko arhitektura in urbanizem pripomogla k reševanju romske problematike?

Projekt je amorfno strukturo največjega nelegalnega naselja v Sloveniji spremenil v urejeno strukturo zazidljivih parcel z javno infrastrukturo, ne da bi bilo treba kakšen obstoječi objekt porušiti. To je zasluga izdelovalca, podjetja Acer, kot tudi našega sodelavca Izidora Jerale, ki je ogromno časa preživel na terenu in v pogovorih razčiščeval mejnike med posameznimi stavbišči. Po sprejemu prostorskega akta je občina izgradila vso začrtano javno infrastrukturo: ceste, vodovodno, električno in kanalizacijsko omrežje ter javno razsvetljavo. Na žalost moram reči, da temu procesu ni sledilo enako hitro urejanje premoženjskih in gradbenih postopkov, torej še vedno gre za nelegalne objekte, gradijo se novi nelegalni objekti tudi izven meja parcel, ki so zastavljene in urejene. Problem je lastnik zemljišč – država oz. kot upravljavec Ministrstvo za obrambo. Gre za zemljišča v bližini novomeške vojašnice. Razlog za neizvajanje začrtanega urejanja naselja pa je tudi neučinkovitost gradbenega inšpektorata, ki je dopustil nove posege po tem, ko je bil akt sprejet, tako da bomo skušali tudi zdaj na podlagi nekoliko večje aktivnosti državnih institucij narediti kakšen korak v tej smeri. Namen je, da bi ta prostorski akt, ki je izredno dobro zasnovan, tudi pripeljal do zastavljenega cilja. Če bomo ostali zgolj na polovici poti, nismo veliko naredili.

Po tragičnem nasilnem dogodku v Novem mestu ste javno pozvali »dovolj je«, odzivi so odprli tudi vprašanje (ne)učinkovitosti sistema. Kaj je po vašem največja sistemska slepa pega države pri sobivanju večinske in romske skupnosti? Zakaj teoretskih rešitev ne znamo uresničiti v praksi?

Ključno je, da skuša država – mi temu rečemo »Ljubljana« – prikazati, da gre za problem etnične skupnosti, kar ne drži. Govorimo o slabi socialni politiki, neučinkoviti politiki trga dela, ki pa ima izrazite posledice tudi za romsko etnično skupnost. Če hočeš reševati problem tako, da nekomu brez pogojev daješ veliko denarja ter ga hkrati postavljaš v vlogo žrtve, in to kot žrtve večinskega nestrpnega prebivalstva, je dejstvo, da jih še bolj pehaš na rob, v še večjo socialno izključenost. V tem trenutku si upam mirno reči, da državna socialna politika in politika trga dela sistematično zanemarjata romsko manjšino v JV delu Slovenije in Posavju in da je treba tu vzpostaviti ključne sistemske ukrepe, ki bodo na dolgi rok pripeljali do drugačnega ravnanja posameznikov iz teh naselij, v smislu varnosti in drugih pristopov vključevanja v družbo in kršenja pravic sodržavljanov.

Kakšne sistemske spremembe bi potrebovali?

Bistveno je, da mora država jasno povedati, kateri so tisti pogoji, preko katerih ne more iti nobena druga pravica. Mi predvsem vidimo kot ključno obiskovanje in zaključevanje osnovne šole, ter da pri tem ni kompromisa, ter da se lahko poseže tudi v pravice staršev, če otrokom ne omogočajo pogojev za pridobitev osnovnošolske izobrazbe, ki je predpogoj za vključevanje v družbo. Treba je spremeniti pravila na trgu dela tako, da se bo delo splačalo, da bo vsak za delo sposoben državljan nezaposlen zgolj takrat, ko se zgodi neželena situacija, ne pa, kadar se zavestno odloči, da se mu zaposlitev ne izplača in da je raje prejemnik raznoraznih državnih prejemkov. Čeprav zveni odločitev za brezposelnost pragmatično, je ravno delo tisto, ki človeka najbolj socializira ter ga vključuje v skupnost. Ta navidezna pomoč, deljenje denarja kot »pravica«, je lahko zelo škodljivo v primerih, ko določene, manj izobražene in že tako odrinjene posameznike iz družbe odvrača od dela.

Občina je odvisna od državnega odločanja. Kaj pa lahko naredi občina sama, katere so njene pristojnosti?

Občina je na terenu. Ena bistvenih občinskih pristojnosti je prostorsko-urbanistični del. Ta vidik romskih naselij je v JV Sloveniji v 80 % infrastrukturno urejen. Pomembno delovanje občin je zagotovitev osnovnih pogojev za ukrepe, ki sem jih omenil: obiskovanje in zaključevanje osnovne šole, popoldanska učna pomoč, prevoz romskih otrok v šolo, dodatni šolski kadri. Vendar se tu vedno znova potrjuje, da ni pravih rezultatov, če ni ustreznega državnega zakonodajnega okvirja ter delovanja državnih institucij. Če država jasno in nedvoumno ne sporoči staršu, da je nesprejemljivo, da otrok v 4. razredu odneha s šolanjem, so lahko vsi občinski ukrepi izvedeni, a ne dosežejo učinka. Danes imajo romski otroci v povprečju še vedno manj kot 5 zaključenih razredov osnovne šole.

Je treba čakati na dovoljenje s strani države ali bi to lahko rešili z osebnim pristopom, osebnim delom na terenu, reševanju težav ena na ena?

Mislite, da se s pogovarjanjem to reši? Se pogovoriš, in kaj potem? Ravnateljica prijavi, šolski inšpektorat izda odločbo, domov prejmejo odločbo skupaj z globo in jo raztrgajo. In otroka še naprej ne pošiljajo v šolo. Vsi so naredili svoje, ravnateljica je prijavila, šolski inšpektorat je svoje naredil. Učinka pa ni. Brez doslednega državnega delovanja ne bo nobenega napredka.

Kaj lahko naredimo?

Recimo t. i. Šutarjev zakon ima določilo, da je 3. prekrškovna globa izterljiva iz socialnih oz. družinskih transferjev. Bistven napredek glede na dosedanje stanje. Doslej si lahko prejel 100 teh glob, in ker ni bilo dovoljene izterjave, ni bilo kaznovalnega učinka. Kakšno je bilo ob tem sporočilo države? Ko bo globa izterljiva, bo sporočilo ne samo teoretično, ampak tudi dosledno sporočeno. Ne gre zato, da se prekrškovne globe izterjajo, temveč zato, da bodo otroci v šoli. O tem govorim. In morda bo kakšen romski starš fizično kaznoval otroka, ker se bo upiral hoditi v šolo, ali pa bo starš kaznovan zaradi otroka, ki bo brez vednosti staršev manjkal v šoli. Ampak kaj ima večjo težo: navidezno krivično kaznovan posameznik ali sistem, ki bo pomagal večini do vsaj osnovne izobrazbe? In to je bistvo. Potrebujemo odgovorne starše. Tudi s posredno grožnjo. Ker ne moremo tega obesiti zgolj učiteljem.

Država je doslej sporočala: če ne hodiš v šolo, to vsi vemo, in pošljejo zgolj odločbo z globo. Ampak ker si prejemnik socialne pomoči, se to tebe ne tiče. Lahko kršiš pravila. Sporočilo države mora biti drugačno: Nobene možnosti izogibanja osnovni šoli! Država na tem področju svojega ni oddelala. Sporočila so bila napačna.

Je Šutarjev zakon dober zakon?

Zakon je velik korak naprej. Omogoča povezavo socialnih pravic in dolžnosti, ki jih večinsko razumemo kot absolutne vrednote. Povečuje pooblastila policiji – v praksi se bo pokazalo, koliko je to potrebno ali ni, bistveno pa je, da bodo organi na terenu opravili svoje dolžnosti. Pri tem je ključno, da imajo vsi državni uslužbenci pri svojem delovanju podporo v ključnih političnih strukturah. Na vladi kot celoti in v posameznih resorjih. Danes lahko ugotavljamo, da smo kot država zaspali na številnih področjih, na katerih so se standardi pristojnosti in izvajanja države zelo znižali.

Katera so še ta področja?

Gre za pravosodje, celotno področje socialnih pravic.

Od kdaj se standardi nižajo?

Težko je reči, to je dolgotrajen proces. Vemo, da so zapori prenatrpani. Po zakonu ni dovoljeno dajati pogojne kazni ob že izrečeni pogojni kazni, ampak v realnosti se točno to dogaja.

Tudi gradbena inšpekcija dopušča marsikaj. Tretja razvojna os je padla zaradi uredbe protihrupne zaščite.

Da … ne zato, ker bi bila ta uredba kakorkoli vsebinsko kršena, ampak zaradi načina, kako je bila sprejeta. Ker ni bilo ustrezno opravljene javne razprave. Ampak ali je to še država, ki državljanom zagotavlja pravico do ustrezne mobilnosti, če lahko gradbeno dovoljenje za izgradnjo nacionalne cestne infrastrukture dvakrat pade iz formalnih in ne vsebinskih razlogov. Vprašanje je, ali dovolj dobro ločujemo, kaj je javni interes in kaj zasebni interes. V primeru izrazitega javnega interesa, kar je izgradnja nacionalnega cestnega koridorja, bi se morale omejiti pravice posameznika, ki sledi zgolj ozkim interesom, četudi razumskim. Posameznik se ne more povzpeti nad skupnost.

Zakaj se to ne zgodi? Vsi si želimo kakovostnega skupnega bivanja, videti pa je, kot da bi država sebi postavljala ovire do osnovnih pogojev. Zakaj se ne dogovorite?

Kdo bi se po vašem moral to dogovoriti?

Župani, ministri, predsednik vlade, vsi, ki jih izvolimo, da vodijo skupne odločitve v korist javnosti?

Se strinjam, da bi bilo to zelo dobro. Gre za ugotovitev, ali je okvir dialoga takšen, da je pogovor smiseln. Torej, če se grem jaz danes pogovarjati, da bi nekaj dosegel, in bo odgovor ne, bi bilo prav, da vem, da se bo v nadaljevanju sprožil postopek, ki bo v letu, dveh zaključen na način prevladujočega javnega interesa. Potem ima to smisel. Če pa na drugi strani isti odločevalec ve, da bo šel lahko desetkrat do pritožnika in lahko ta desetkrat reče ne, torej bo ne glede na argumente ali javni interes še vedno v svojih pravicah močnejši, potem verjetno nimam ustreznega okvira za tak pogovor. Glede na to, da gre za nacionalni cestni koridor, bi se moral pogovarjati predsednik vlade ali predsednik uprave DARSa. A tudi jaz bi se