Obrazi našega kraja: Nadja Kananović – ženska, ki je svoje življenje posvetila mačkam

Nadja Kananović je danes mnogim znana kot “mačja mama”, njena zgodba z živalmi pa se je začela že v otroštvu. Danes skrbi za številne mačke, med njimi tudi za bolne, stare, poškodovane in neposvojljive živali. Njeni dnevi so prepleteni z reševanjem, veterinarskimi obiski, hranjenjem in neprespanimi nočmi, včasih pa tudi z bolečimi izgubami. Kljub temu pravi, da jo pri delu ženejo predvsem živali, ki jo še vedno potrebujejo. Njena največja želja je nekoč ustvariti manjše zavetišče, namenjeno mačkam s posebnimi potrebami.

Nadja, ljudje vas danes poznajo kot »mačjo mamo«. Kdaj pa se je pravzaprav začela vaša zgodba z mačkami?

Mačke me spremljajo že vse življenje. Odkar vem zase, smo imeli doma mačke. Le da je bila v času mojega otroštva »politika« obravnave mačk pri nas doma takšna, da je bila mačka, takoj ko je zbolela, nekje odvržena in hitro nadomeščena z novo. Zato se spomnim, da smo jih imeli veliko, čeprav vedno le po eno naenkrat, v povprečju pa so bile pri nas le dve do tri leta.

Se spomnite prve mačke, ob kateri ste začutili, da ji ne morete preprosto obrniti hrbta?

Če bi morala izpostaviti eno, bi bil to Boris, moj prvi prostoživeči maček iz Portoroža. Bilo je nekje leta 2012. Z njim se je vse skupaj postopoma začelo, čeprav sem že veliko prej občasno reševala živali. Že v osnovni šoli sem pomagala v zavetišču pri njihovi oskrbi. Boris še danes živi. Prav zdaj okreva pri kolegici, saj smo ga nedavno peljali na operacijo. Po besedah domačinov je star med 17 in 20 let.

Iz Obale ste se preselili v Duplek. Kako vas je življenjska pot pripeljala sem in kako se je v vse to vključila skrb za mačke?

V bistvu sem se iz Maribora najprej preselila na Obalo, kamor sem pred približno 14 leti odšla delat za eno poletno sezono. Obala mi je bila zelo všeč, zato sem kar ostala, se ustalila in si tam ustvarila družino.

Z leti me je začelo malo dajati domotožje, spremenile so se tudi moje prioritete. Enostavno sem si želela nazaj na Štajersko, v mirno vas brez turističnega vrveža. Za mačke in pse, ki so prišli skupaj z menoj v Duplek, je bila to velika prednost, saj tukaj živijo bistveno kakovostnejše življenje.

Nadja Kananović, osebni arhiv

Koliko mačk je danes del vašega vsakdana?

Iskreno, ne znam odgovoriti s številko, ker se ta ves čas spreminja. Nekatere so neposvojljive iz različnih razlogov, ves čas prihajajo novi sprejemi, nekatere neposvojljive mačke živijo pri drugih prostovoljcih, a so pod okriljem našega društva. Potem je tukaj še ogromno prostoživečih mačk, ki jih hranimo.

Fizično je okoli mene in doma v povprečju od 20 do 25 mačk. Če gledamo širše, torej koliko mačkam finančno pomagamo in zanje skrbimo, pa je številka precej višja.

Kako je videti vaš dan od jutra do večera? Kdaj se začne in kdaj konča skrb za mačke?

V glavni sezoni mladičev imam bioritem popolnoma porušen. Občasno zamenjam dan za noč, ker vstajam na tri ure in po steklenički hranim mladičke brez mame.

Ko je obdobje brez »dudarjev«, se moj dan začne z najnujnejšimi opravili – peljati pse ven, nahraniti mačke, potem pa sledi »me time« ob veliki skodelici turške kave.

Nadaljuje se s čiščenjem kletk in mačjih stranišč, klici na pomoč, veterino, usklajevanjem ter reševanjem vseh novih in starih težav. V sezoni imamo vsa društva podoben kaos, ki se konča šele konec oktobra, ko lahko vsi malo zadihamo in si odpočijemo. Če bi morala svoje delo opredeliti kot poklic, bi ga poimenovala kar “koordinator kaosa”.

Kaj je najtežji del tega poslanstva, ki ga ljudje od zunaj ne vidijo? Kateri trenutki so za vas najtežji?

Najtežji del je zagotovo smrt živali, za katero si se boril do zadnjega. Ena težjih stvari je tudi sodelovanje z ljudmi, ki ne sodelujejo in samo še otežujejo reševanje nekega primera.

Potem so tukaj še ljudje z napadalnimi in žaljivimi komentarji, ki včasih zelo močno zarežejo v dušo. Veš, nismo neprebojni. Ne glede na to, koliko smo navajeni vsega hudega, nas lahko nekateri spravijo na rob živčnega zloma. Tudi tukaj se mora človek naučiti spopadanja s takšnimi ljudmi. Vedno ne moremo biti prijazni. Enostavno ne gre.

Ko rešite mačko, ki je prestrašena, bolna ali zavržena – kaj se zgodi v prvih urah, ko pride k vam? Kako ji pokažete, da je zdaj varna?

V prvih urah mačko osnovno pregledamo. Če gre za življenjsko ogroženo stanje, jo nemudoma peljemo k veterinarju. Če ni nujno, jo namestimo v varen in miren prostor, kjer si lahko najprej odpočije od vsega stresa, se naje, nato pa naredimo načrt za naprej. Prestrašena in travmatizirana žival najprej potrebuje mir. Potem sledita proces socializacije in vse, kar spada zraven.

Pri vašem delu verjetno ni vedno srečnih koncev. Kako sprejmete trenutke, ko kljub vsemu trudu ne morete pomagati?

Ne glede na dolgoletne izkušnje se na smrt nikoli zares ne navadiš. Vsaka žival odnese s seboj košček mojega srca in pusti bolečino v duši. Se pa moramo naučiti sprejemati dejstvo, da žal ne moremo delati čudežev. Živali niso večne in moramo se sestaviti nazaj, ker nas čaka še ogromno živih muc, ki nas potrebujejo. Prav te žive nas ženejo naprej, umrle pa ostanejo za vedno v naših mislih.

Nadja Kananović, osebni arhiv

Ali se človek pri takšnem delu sploh lahko navadi na bolečino in izgube?

Moraš se. Enostavno nimaš izbire, če želiš to delo nadaljevati. Sama sem si s pomočjo psihoterapevta našla način za prebolevanje takšnih situacij, da predelam in sprostim vso bolečino, ki bi se sicer samo kopičila v meni.

Potem nekako gre, vendar nikoli ni enostavno. Je pa ta bolečina ob smrti opomnik, da smo še vedno na pravi poti, da je v nas še vedno empatija in da nismo postali roboti, ki jih nič več ne gane. Če začneš smrti obravnavati kot del neke rutine, ki te ne gane več, je po mojem mnenju bolje, da se umakneš iz živalovarstvene scene.

Kaj je tista stvar, ki vas pri ljudeh, ko gre za odnos do živali, najbolj razočara?

Pomanjkanje empatije in dejstvo, da imajo ljudje denar za vse mogoče neumnosti, nimajo pa nekaj deset evrov za sterilizacijo svoje mačke.

Kaj bi rekli človeku, ki reče: “Saj je samo mačka”?

To slišim zelo pogosto, predvsem takrat, ko zdravimo ostarele živali. Takšnim ljudem povem, da upam, da bodo tudi sami na stara leta občutili, kako je, ko nekdo zate reče: “Ah, saj je že star, kdo se bo z njim ukvarjal.”

Potem so seveda užaljeni. Z leti človek izgubi filter, sploh če vsak dan doživljaš vse mogoče tragedije. Veterinarski pregledi, zdravljenje, hrana in oprema – vse to predstavlja velik finančni zalogaj. Kako lahko ljudje pomagajo, če bi želeli podpreti vaše delo?

Pomagajo lahko na več načinov – z donacijami hrane, sprejmemo tudi hrano s pretečenim rokom, z donacijami opreme za živali ali s finančnimi donacijami.

Društvo za pomoč mačkam Remi

TRR: SI56 0451 5000 3410 737
PayPal: nadja.kananovic@gmail.com
Flik: 051332233

Ali imate kakšen cilj ali željo za prihodnost?

Moja želja in cilj sta ustvariti manjše zavetišče, specializirano za mačke s posebnimi potrebami, ki potrebujejo posebno nego. Torej za najmlajše, najstarejše in invalidne mačke, ki jim še lahko omogočimo kakovostno življenje.

Ob tem je moj cilj tudi postopoma dvigniti zavest o mačji problematiki ter ljudi naučiti pravilnega ravnanja in odgovornosti do živih bitij.

Nadja Kananović, osebni arhiv

The post Obrazi našega kraja: Nadja Kananović – ženska, ki je svoje življenje posvetila mačkam appeared first on Lokalec.si.