Poezija in glasba ob letošnji 100-letnici smrti slovenskega literarnega modernista

Recenzija zvočne kartice samospevov na poezijo SREČKA KOSOVELA

Piše: Franc Križnar

Naslovnica zvočne kartice

Ob letošnji 100-letnici smrti slovenskega literarnega modernista s Krasa Srečka Kosovela (1904-1926), ki je tudi vsedržavno razglašeno za Kosovelovo leto, tudi glasbene muze ne molčijo. Tako sta mrd. tudi glasbeni umetnici s štajerskega konca sopranistka Andreja Obrul in pianistka Neja Komprej (roj. Skrbiš), obe iz Slovenskih Konjic, izdali zvočno kartico z desetimi samospevi na besedila, poezijo Srečka Kosovela. Izdajo je podprla Občina Slovenske Konjice in jo tudi izdala kot protokolarno darilo. Hvalevredno dejanje in za katerega sta imeli obe umetnici ob sebi še tonskega mojstra Darka Kukoviča in grafično oblikovalko (izdaje) Tajdo Kukovič. Vseh deset predstavljenih samospevov pa je bilo posnetih v radijskem studiu Regionalnega RTV centra Maribor.

Pevka Andreja Obrul

Pianistka Neja Komprej

Umetnici sta iz razpoložljivega repertoarja možne in ponujene tovrstne literature izbrali deset vokalno inštrumentalnih miniatur, vseh seveda na izključno Kosovelovo poezijo. Še ta je pesniško in literarno skrajno empatična s kar najbolj pričakovano glasbeno umetnostjo. Če je že Kosovelova poezija ekspresionistična, je ta dobila kar najbolj adekvaten in avtentičen odsev v glasbenih opusih skladateljice in skladateljev Brede Šček (1893-1968), Marjana Kozine (1907-1966), Vilka Ukmarja (1905-1991) in Rada Simonitija (1914-1981). Z izjemno Kozine, tudi samih Primorcev, Kraševcev.

Najstarejša md njimi in edina ženska Breda Šček je predstavljena s tremi Kosovelovimi pesmimi: Bori dehtijo, Bori in Oče. Dovolj prebrana in izbrana Kosovelova poezija je našla v obeh izvajalkah več kot ustrezni interpretinji. V odličnem pevkinem timbru je kot nalašč zajeta tako pesnikova kot skladateljičina glasbena umetnost. Kot edinemu odbranemu ne-Primorcu, Dolenjcu Marjanu Kozini pa navkljub njegovi (eskpresionistični) naravnanosti dveh samospevov na Kosovelovi besedili V dno srca in Glas, prav tako tečejo najprej odnosi v besedilih med mislimi in besedami. Klavirska spremljava včasih zazveni kar impresionistično. Kajti s prenekaterimi predigrami, medigrami in poigrami je ob prvenstveni pevkini vlogi, tudi klavirska nezanemarljiva. Kot najbolj tehten in adekvaten skladatelj Srečka Kosovela je zagotovo čisto pravi Primorec, Notranjec Vilko Ukmar. Tokrat to sicer dokaže le s tremi samospevi Sivina, Slavčki in Kako lepo. Skladatelj se v teh treh samospevih izkaže za mnogo več kot tehtnega uglasbitelja Kosovelovih stihov. Vsaka pesnikova beseda je že sama po sebi ena ali kar prava muzika, dopolnjena, potrjena ali utrjena pa še v glasbi sami. Umetnici sta v tem opusu dosegli neke vrste vrh ekspresionistične literarne in galsbene umetnosti. Sprega njunih dosežkov pa je kronana v enem od najbolj spevnih ali pojočih Primorcev v dveh zaključnih samospevih Rada Simonitija Ples v rdečem in Večerni hlad.

Omenjenih deset samospevov na poezijo Srečka Kosovela, obeh preverjenih izvajalk v trajanju ok. 26 min. po tem sodeč, kar sem slišal, vsekakor sodi tudi na koncertni oder. Če že ne drugi pa kaj takega zaslužijo vsaj Kosovelovi Primorci, Kraševci. Saj se iz pričujočih dosežkov obeh umetnic da razbrati, da smo v njunih izvedbah prisotni na več kot suverenih interpretacijah omenjene ne le slovenske pač pa glasbe evropskega formata preteklega, 20. stol.