MARTIN BRENCE

 

povezava

Martin, človek, ki ga še zmeraj spoštujem, ki sem ga imela zaradi zgodb, ki mi jih je povedal, strašno rada.

MARTIN BRENCE

 

Sem Martin Brence, domačin in eden izmed ustanoviteljev Turističnega društva Gorenja vas.

 

Prvi zametki turizma so se pri nas kazali skozi božja pota. Ljudje so se srečevali na romanjih, fantje so malo gledali dekleta, gospodarji pa so sklepali kupčije. Potem se je rodilo letoviščarstvo. Sora je bila nekoč tako čista, da smo vodo lahko pili. Imeli smo veliko dobrih gostiln in dvorec Visoko. Tja je hodil na počitnice celo kralj Aleksander. Zaradi njega so žandarmerijo iz Gorenje vasi preselili v Poljane,  zaradi njegovega varovanja. Kmalu so začeli na Visoko prihajati zlasti srbski meščani.

 

Med letoma 1935 in 1940 smo imeli tudi po petsto letoviščarjev: Beograjčane, Zagrebčane in Ljubljančane. Takrat so pravili, da družina, ki pride na kmete, s tem prihrani za kurjavo čez zimo. Vsaka gostilna je imela ob Sori svoje kabine, da so se gostje lahko kopali. Potem se je začela graditi Rupnikova linija. Prišli so delavci, ki se niso najbolje ujeli z letoviščarji, in gostje so se počasi umaknili.

 

Po vojni se je na novoustanovljena kmetijska zadruga ukvarjala domala z vsem. Oblast je potem spoznala, da kolhozov pri nas ne bo mogoče uveljaviti. Ustanovili smo turistično društvo, prvič smo šli v Benetke in Trst, prizadevali pa smo si tudi, da smo dobili televizijski pretvornik. Poti smo opremili s klopcami. Takrat smo še lahko dobili ljudi, ki so bili pripravljeni delati.

 

V Toplicah, v Kopačnici, je bila dobra gostilna. Zapregli smo zapravljivčka in se odpeljali tja gor. Meja je bila blizu, zato je cvetel tudi kontrabantski turizem.

 

Organizirali smo različne prireditve. Imeli smo gasilce in telovadno društvo. Kadar so zadrugo vodili ljudje, ki niso mislili samo na kupčijo, smo v Gorenjo vas pripeljali Avsenike in Marijo Ahačičevo. Kmetje so z vozovi vozili les, mi pa smo pripravili dve furmanski veselici. Imeli smo tudi čipkarsko veselico in sadjarsko razstavo. Spominjam se, da smo povabili sadjarskega strokovnjaka Adamiča. Potrdil je, da je imel posamezen lastnik tudi po dvanajst avtohtonih sort jablan. Tisti, ki so prišli iz Ljubljane, so se pri nas tudi dobro najedli.

 

Med ustanovnimi člani turističnega društva smo bili najprej učitelji, Ušeničnik, Kosmač, Polde Regnov, Klemenčič in jaz. Ljudje so takrat veliko bolj držali skupaj kot danes.

 

Pred vojno je imela skoraj vsaka hiša vsaj eno kravo. Poti med polji smo vedno na novo posipali, da je bilo res lepo pogledati.

 

V Poljanah je bila postaja za semenski krompir. Pridelovali smo najboljšega v vsej Sloveniji in v skladišču so ga imeli tudi po petnajst vagonov. Tam sta bili vzgojeni avtohtoni sorti Poljanec in Cvetnik, ki sta se obdržali dvajset let. Vsako leto so priredili krompirjev bal.

 

V Gorenji vasi pa smo organizirali vinsko trgatev. Z domačih trt smo narezali grozde in jih obesili na umetno brajdo. Potem so fantje dvigovali dekleta, da so lahko trgala grozdje.

 

Imeli smo tudi veliko borovnic. Odkupili smo jih od deset do dvanajst tisoč kilogramov, že naslednje jutro pa so jih prodajali v Londonu.

 

Kmečki turizem se je s časom začel še v Javorjah. Takrat so v nekdanji Jugoslaviji prvič dovolili zasebno pobudo. Veliko zaslug za to je imel Zdravko Krvina. Šel je celo do Kardelja. Potem je za nas, domačine, organiziral ogled Koroške, mi pa smo se čudili, ko smo videli, kako dobro so bili tamkajšnji kmetje organizirani.

 

V Javorjah smo pripravili sestanek, potem pa so k nam prihajali sami visoki gostje. Loško območje je bilo v petdesetih letih, če izvzamemo toplice in morje, zibelka turizma. Imeli smo dovolj poguma, da smo dajali pobude tudi drugim. Imeli pa smo to smolo, da nismo znali stopiti skupaj, postati prepoznavni in ustvariti svoje blagovne znamke. Na tem področju nismo naredili kaj prida.

 

Ko sem se vrnil od vojakov, mi je umrl oče. Star je bil komaj oseminštirideset let, jaz pa sem jih imel dvaindvajset. Najprej smo se doma pogovorili, kako in kaj. Povedal sem, da bom kmetijo prevzel, če se bo v celoti prepisala name.

 

Prišla je komisija, ki je premoženje ocenila na 490.000 dinarjev. Dinar je bil takrat še toliko vreden kot pred vojno. Strešna opeka je stala dva dinarja, prometni davek pa je bil tako visok, da je bilo treba državi za kmetijo plačati 80.000 dinarjev. Pritiski na kmeta so bili grozni, to pa zato, ker nas je država silila v zadruge. Hoteli so nas gospodarsko zlomiti. Pri nas smo imeli štiri krave in dva konja, štirikrat na leto pa smo morali plačati toliko davka, da je skupni znesek dosegel vrednost ene krave. V takšnih razmerah sem moral zbrati še denar za davek ob prevzemu kmetije.

 

Kmalu zatem sem bil izvoljen za predsednika zadruge. Takoj po vojaščini sem v Novem mestu končal kmetijsko šolo, zato sem imel nekaj znanja.

 

Na Hotavljah so zadrugo poznali že pred drugo svetovno vojno. Med gospodarsko krizo leta 1931 je več naprednih kmetovalcev ustanovilo mlekarsko zadrugo, ki je predelovala mleko in izdelovala surovo maslo. Svoje člane je oskrbovala tudi z različnim reprodukcijskim materialom. Pri Lipanu so imeli postojanko. Cela hotaveljska mlekarska zadruga pa je odkupila toliko mleka, kolikor ga danes oddamo samo pri nas doma.

 

Včasih smo veliko sejali repo, oves in ajdo. Za vsak slučaj smo imeli v žepu pest repinih olupkov za preživetje. Pozimi smo se pogreli kar v kravjih iztrebkih, ker drugega ni bilo.

 

Bil sem član okrajne zadružne zveze. Le kakšnih dvajset nas je imelo nekaj izobrazbe, drugi, tudi direktorji, pa so imeli končano samo (če sploh) osnovno šolo. Kmetijstvo sem imel v malem prstu in razumel sem, v katero smer gre takratna oblast in kaj hoče. Starejši kmetje so se me malo bali, ker sem bil tako mlad.

 

V Poljanah je že delovala obdelovalna zadruga, imenovala se je 24. december, tista v Javorjah pa Mladi vrh. V Poljanah so Dobničanu zaplenili kmetijo. V zadrugo so silili tudi tiste, ki so imeli več kot deset hektarjev, nekatere pa so privabili z obljubami. Če nisi bil v zadrugi, nisi dobil niti umetnega gnojila. Vse je bilo na karte.

 

Po vojni so bile skoraj vse štale izpraznjene. Nekaj živine je ostalo le v Gorenji vasi, kjer je bila nemška postojanka, zato partizani niso nagajali. Po vojni pa so nam pobrali še tisto, kar je ostalo. Zemlja ni bila obdelana. Nekaj krompirja je sicer zraslo, žita pa skoraj nič. Saj tudi ni bilo ljudi, ki bi obdelovali polja.

 

Šele leta 1955 je država ugotovila, da tako ne bo šlo. Začeli so nekoliko popuščati. Dobili smo umetno gnojilo, kupili smo lahko tudi orodje. Ljudje pa so bili pridni! Takoj so pridelali nekaj tudi za prodajo. Za seboj sem imel veliko podpore ostalih kmetovalcev, začeli smo z odkupom pridelkov, da smo kaj zaslužili.

 

Od leta 1952 sem bil predsednik zadruge. V upravnem odboru smo imeli same pametne kmete. Največ dobička so nam prinesle borovnice. Zadruga jih je odkupila od deset do dvanajst ton, že naslednje jutro pa so bile naprodaj na londonski tržnici.

 

Ljudje so z boni kupovali zobne krtačke. V prosti prodaji so bile najprej lesene ščetke s črnimi ščetinami, pozneje pa so lahko kupili tudi kreme, brivske aparate in blago.

 

Zadruga se ni ukvarjala samo s kmetijstvom, pod seboj je imela vse obrti. Izdelovali smo celo čevlje. Iz naše obrtne zadruge, ki jo je vodil Klemenčič, je pozneje nastala gorenjevaška Alpina. Člani zadruge so bili tudi kleparji in kovači. Zasebnik je bil zelo visoko obdavčen, če pa je delal prek zadruge, ni bil. In smo se znašli.

 

Največ sta nam pomenila krompir in mleko. Vse zadruge so se združile v nekakšno zadružno poslovno zvezo. Med uglednimi funkcionarji sta bila takrat Marjan Rožič in Jaka Bogataj. Bili smo prijatelji in nikoli se nismo šli politike.

 

V okviru te zveze smo ustanovili tudi inštitut za krompir. Vodil ga je inženir Rus, sedež pa je imel v Poljanah. Vzgojil je dve avtohtoni sorti: rani Poljanec in Cvetnik.

 

Potem smo organizirali še pridelavo semenskega krompirja. V skladiščih zadružnega doma smo ga imeli naenkrat tudi po 110 ton. Del pridelka smo plačevali z denarjem, del pa z boni. Ko so prišli traktorji, je pridelava krompirja začela usihati, mi pa smo se preusmerili v pridelavo krme.

 

Zadružni dom smo zgradili zaradi politične odločitve. Tako je bilo določeno, potem pa smo se med seboj skoraj sprli, katera vas bo imela večjega. Država je ponujala kredit.

 

Medtem je bilo ustanovljeno društvo Partizan, ki je podedovalo vse od Sokola. Šli smo v Ljubljano, kjer je bil predsednik zadružništva neki Avšič. Dogovorili smo se, da nam bodo dali kredit za nov dom. Prej smo imeli skladišča pri Boštinu.

 

Počasi smo ga res začeli graditi. Najprej smo se pogajali za zemljo, pri tem pa je bilo več zapletov. Apno smo kuhali sami, sami smo izdelali tudi opeko in opravili veliko udarniških ur. Dom smo gradili več let. Bil je reprezentativen, saj je moral dokazovati napredek in kazati, da je zdaj bolje kot pred vojno.

 

Naša domačija je bila za tiste čase kar dobra. Pri delu so mi pomagale mama, sestra in teta. Ko so mi leta 1960 vzeli nekaj zemlje za enajst parcel in dva bloka, je bilo nadomestilo tako borno, da sem moral prodati še dva bika, da sem lahko kupil motorno kosilnico.

 

Moral si biti malo bolj razgledan. Več, ko si pridelal, več si imel. Ženske so se same vzdrževale, saj so klekljale čipke, ves denar od kmetije pa je šel nazaj vanjo. Tisti, ki so imeli les, so še kar dobro prišli skozi.

 

Pri nas smo bili, to sama veš, malo bolj zgovorni. Moj ded je bil pred vojno župan občine, v katero so spadale Lučine, Gorenja vas, Trebija in Hotavlje. Izvoljen je bil na liberalni listi, hkrati pa je bil cerkveni ključar. Bil je torej liberalni župan in cerkveni ključar. Takrat še ni bilo tako hudih političnih bojev, kot so danes. Ljudje pa so bili zavedni in ni bilo nobenega prestopanja iz enega tabora v drugega.

 

Ded je bil velik prijatelj s pisateljem Ivanom Tavčarjem. Njegov tajnik je bil Boština. Po štirih letih je županovanje opustil. Imel je več otrok, poleg tega mu je umrla žena.

 

Pisarno je imel doma. Na steni je bila omara z vrati, v kateri je hranil dokumente. Vsako nedeljo po jutranji maši je občinski sluga pred cerkvijo bral razglase.

 

Občina je morala vzdrževati reveže, ki se niso mogli preživljati sami. Poleg državnih davkov so pobirali še občinske doklade in iz tega sklada črpali denar. Z njim so vzdrževali šole. Šolo v Gorenji vasi smo sami zgradili, pozneje pa še tisto v Lučinah. V Volaki je bilo veliko revežev, za katere je morala skrbeti občina.

 

Ded je skliceval tudi seje, odbor pa se je sestajal kar pri nas doma. Skrbeli so za izboljševanje pasme živine. V okviru občine so določili kmete, ki so imeli plemenske bike. Pri vsaki hiši smo imeli še cike. Okoli leta 1960 smo se dogovorili, da bomo zamenjali pasmo. Najprej smo kupili simentalske bike in jih pripuščali k cikam. To se ni najbolje obneslo, zato smo nabavili še telice.

 

Ded je imel zelo rad pridne otroke, na primer tvojo babico, pozneje, ko se je poročila, je bila Ana Čadež z Gorenje Dobrave. (Njen vnuk je tudi gorenjevaški župan Milan Čadež). Znala je kositi, vsakega dela se je lotila in res jo je imel rad. Eni izmed hčera sploh ni dovolil, da bi sledila srcu in odšla v Ameriko. Preveč je potreboval njene pridne roke.

 

V zadrugi smo imeli enkrat na leto revizijo. Predsedniško delo sem opravljal poleg vsega drugega, zato sem dobival polovico najnižje plače, in še to brez dajatev. S tem denarjem sem plačeval šolnino, ko sem se vpisal v ekonomsko šolo. Tudi to je organizirala kmetijska šola.

 

Kar nekaj nas je hodilo v to šolo. Vedeti je treba, da je bilo v Gorenji vasi precej ljudi, ki so opravljali zahtevna dela, a zanje niso imeli ustrezne izobrazbe. Začelo nas je dvaintrideset, končalo pa šestnajst.

 

Nekoč smo imeli policista, ki ni znal pisati. Ko smo šli na izlet, me je prosil, naj njegovi ženi napišem razglednico.

 

Ko so naredili prvi asfalt, so mu rekli Mussolinijev asfalt. Takrat še ni bilo tovornjakov, najtežje vozilo na cesti je bil avtobus.

 

Na naši kmetiji smo imeli hlapca, deklo in pestunjo. Odnosi so bili bolj družinski in dobro smo se razumeli. Povsod je bilo podobno, vsi smo delali v enakem tempu.

 

Včasih je bilo res lepo. Veliko smo se družili in manj je bilo prepirov. Ves teden smo čakali nedeljo, da smo se lahko malo poveselili. Vsi smo hodili k telovadbi, tako tisti, ki so bili med vojno v gmajni, kot oni, ki so bili pri belih.

 

Zadruga je imela v svoji sredini več kot šeststo čipkaric. Del dobička smo namenili za veselico. Nekoč smo organizirali tudi kmečko ohcet. V tistem času smo ustanovili turistično društvo. Zraven je bil tudi Jaka, strašno prijeten človek. Prišli so Avseniki in Marija Polak. Pojma nimaš, koliko ljudi se je zbralo!