PERSPEKTIVE: Očitno niso vse zastave enake

Kdor me pozna, ve, da pogosteje sanjam o izselitvi, kot razmišljam o tem, kaj bom jedel za večerjo. Te sanje postanejo v pomladanskem času še intenzivnejše.

Takrat namreč postane jasno, da je Trst uklet v politično - veliko prej kot zgodovinsko - dinamiko, ki se je ne bo več rešil. Prvi maj so, kot je že navada, zaznamovale polemike o kraških oziroma slovenskih tradicijah ob prazniku dela, ki je v Trstu vse prej kot samo to.

Rdeče zastave imajo marsikateri pomen in v omejenem prostoru se ne bom loteval digresij o simbolih. Dejstvo je, da je rdeča barva veliko prej simbol delavskega gibanja kot partizanov. Drugo so rdeče zvezde, ki so bolj nedvoumne. Kdor se zgraža nad njimi, pa je tudi letos padel v stare nesporazume.

Drugega maja sem na družbenih omrežjih prebral komentar urednika nekega tržaškega medija, na katerega sem se na teh koncih že jezil. Tudi zgrožen zmazek o prvem maju ni prestal izpita programov za prepoznavanje sadov umetne inteligence. Programje v štiri tisoč znakov dolgem besedilu ni zaznalo enega stavka, ki bi bil človekovo delo. Morda se moti - statistično ne -, a to ni bistvo. Besedilo so dopolnjevale fotografije raznih zastav, spet sta v isti kotel padli jugoslovanska zastava in zastava slovenskih partizanov. A koga sploh zanima, da je imelo odporniško gibanje v Sloveniji tudi svoje dinamike.

Temeljni problem je, da ob prvem maju in nekaterih drugih datumih v letu mnogi posamezniki pozabijo, da se moramo pod skupno evropsko streho vsaj navidezno prenašati. Vsak izgovor postane dober za napade na barbarske Slovane, greznico, ki so družbena omrežja, preplavijo komentarji, za katere je edini umestni habitat odpad.

Seveda partizanov ni ves Trst sprejel z radostjo v srcu in objemom. V fojbah je bilo ubitih na tisoče oseb in rdeče zvezde niso bile za vse simbol miru. O vsem tem ni debate, zgodovinarji so se o tem že razpisali, povojnih obračunov ne morem in ne nameravam braniti. Težava je, ko zgodovino premaga politika, dejstva pa prekrije enostranskost.

Dobro, nič več zvezd, kaj pa prapori bataljona nacističnih kolaboracionistov X Mas? Kaj pa poimenovanja ulic in javnih objektov po fašistih? Kmalu bo v Trstu v Ulici Paduina vesela druščina z iztegnjeno desnico počastila spomin na neofašističnega pretepača, kasneje vojnega dopisnika Almeriga Grilza. Med rednimi gosti tega srečanja zagrizenih demokratov so tudi bolj ali manj vidni politiki, ki so se v preteklih dneh jezili na rdeče zvezde in zastave. Dvanajstega junija bo na vrsti dan osvoboditve Trsta izpod jugoslovanske okupacije. Za ta dan sem se začel zanimati pred tremi leti, zadnja tri leta so se predstavniki vseh najpomembnejših ustanov, od deželne vlade do občinskega odbora in prefekture, rokovali s praporščakom X Mas. Pred dvema letoma sem na ta dan na Svetem Justu opazil italijansko zastavo z liktorskim snopom in lokalnega policista, ki si je posnel spominsko fotografijo s praporom nacističnih kolaboracionistov. Nad tem pa se samooklicani ljubitelji demokracije in nasprotniki totalitarizma ne zgražajo.

Združenje Unione degli Istriani je v teh dneh napovedalo, da bo za vsako rdečo zastavo prihodnje leto namestilo italijansko trikoloro z napisom »W Trieste italiana« oziroma »W Gorizia italiana«. Trst in Gorica sta danes politično italijanski mesti, temu ne nasprotuje nihče. Mnogi so upali, da bomo pod skupno streho Evropske unije opustili nacionalistična gesla. Za tukajšnjo slovensko skupnost lahko z relativno gotovostjo zagotovim, da se nihče aktivno ne udejstvuje za priključitev Trsta oziroma Gorice Sloveniji, kaj šele Jugoslaviji.

Dejstvo je, da sta zgodovina in sestava Trsta in Gorice vse prej kot italianissima. Trst, Gorica in njuno zaledje so kraji z mešanimi identitetami, kjer sobiva več narodnih skupnosti. Italijanska je ena od njih, danes največja. Vezi med prej omenjeno organizacijo in politiko so - kljub statutarnim določbam o nezdružljivosti funkcij s političnim delovanjem - zelo tesne.

Nič ne kaže, da se bo kmalu kaj spremenilo. Ko se bo, se bo na slabše, teologija enostranskih krivd, ki je veliko močnejša od zgodovine, čedalje uničuje zgodovino številnih družin, italijanskih, hrvaških in slovenskih, tudi moje, saj naša doživetja ne spadajo v dominantno naracijo. Iz zgodovine, ki bi jo bilo v iskanju skupnih poti le treba spoštovati, so končno nastale terre italianissime.