Obrazi našega kraja: Ines Rebernik iz urgence v svet fotografije

Včasih nas življenjska pot popelje tja, kjer si sprva sploh nismo predstavljali, da bomo. Tudi Ines Rebernik je dolga leta delala v zdravstvu, kjer je vsakodnevno skrbela za ljudi in spoznavala, kako dragoceno je življenje. A ljubezen do ustvarjanja in fotografije je sčasoma prerasla hobi ter postala njen poklic in poslanstvo. Danes skupaj s partnerjem Matejem ustvarjata enega največjih butičnih fotografskih studiev v Podravju, kjer nastajajo spomini, ki jih družine hranijo za vse življenje.

Dolga leta ste delali v zdravstvu. Kako se danes spominjate tega obdobja?

Na obdobje v zdravstvu gledam z velikim spoštovanjem. Delala sem na urgenci, kjer sem vsak dan znova spoznala, kako nepredvidljivo je življenje. Prav tam sem se naučila sočutja, potrpežljivosti in tega, da so največ vredni prav trenutki, ki jih pogosto jemljemo za samoumevne.

FOTO: Osebni arhiv

Kaj vas je takrat najbolj izpolnjevalo in kaj vam je morda manjkalo?

Najbolj me je izpolnjeval občutek, da lahko nekomu pomagam. Hkrati pa mi je manjkalo ustvarjanje. Vedno sem imela rada estetiko, lepoto in delo, pri katerem lahko izraziš del sebe.

Je bila fotografija vedno del vas ali je bilo mišljeno, da bo to le vaš hobi?

Fotografija se je začela kot hobi, a sem hitro ugotovila, da mi pomeni veliko več. Ko sem videla, koliko čustev lahko prebudi ena sama fotografija, sem vedela, da želim tej poti nameniti vse več svojega časa.

Kaj je bil tisti odločilni trenutek, ko ste si rekli: »Grem na svoje«?

Največji prelom se je zgodil, ko sem spoznala, da življenje mine prehitro, da bi ga preživela z mislijo »kaj pa, če«. Želela sem ustvarjati, rasti in slediti svojim sanjam. Takrat sem vedela, da je čas, da naredim korak v neznano.

Vas je bilo strah pustiti varnost redne službe? Kaj je bil vaš največji strah?

Seveda. Največji strah je bila negotovost. A še bolj me je bilo strah, da bi čez leta obžalovala, ker si nisem upala slediti svojim sanjam.

Fotografijo ustvarjata skupaj z Matejem. Kako je delati in živeti s partnerjem?

Na začetku sva se tudi sama spraševala, kako bo to delovalo, danes pa lahko rečeva, da se odlično dopolnjujeva. Drug drugemu zaupava, si stojiva ob strani in skupaj lažje premagujeva izzive, ki jih prinese podjetniška pot.

Kdo od vaju je bolj sanjač in kdo bolj realist?

Jaz sem zagotovo večji sanjač. Vedno imam nove ideje in želim ustvarjati nekaj več. Matej pa zna ostati miren in realen, zato skupaj najdeva dobro ravnovesje.

FOTO: Osebni arhiv

Se delo pogosto preseli tudi za domačo mizo?

Zelo pogosto. Veliko idej nastane ravno doma, ob večerni kavi ali pogovoru. Včasih je težko potegniti mejo med delom in prostim časom, vendar oba veva, zakaj to počneva.

Kako usklajujete podjetništvo in družinsko življenje?

Ni vedno enostavno, vendar se trudiva, da družina ostaja na prvem mestu. Vsak prost trenutek poskušava nameniti hčerama, hkrati pa gradiva nekaj, kar bo ostalo tudi zanju.

V Rušah sta ustvarila enega največjih boutique foto studiev v Podravju. Kaj vam pomeni ta prostor?

Iskreno? Pomeni nama veliko več, kot sva si sploh upala predstavljati. Ko sva začela, si nisva mislila, da bova nekoč ustvarila prostor, kamor bodo ljudje prihajali ustvarjat svoje najlepše spomine. Za nama je ogromno dela, odrekanj in tudi dvomov, zato sva še toliko bolj ponosna na to, kar sva ustvarila. Želela sva ustvariti prostor, kjer se ljudje počutijo sproščeno, dobrodošlo in kjer nastajajo spomini, ki bodo z njimi ostali za vedno.

Kako želite, da se ljudje počutijo, ko stopijo skozi vrata studia?

Želiva si, da že ob prihodu začutijo toplino, sproščenost in zaupanje. Da pozabijo na tremo in imajo občutek, kot da prihajajo k prijateljem, ne le na fotografiranje.

Kateri trenutki med fotografiranji se vas najbolj dotaknejo?

Najbolj me ganejo pristna čustva. Iskren objem, pogled med staršema, otroški smeh ali tišina, ki pove več kot tisoč besed. Prav ti trenutki naredijo fotografijo posebno.

Vas je katera zgodba strank še posebej zaznamovala?

Veliko jih je. Vsaka družina in vsak posameznik nosi svojo zgodbo. Prav zato se vedno znova zavedam, da fotografija ni le lepa slika, ampak spomin, ki z leti postaja vedno bolj dragocen.

FOTO: Osebni arhiv

Ste med fotografiranjem kdaj potočili solzo?

Sem. Čeprav skušam ostati profesionalna, me iskrena čustva včasih preprosto prevzamejo. In mislim, da je prav, da je tako.

Če bosta vaša otroka čez 20 let prebrala ta intervju, kaj bi želeli, da si zapomnita o svoji mami?

Želim si, da bi vedela, da sem vedno sledila svojemu srcu in da sem jima želela biti zgled, da se je za svoje sanje vredno boriti. Predvsem pa, da sta bili vedno moj največji navdih in razlog, da sem si upala stopiti na svojo pot.

The post Obrazi našega kraja: Ines Rebernik iz urgence v svet fotografije appeared first on Lokalec.si.