Dejan Koban: nenadejano

1 day ago 43

KUD AAC Zrakogled, 2026

Piše: Matej Krajnc

Mezopotamec vstopi v Josipinino knjigarno DSP in se razgleduje. Vidi brojno mnoštvo (kak lep pleonazem!) knjig, lista in si, Mezopotamec, misli: v mojih časih pa nismo izdajali vsega tega! No ja, Mezopotamec, mu rečemo, niste se dovolj trudili, čeprav ste povezani z začetki svetovne književnosti, kot jo poznamo dandanes. Niste pa se, kot Koban, udeleževali sejmov, tezgarili v lastni založbi in na koncu še montažirali poročil. Mezopotamec čudno pogleda: kaj pa ima to opraviti z mojim razgledovanjem po knjigarni? Umolknemo. Mezopotamec sede in se olušči. Ugotovimo, da je to pravzaprav sam Koban, ki je prišel pogledat, ali je Krajnc v pisarni in ali je že kaj napisal o njegovi zbirki, njegovi živi rani, živem soku!

Dobite jo lično zapakirano v zaprti vrečici, kot bi šli v goste vabit. Asociacija: poslovna darila? Koban ne bi. Bi? Ne bi. Druga asociacija: Berti. Kdo je Berti? To vesta samo Koban in njegov založnik. Ko primete knjigo v roke, opazite, da je šivana. Skrbno. Na naslovnici je bitjece. Če poznate nekaj Kobanove biografije, je to lahko Koban sam, kar bi pojasnilo tudi nasmešek na bitječevem licu. Neke vrste parafraza Dylanovegha avtoportreta torej, čeprav se je naslikal v nekolikanj starejši različici. NenaDEJANo pa je naslov, ki dokončno pritegne: igra z avtorjevim imenom seveda ni edino, kar nam klikne; poznavši njegov opus vemo, da je njegova poezija nenadejana reč, ki pa se je vedno znova nadejamo, tudi če jo beremo brez Dejana, zlasti zato, ker nas ne pusti mlačne (o čemer priča tudi ena od pesmi o študentkah z RŠ-a). Kot je nekoč pel kantavtor: “Bodi hladen ali vroč, če boš mlačen, te izpljunem proč!” A pri Kobanu je težko govoriti o hladu. Pesmi so take, kot je tudi njegovo življenje s poezijo ali življenje poezije: udarijo s silo pesniškega značaja in govorice, če pa posedujete prejšnjo zbirko Mrčes, lahko tudi fizično udarite z muholovcem. Ne poezije. Ali pač. Koban poezijo živi, jo piše, bere in brani tudi z lastnim telesom, kar dandanes nikakor ni samoumevno. V časih, ko nagrade včkrat pobirajo mlačne pesmi, je tako poezijo tolikanj večje veselje brati. V pričujoči zbirki je “en velik korpus novih pesmi”, kot piše Iztok Osojnik v spremni besedi, veliko pa jih je iz raznih let, kar je tudi označeno. Bralec se lahko tako sprehodi po tekstu in kontekstu, najlepše pa je, če se angažira toliko, da gre poiskat prejšnje knjige in si naredi še dodaten kontekst. To si Koban kot pesnik zasluži, da ne govorimo o tem, da se spodobi in je pravično. A prav lahko se tudi držimo te knjige. Ene same. V njej je dovolj življenja za vsa druga leta. Že na začetku, ko zapiše “izpodrivam se / skozi lastno os / preko neprištevnih src”, je dovolj jasno, kakšna tuhtanja nam prinašajo njegove pesmi. So prištevna srca torej izvzeta? Ha ha ha ha, pravi ontologija – ne seri, avtor tega sestavka!

Pesmi so nenadejane tudi oblikovno; že avtorjev življenjski projekt, Črna skrinjica, ob svojem imenitnem minimalizmu preseneti z odličnimi oblikovalskimi rešitvami, pričujoča zbirka pa poezijo konkretizira v duhu zlate dobe takšnih početij in še prek. S tem, da je obenem visoko bivanjska in prav pritlehno imenitna v svojih poudarkih, ki obračunavajo z mentalitetami peresa in sveta na način, ki zahteva resnega bralca. Tu seveda mislim na bralca, ki mu ni vseeno, ki se bo potapljal in znova prihajal na površje; ne gre za poezijo tipa “na pot gre naša viža, Marjanca, Marjanca”, ki zadovoljuje multitudo. Tudi ne kliče k spregledu na način Kekčeve Mojce, izganja pa bleferje iz templja. In kot Kristus ni prišel klicat pravičnih, Koban ni mesija, prinašalec luči ali dežurna vest. Je pa dlačica na tej dežurnosti, kar dežurnost zmoti in neha biti tako pravičniška. “sem / tempiran / trenutek / grom ki / izdre življenje.” – “oči postanejo dvodomna puščava” – “in vsi ostali / pridno žvečijo / kolerabo” – “človek ni stabilen stab stab” … in seveda: “mi se imamo radi.” Berimo, drugega nam ne preostane. Razmišljajmo, to je vse, kar premoremo. Če menite, da so to pamfleti, pozivi k orožju – ne. Ko imamo žakeljček (in nič prej) se lahko soočimo z Igorjem Pirkovičem. Nismo dali v navedke in ne v verze. Ko odpremo prozorni žakeljček, se lahko soočimo z nenaDEJANim. Smo tolikanj pogumni, da dovolimo, da nas poezija odvleče v desant pobesnelih kobilic čez brezmejno polje pšenice?

Fuck yeah!, reče Mezopotamec.