Obrazi našega kraja: Drago Pipuš – tudi po upokojitvi vedno v gibanju

Drago Pipuš že dve desetletji živi aktivno upokojensko življenje. Nekdanji policist in komandir Policijske postaje Ruše je velik ljubitelj planin, narave, fotografije in številnih drugih dejavnosti. Kot pravi, je bil nemirnega duha že od mladih nog, načrtov pa mu tudi danes ne zmanjka. Čeprav vstaja zgodaj, je zanj dan pogosto prekratek.

Drago, kako bi se predstavili nekomu, ki vas še ne pozna? Kdo je Drago Pipuš?

Če se lahko na kratko predstavim nekomu, ki me še ne pozna, bi mu najprej dejal, da že dvajset let aktivno preživljam upokojensko življenje, ki je prepleteno z nenehnimi aktivnostmi in različnimi dejavnostmi. V glavi imam še vedno veliko načrtov. Čeprav zgodaj vstajam, mi je dan prekratek in prehitro mine. Aktiven in predvsem nemiren sem bil že od mladih nog.

Rodil sem se in svoja otroška ter mladostniška leta preživel na Spodnjem Slemenu v bližini gradu Viltuš. Upokojenska leta pa preživljam med pohorskimi gozdovi v kraju Kumen.

Kje ste odraščali in kakšne spomine imate na otroštvo ter mladost?

V družini nas je bilo osem otrok, jaz sem bil predzadnji. Moram reči, da je bila moja mladost lepa. Kljub pomanjkanju vsega v tistih časih sta ata in mama skrbela, da nismo bili lačni ter da bi vsi odrasli v poštene in dobre ljudi.

Kakšni ste bili kot otrok oziroma mladenič? Ste bili že takrat nemirnega duha in vedno v gibanju?

Glede na svoje brate in sestre lahko rečem, da sem bil bolj nemiren otrok. Z njimi se nisem veliko družil. Ves čas sem bil skupaj z bližnjimi sovrstniki, ki smo bili približno enake starosti.

Najraje smo se družili na igrišču ob parku gradu Viltuš, kjer smo včasih po cele dneve igrali nogomet. Če nas nisi našel na igrišču, smo bili kje v bližnjem gozdu. Tudi reka Drava nam ni bila tuja. Tam smo se naučili plavati, večkrat smo preplavali Dravo in plavali tudi po strugi do Bresternice.

Kljub temu da doma v hiši nisem imel obstanka, mi učenje ni povzročalo večjih preglavic in osnovno šolo sem uspešno zaključil.

Kdo je v mladosti najbolj vplival na vas in na človeka, kakršen ste postali?

Pomembno vlogo sta imela ata in mama. Kljub pomanjkanju sta skrbela za nas in predvsem za to, da bi odrasli v poštene in dobre ljudi.

Velik del vaše življenjske poti je povezan z Ministrstvom za notranje zadeve. Kako se je začela vaša poklicna pot?

O poklicu takratnega miličnika sem razmišljal že v zadnjem letu osnovne šole, ki sem jo obiskoval v Selnici ob Dravi. Ni pa mi preveč dišalo, da bi zapustil domači kraj in prijatelje, zato sem se izučil za avtomehanika. To delo sem po končanem šolanju in odsluženem vojaškem roku opravljal štiri leta. Želja po delu v policiji, takrat milici, pa se mi je uresničila leta 1979, ko sem začel delati na takratnem Oddelku milice Tabor v Mariboru. Po opravljeni miličniški šoli sem bil na lastno željo premeščen na takratni Oddelek milice Ruše, pozneje Postajo milice Ruše.

Kaj ste pri svojem delu počeli in koliko let ste mu posvetili?

Opravljal sem naloge miličnika, in to v domačem okolju, med občani in prijatelji, kjer sem živel od rojstva. Z leti sem v službi napredoval. Ob delu sem študiral na Višji šoli za notranje zadeve in pozneje še na Fakulteti za varnostne vede, kjer sem pridobil izobrazbo diplomiranega varstvoslovca.

Od leta 1982 do konca leta 2006, ko sem se upokojil, sem vsa leta delal na Policijski postaji Ruše. Leta 1992 sem postal komandir te enote in to delo opravljal vse do upokojitve. Sodeloval sem tudi v osamosvojitveni vojni za samostojno Slovenijo ter imam priznan status vojnega veterana in status organizatorja Manevrske strukture narodne zaščite.

Kaj vam je ta poklic dal za življenje? Vas je naučil discipline, vztrajnosti, odnosa do ljudi?

Delovna doba v policiji mi je dala veliko pozitivnega. Naučila me je reda in discipline, predvsem pa pozitivnega odnosa do ljudi in nudenja pomoči tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Trudil sem se, da je bil moj odnos do oseb v postopkih zakonit, pravičen in do vseh enak. Enako sem zahteval tudi od svojih podrejenih v enoti.

Na katero obdobje svoje poklicne poti imate najlepše spomine?

V moji delovni karieri policista je bilo veliko lepih stvari. Veselje me je navdajalo, ko sem videl, da so občani zadovoljni z našim delom. Bilo pa je tudi veliko žalostnih in stresnih dogodkov, predvsem obravnav, pri katerih je bila prisotna smrt, in drugih tragičnih dogodkov ter obveščanja svojcev o njih.

FOTO: Mirko Ploj

So vam iz službenih let ostala prijateljstva, ki trajajo še danes?

Z mojimi sodelavci v policiji sem gojil enakopraven in korekten odnos. Bili smo prijatelji prej in smo tudi danes. Že med delovno dobo smo velikokrat skupaj odšli na izlet ali pohod, predvsem v gore, kjer smo osvojili kar nekaj vrhov. Na teh druženjih smo se tudi bolje spoznavali, kar je pozitivno vplivalo na naše delo v službi.

Danes ste član Kluba upokojenih delavcev MNZ Maribor. Kaj vam klub pomeni in kako pomembno je po upokojitvi ohranjati stike z nekdanjimi sodelavci?

Z upokojitvijo nisem izgubil stika z nekdanjimi sodelavci v policiji. Včlanil sem se v Klub upokojenih delavcev MNZ, kjer že več let aktivno delujem v upravnem odboru društva. Ohranjanje stikov z nekdanjimi sodelavci mi veliko pomeni, saj smo veliko let preživeli skupaj, tako v dobrem kot slabem. Škoda je, da je tudi veliko takšnih, ki so ob upokojitvi prekinili vse stike z nekdanjimi sodelavci. V društvu se radi srečujemo na izletih in različnih športnih aktivnostih.

Kako ste doživeli upokojitev? Je bilo težko iz aktivnega poklicnega življenja nenadoma stopiti v drugačen vsakdan?

Če si toliko let vpet v neko delo, ga tudi z upokojitvijo ne moreš kar takoj izbrisati iz spomina. Velikokrat se mi je zgodilo, da sem sanjal, da sem še vedno v uniformi in opravljam policijsko delo. Z leti je tudi to izginilo iz mojih sanj. Kljub temu mi upokojitev ni povzročila večjega stresa. Že prej sem imel veliko hobijev, ki sem se jim lahko po upokojitvi še bolj posvetil.

Kako danes izgleda vaš običajen dan?

Ker sem že prej veliko zahajal v hribe, imam zdaj za to še več časa. Že vrsto let sem član Planinskega društva Ruše, pred leti pa sem opravil tudi izpit za varuha gorske narave. V času upokojitve sem že dvakrat prehodil vrhove na Slovenski planinski poti od Maribora do Ankarana. Hribe že vrsto let obiskujem s partnerko, ki je prav tako velika ljubiteljica planin. V tuja gorstva ne zahajam, saj so zame naša najlepša, poleg tega je še toliko neodkritih vrhov.

Na daljše poti se velikokrat podam tudi sam. Lani me je ideja za eno takšnih poti prešinila, ko je partnerka dejala, da bi jedla krofe. Rekel sem ji, da grem peš ponje na Trojane. Izbral sem pot od Radelj ob Dravi po Evropski pešpoti E6 preko Pohorja v Mislinjsko dolino, čez Zgornji Razbor, Mozirje in Vransko ter čez hribe na Trojane. Domov sem se vrnil z avtobusom – in s krofi. Med potjo sem dvakrat prespal v planinskih kočah.

Letos pa sem si zadal, da prehodim pot “Vranov let” od Ožbalta do Otoka pri Metliki, dolgo okoli 280 kilometrov. Kljub julijski in avgustovski vročini mi jo je uspelo prehoditi v devetih dneh. Ob poti sem povsod srečeval zelo prijazne domačine, v vseh teh dneh pa nobenega pohodnika.

FOTO: Mirko Ploj

Kaj vam poleg pohodništva v življenju prinaša največ veselja?

Poleg planinstva imam še veliko drugih aktivnosti. Ob delu pri planincih in upokojencih vodim tudi odbor veteranskega društva Sever v Rušah. Doma me vedno nestrpno čaka moj kosmatinec, nemški ovčar, ki se zelo veseli najinih sprehodov po bližnji in širši okolici. Občasno sedem tudi na kolo in motorno kolo.

Že skoraj 50 let je moj hobi akvaristika, rad pa tudi fotografiram. Še pred digitalno dobo sem tako doma kot v službi izdeloval črno-bele fotografije.

Kako pomembni so vam družina, prijatelji in ljudje, ki vas obkrožajo?

Zelo pomembni. Ob partnerki, ki me pri mojih aktivnostih ves čas podpira, se rad srečujem tudi s prijatelji in znanci. Aktivnosti, druženje in stiki z ljudmi so pomemben del mojega življenja.

Drago Pipuš tako tudi po dveh desetletjih upokojenskega življenja ostaja zvest temu, kar ga spremlja že od otroštva – gibanju, naravi, ljudem in vedno novim načrtom. Kot pravi sam, mu je kljub zgodnjemu vstajanju dan pogosto prekratek. In glede na vse poti, dejavnosti in ideje, ki ga še čakajo, bo tako najbrž ostalo tudi v prihodnje.

The post Obrazi našega kraja: Drago Pipuš – tudi po upokojitvi vedno v gibanju appeared first on Lokalec.si.