4 days ago
35
Naj za začetek napišem, kako sem spoznala Floriano Petersen. Poleti 2022, na dogodku ob 10. obletnici smrti avstrijskega arhitekta Gunterja Domeniga v njegovi hiši Steinhaus v Steindorfu ob Osojskem jezeru na avstrijskem Koroškem, sva se z možem zapletla v pogovor z Zahidom Sardarjem, urednikom in piscem o arhitekturi in oblikovanju iz San Francisca. V pogovoru, ki se je nadaljeval dolgo v noč, je omenil, da ima prijateljico, ki je po rodu iz Slovenije. Takoj nas je povezal in ne dolgo zatem smo že sedeli na Florianinem borjaču prenovljene domačije v Mahničih na Krasu. Domačija je polna toplih interierjev, v katerih se prepletajo staro družinsko pohištvo, novi kosi, lepi tekstilni dodatki, umetniška dela in osebni predmeti.
Ker Slovenci Floriane Petersen še ne poznamo, sem jo najprej povprašala o njenem življenju pred odhodom v Kalifornijo v 80-ih letih, delu v Ameriki in na koncu o prenovi domačije na Krasu.
V Ljubljani si študirala umetnostno zgodovino in etnologijo, a na področju svojega primarnega študija nisi delala. Že od vsega začetka te je vleklo v kreativnost in rokodelstvo. Kako se je začela tvoja ustvarjalna pot?
Med študijem sem dve leti delala v Moderni galeriji pri Juretu Mikužu. Eno poletje sem pod okriljem Restavratorskega centra v srednjeveški cerkvi na Štajerskem restavrirala freske.
Moj hobi pa je bil že v študentskih letih šivanje. Šivala ali predelovala sem si obleke. Vedno sem tudi preoblikovala sobe in pohištvo; v glavnem sem spremenila vse okoli sebe, da je bilo po mojemu okusu.
Velik osebni obrat je bil, ko si po zaključku študija leta 1986 odpotovala v San Francisco. Kako se je razvijala tvoja strokovna pot v Kaliforniji?
Začelo se je iz “preživetvenih” razlogov. Ker še nisem imela urejenih dokumentov, sem svojo prvo službo dobila v trgovini z usnjem, v kateri so mi polovico plačevali z gotovino in polovico z materialom – usnjem in industrijskim šivalnim strojem. Začela sem izdelovati usnjene torbe. Moj prvi navdih je bila doktorska torba, ki sem jo prinesla s seboj iz Slovenije. Izdelala sem res čudovite variacije te torbe in jih prodajala v butični trgovini. Zatem sem začela izdelovati usnjene škatle in ovitke knjig, ki so postali zelo uspešni. Sodelovala sem na sejmih v New Yorku in med mojimi naročniki je bila med drugimi tudi Oprah. Nekaj let zapored sem vsak mesec izdelala po 200 v usnje vezanih knjig za njeno “izbrano knjigo meseca”, kot tudi njene “dnevnike hvaležnosti”. Moji usnjeni izdelki so bili uvrščeni v stalno zbirko muzeja Museum of American Arts and Craft v New Yorku.
Kaj te je vodilo v oblikovanje interierjev?
Po 15 letih oblikovanja in vodenja svojega podjetja preprosto nisem več našla navdiha. Ker pa je bil moj hobi že od nekdaj urejanje domov, in so me mnogi prijatelji prosili za pomoč, sem začela to delati profesionalno. Kmalu so me prve stranke priporočile svojim prijateljem in tako se je začelo. Kalifornija zelo podpira podjetništvo, in če imaš talent, lahko uspeš. Oblikovanje interierjev me osrečuje.
Tvoji interierji so polnokrvni, barviti, imajo dušo. Kako nastajajo?
Največ časa posvetim spoznavanju naročnikov, poslušam jih in jih opazujem. Zanima me njihova osebnost, kakšen je njihov način življenja, kakšne barve so jim je všeč, katere osebne predmete želijo izpostaviti, kako se gibajo v prostoru, kaj jim je pomembno. Želim ustvariti okolje, kjer bodo srečni. V bistvu sem prevajalka njihovih želja. Oni sanjajo, jaz pa poslušam te sanje in jih uresničim. Izjemno pomembna mi je toplina prostora. Rada uporabljam barve, ampak jih uporabljam za ozadje in v skladu s svetlobo. Svetloba mi je izjemno pomembna; v kopalnici, na primer, mora biti nežna, mehka, da v ogledalu odseva lep obraz.
Kje dobiš navdih?
Moj glavni navdih je narava. Uporabljam umirjene barve iz narave, saj v njej le redko najdemo intenzivne barve. Tudi umetniška dela so moj navdih. Ljubi so mi Henri Matisse, Clyfford Still, Mark Rothko, njihove reprodukcije imam na svoji »Dream board« v studiju, navdihujejo me tudi obiski galerij in muzejev. Vedno me navdušijo tudi lokalni rokodelci.
Kaj je botrovalo, da si kupila razpadajočo domačijo na slovenskem Krasu in jo obnovila za svoje drugo domovanje?
Vedela sem, da se bom vedno vračala domov. Do mojega šestega leta smo z družino živeli v Spodnji Idriji, potem smo se preselili v manjše naselje Idršek, a me je Kras vedno privlačil.
Kraške strehe, kamniti zidovi in oboki, zaprta dvorišča, pesmi Srečka Kosovela ter dela Lojzeta Spacala. Pri odločitvi je pomagalo tudi dejstvo, da ima družina prijateljice Alice na Krasu odlično gostilno Ravbar.
Kaj te je vodilo pri prenovi?
Spoštovanje arhitekturne dediščine in lokalnih navad. Ko sem kupila posestvo, sem veliko raziskovala arhitekturo Štanjela in drugih kraških vasi. Potem uporaba lokalnih materialov in poslušanje lokalnih gradbenikov. In predvsem ne vznemiriti ali spremeniti načina življenja v tem naselju.
Ko stopiš v hišo, takoj zaznaš tvojo osebnost, tvojo ljubezen do tekstila, knjig, umetnosti, lepih predmetov. Kako bi opisala domačijo v Mahničih?
Je tipična kraška domačija z borjačem, ki je obkrožen s tremi stavbami. Bivalne hiše nisem spreminjala, je le prenovljena. Ob njej je senik z vinsko kletjo. Vinska klet je nespremenjena, senik pa je postal bivalni prostor za goste. V drugem seniku s štalo v pritličju, v kateri je delavnica, je prostoren atelje hčerke Adriane. Zunaj na travniku je vrt, za katerega skrbi Adriana. Na borjaču rastejo hortenzije z zelenimi cvetovi, vrtnice, rožmarin, sivka, začimbe, oljka in vinska trta – za senco poleti ter dar grozdja jeseni.
V bivalnih prostorih sem hotela pričarati toplino, kjer se domači in prijatelji počutimo sproščeno. Kjer dobiš ustvarjalni navdih. Tudi svetloba mi je pomagala pri izbiri materialov. Dnevna soba je na severni strani, zato so zidovi toplejše barve, tu je več tkanin in udobja. Uporabila sem naravne materiale, ki se lepo starajo in s tem dobijo še večji šarm, na primer steno nad štedilnikom sem obložila z bakrom, ki naredi kuhinjo toplejšo. Rada imam slovenske izdelke. Vse vzmetnice so Meblo Jogi, hladilnik in pralni stroj Gorenje, luči so Sence Kubus Interiera, narejene iz smrekovega in macesnovega furnirja. Moja ljubljena odeja z motivom narodne noše, čudovite modre in zelene barve, je delo ustvarjalke Ksenije Baraga. Vse zavese in blazine sem sešila sama. Na stenah visijo grafike Metke Krašovec, Zore Stančič, Kamile Volčanšek, pa tudi stare pokrajinske slike, s katerimi sem odraščala, ki sem jih podedovala po mami in teti. Moja najljubša umetniška dela so od hčerke Adriane (@adrianacamile), ki je herbarij spremenila v umetnost. Imam tri njena dela. Eno je sestavljeno iz devetih delov, rastline pa se povezujejo iz enega kvadrata v drugega. Moja najljubša je viseča instalacija v njenemu studiu. Adriana se je rodila in odraščala v San Franciscu, pred tremi leti pa se je preselila v Ljubljano.
Staro pohištvo je družinsko, od mame, tete in starega očeta. Moja najljubša zgodba je zgodba o potovanju skrinje, ki sem jo opazila pri sosedu, priznanem slikarju Marku Adamsu v San Franciscu. Povedala sem mu, kako me skrinja spominja na Slovenijo. Zaupal mi je, da jo je kupil v starinarnici v San Franciscu, in da je bila iz Trsta. Ko je Mark umrl, so potrkali na vrata štirje fantje in mi prinesli skrinjo. Mark jo je zapustil meni. Poslala sem jo nazaj v Slovenijo in zdaj stoji v Mahničih. Všeč mi je, da ima vsak predmet svojo zgodbo. Rada imam tudi kose pohištva, ki ti vzamejo dih, ampak živijo v simbiozi z drugimi predmeti v sobi. Takšen je tudi rumeni stol oblikovalca Marca Thorpha, ki sem ga kupila v id:doma in je izdelan iz recikliranih ribiških mrež v Senegalu.
Si tudi avtorica treh vodnikov “111 Places in San Francisco That You Must Not Miss” (2015), “111 Places in Silicon Valley That You Must Not Miss” (2019), »111 Places in Napa and Sonoma That You Must Not Miss« (2024), ki so izšle pri nemški založbi Emons Verlag. Kako je prišlo do sodelovanja z nemško založbo?
Leta 2010 sem začela pisali blog o stvareh ki so me zanimale, predvsem o arhitekturi in umetnosti. Delala sem intervjuje z ustvarjalci in umetniki, predstavljala neobičajne kraje in prostore. Naročnik na moj blog je bil tudi prijatelj Achim iz Kolna, kjer je založba Emons. Imeli so že knjige o Evropi, načrtovali pa so širitev v Ameriko. Prepričal me je, naj jim pošljem svoj izbor 111 krajev v San Franciscu, ki niso turistični. Naloga je bila zahtevna, a so mi izbor potrdili in knjiga je postala uspešnica. Od leta 2016 so prodali že 70,000 izvodov v dvanajstih ponatisih. Potem so mi ponudili, da napišem še dve knjigi. Ker sem radovedna po naravi, mi je bilo to pravi užitek. Fotograf za vse tri knjige je bil moj partner Steve Werney, ki je pogosto tudi izvajalec interierjev mojih strank v Kaliforniji.
Besedilo: Špela Kuhar
Fotografije: Steve Werney
English (US)