Balerina Brina Gerebic. Budimpešta je bila najboljša odločitev, saj sem se tam našla. Ne živim v oblakih, imam pa želje, ki so dosegljive in uresničljive!

Petnajstletna Brina Gerebic, baletni talent pedagoginje Vanesse Kreslin iz Lendave, se je odlično znašla na šolanju v Budimpešti. Septembra jo čaka drugo leto šolanja na MTE.

Draga Brina, poletni pozdrav na Paradinem portalu. Imaš čas, da komuniciraš z nami saj te je operacija slepiča prislila k mirovanju, saj bi drugače veselo nabirala nova znanja pri zakoncema Matvienko na njunem poletnem seminarju Ballet Stage, kajne? Kaj se je zgodilo in koliko časa boš počivala?
Najprej hvala za povabilo. Tako je, nepričakovano sem imela zdravstvene težave in operacijo slepiča. Še zadnji vikend sem ostala v Budimpešti, saj smo se s sošolkami pripravljali na nastop in gostovanje v Lendavi, ampak sem morala predčasno domov. Tako, da sem nastop potem gledala preko telefona iz bolnišnice. Moj razred pa se je odlično predstavil na odru lendavskega kulturnega doma na kar sem zelo ponosna, punce so bile odlične. Zdravniki so priporočali, da moram vsaj 1 mesec počivati, zato sem tudi morala izpustiti poletni seminar Ballet Stage, katerega sem se zelo veselila. Verjamem, da sem bom seminarja udeležila naslednje leto.

Brina Gerebic je lani septembra spakirala kovčke in se preselila v Budimpešto.

Naj bralcem in bralkam poveva, da je za tabo prvo leto šolanja na budimpeštanski baletni šol oz. madžarski akademiji za plesno umetnost. Kako si se znašla v novem okolju, z novimi pedagogi, z novimi sošolci in sošolkami?
Moram povedati, da je začetek kot vsak nov začetek bil težek s smislu novega okolja in neke nove rutine. Ampak mislim, da sem hitro osvojila samo mesto ter način dela, in, da so me sošolke in učiteljica Eszter Toth zelo lepo sprejele, prav tako so vsi na MTE prijazni in pomagajo pri urejanju stvari ali kakšne dokumentacije. Tudi v dijaškem domu smo se skozi celo leto spoznavali in zdaj smo res že pravi prijatelji. Moji cimri sta iz Japonske in ena iz okolice Budimpešte, tako, da smo res iz različnih krajev. To mi je zelo všeč, saj tudi tako lahko spoznavaš svet, njihovo kulturo, jezik in navade. Družila sem se tudi z Izo Fašun, ki je tudi na akademiji in jo letos tudi uspešno končala. Tudi ona mi je pomagala, saj sva se družili.

Kaj je najtežje in kaj mogoče najlažji del življenja in izobraževanja v Budimpešti?
To leto je bilo najtežje usklajevanje učenja na daljavo in obveznosti na akademiji. Poleg šole na daljavo in opravljanja obveznosti za 9. razred, sem hodila na gimnazijo v Budimpešti še na 4 predmete, ki mi bodo pomagali, da se lažje vklopim v njihov sistem šolanja. Pogrešam tudi svoje domače in prijatelje iz Slovenije, ampak to se da vse zdržati, saj jaz vseeno grem domov večkrat kot recimo nekdo iz Japonske.
Najlaži del pa je ta, da so tam ljudje z enakimi ali podobnimi interesi. Navadiš se rutine, urnika in predvsem dela, ki je na profesionalnem nivoju.

Je poskrbljeno za tvoj urnik od začetka dneva pa do konca? Mogoče nam opišeš kakšna rutina te čaka vsak dan na šoli?
Ja, moram reči, da je šolsko leto minilo zelo hitro. Jaz sem imela dan zapolnjen od jutra do večera. To leto je bilo še bolj zanimivo, saj smo na klase hodili drugam, zaradi prenove na akademiji. Ampak smo se tudi to navadile, da smo zjutraj šle na tramvaj, potem do tiste lokacije in nazaj. Tudi tako sem spoznavala mesto in se urila v budimpeštanskem prometu. Se pa zdaj zelo veselim, da bomo spet nazaj v kampusu, v prenovljenih dvoranah, pa tudi vstajali bomo malo kasneje.
Moj dan je izgledal nekako tako. Vstajanje ob 5.30, potem urejanje in odhod do lokacije, kjer smo imeli baletne klase, ki so se nam začeli vsak dan ob 8.00, moderni ples, pilates in ballroom dance, to je nekako trajalo do 12.30. Potem odhod nazaj in na kosilo, včasih imam tam kosilo, včasih kuham sama. Nato malo počitka in potem delo za šolo. Potem sem imela še ure pouka na gimanziji. Nato pa večerja. Med tem še kakšno stretchanje ali kakšne vaje, seveda pa tudi, ko sem imela več časa sem šla s puncami na kakšen sprehod po mestu, v šoping ali smo se preprosto družili in pogovarjali.

Budimpešta ni tako zelo daleč od tvojega doma Doline pri Lendavi, a se najbrž kdaj vseeno zdi daleč od tvojega rodnega kraja. Imam prav? Kaj najbolj pogrešaš?
Pogrešam moje domače, najbolj objem staršev, pa psa Pikija, prijatelje sorodnike, našo domačo kuhinjo, kjer jaz zelo rada kuham.
Velikokrat se spomnim svoje učiteljice Vanesse Kreslin, ki me je že tudi obiskala v Budimpešti. Najbolj sem bila vesela, da je prišla oktobra na gala koncert z mojimi starši, saj nisem vedela, da pride. Prav tako me je prijateljica Iza Lebar prenesetila na gala koncertu marca. Takšna presenečenja in da se nekdo, ki ga imaš rad potrudi zate mi veliko pomeni. Tudi sama sem takšna, rada pomagam.

Predvidevam, da si uspešno končala tudi ‘normalno’ devetletko v Lendavi, kajne? Kako se bo razvijal tvoj študij naprej?
Končala in uspešno sem zaključila 9. letko dvojezične osnovne šole I Lendava. Moram povedati, da so me vsi na šoli zelo podpirali. Rada sem prihajala na šolo in pozdravila svoje sošolce in sošolke, predvsem takrat, ko sem šla na izpite. Proti koncu šolskega leta sem jih res pogrešala, saj se je končevalo neko obdobje, vseeno sem 8 let preživela z njimi. Tudi to zadnje leto čeprav me fizično ni bilo tam, sem z mislimi bila z njimi. Zdaj se bom vpisala na gimanzijo na akademiji. Vem, da bo izziv, ampak jaz se veselim teh izzivov. Predvsem pa se bom posvetila delu na classih, učenju novih variacij, pripravljanju na kakšna tekmovanja ipd.

Si kreativna tudi še vedno v koreografskem smislu? Si kaj novega skreirala?
Še vedno sem kreativna v tem smislu v obliki idej in zamisli. Zdaj že nekaj časa nisem sicer naredila koreografije. Imam pa v planu narediti novo koreografijo za nastop v Lendavi, ki bo avgusta.

Je Budimpešta bila prava odločitev? Malo nam opiši tvoje načrte. Kam naj te pot odpelje?
Trenutno je Budimpešta najboljša odločitev, saj sem se tam našla. Zdaj, ko vstopam v drugo leto šolanja v tujini bo lažje za vse. Zelo mi je všeč, da imamo v sklopu akademije veliko nastopov in gala večerov, kjer se lahko predstavimo. V letošnjem letu sem bila tudi na tekmovanju BBGP, ki je potekalo v Budimpešti in EDCB v Brnu, kjer je bilo odlično. Šle smo 3 punce, spremljala pa nas je ena učiteljica in bila je nepozabna izkušnja. Včasih pomislim tako za nazaj, da je bilo potrebno marsikaj, da sem tukaj. Ni vse samoumevno in sreča, da nekaj dosežeš. Pa tudi, to je šele začetek. Veliko dela, discipline, volje bo še potrebne. Ne smem pa pozabiti na veliko pozitivne energije. To pa imam in tudi, ko je težko, me ta energija vodi. Kam vse me bodo poti odpeljale, pa verjamem je nekje zapisano. Jaz bom samo trdo delala, se učila in upala, da bom videla čimveč sveta, plesala na mnogih odrih, ter da se bom vedno vračala domov v mojo Lendavo.

Koliko pa imaš vpliva na tvoje želje in koliko misliš bo življenje samo poskrbelo, da se bodo stvari ‘poklopile’?
Jaz ne živim v oblakih imam pa želje, ki so dosegljive in uresničljive. Seveda se bom trudila jih uresničevati. Vemo pa vsi, da včasih ne gre brez tega, da si na pravem mestu ob pravem času. Najbolj si želim, da ohranjam in krepim svojo ljubezen do plesa, da ostanem zvesta svojim načelom in vrednotam. To se mi zdi poleg tehničnega znanja najbolj pomembno. Saj ljudje, ki pridejo na predstave začutijo ali je plesalec pristen. Moč umetnosti plesa in je dar, ki mi je bil dan in jaz ga bom z velikim veseljem delila z ljudmi.
Ti je Budimpešta dala samostojnost ali še kaj več?
Budimpešta je sedaj moje mesto. Mesto v katerega se rada vračam in je nekako že moj drugi dom. Ko greš od doma ti ni nič jasno in potem se moraš znajti. Ne bom pozabila, ko sem šla prvič z vlakom nazaj. Z mamo na telefonu, ko sem stopila iz vlaka, se ene 3 krat izgubila šla z avtobusom v drugo smer, kot je bilo treba in potem srečno prišla do dijaškega doma. Tukaj sem si rekla kot Dorothy iz Čarovnika iz Oza ‘You are not in Kansas anymore’ (smeh). In res je tako, ko prideš v mesto z 2,5 milijona ljudi je vse drugače. Zdaj je to že rutina, odhod domov in nazaj, ali pohajkovanje po mestu mi ne predstavljajo težav. Zato lahko rečem, da mi je Budimpešta dala veliko več kot samo samostojnost. Kot velemesto pa ima veliko za ponudit, jaz še moram veliko tega raziskati in si ogledati. Za to pa bo še veliko priložnosti.

Kaj boš pa počela te proste dni, ko boš okrevala? Kaj vse moraš nadoknaditi?
Zdaj je že minilo več kot mesec od operacije, zato komaj čakam, da bom lahko spet aktivna. Te proste dni sem izkoristila za druženje z družino in prijatelji, ki jih čez let nisem tolko videla. Praznovala sem 15. rojstni dan. Z družino gremo na morje, ki mi veliko pomeni, saj ima morje neko posebno energijo, pa tudi zelo rada plavam. V avgustu me čaka nastop, ki je v sklopu Festivala Vinarium, kjer bom nastopala na Koncertu pod zvezdami. Potem pa se že počasi lahko pakiram za odhod nazaj v Budimpešto in novim izkušnjam naproti.
Na zadnjem intervjuju ste me vprašali, če imam kakšen moto ali misel, ki me vodi skozi življenje? Rekla sem: ‘Pleši s srcem, plesati balet je noro, to je moja ljubezen’. Tako bi zaključila, saj mislim, da to pove vse.
Hvala in želim ti vse dobro in uspešno vrnitev na baletne odre.