Nuša Ilovar: Notranji horizont

Gracer, 2026

Piše: Matej Krajnc

Nova pesniška knjiga, ki jo je avtorica tudi sama ilustrirala, spet pomeni korak naprej v izpolnjevanju in izpopolnjevanju poetike, ki jo izpričuje že v svojih prejšnjih knjigah, a zdi se, da se v pričujoči še bolj intenzivno prepletata bivanjskost in erotika, če je to dvoje sploh moč ločiti. Pri Nuši Ilovar smo navajeni tudi angažirane ostrine in v pričujoči knjigi je ne manjka, čeprav tako naslov kot likovna oprema kažeta na morda nekolikanj bolj intimno zasnovo. Čeprav je intimnost in celo zelo intimna intimnost rdeča nit knjige: poljubi brez ustnic in teles, sobe, ki čakajo, tudi vino kot nekakšen simbol ljubezni (Ljubimec moje sence), za Nušo Ilovar ni bistvene kontekstualne razlike med telesno ljubeznijo in stanjem v svetu: oboje še kako določa posameznico (posameznika) in je neločljivo, saj ima ljubezen navsezadnje svoje mesto v svetu, ne v kakšnih sanjavskih dimenzijah. Vojne, pogromi, kaos, propad vrednot, vse to, kar doživljamo dandanes, vpliva tudi na intimo. Ta bi morala biti zatočišče in tudi je, a zunanjega sveta ne izključuje. Tako pesmi Nuše Ilovar ves čas odstirajo tudi te dimenzije: samooklicane heroje, ki uničujejo svet. Imajo svoje pritaše, bodisi z rdečimi kapicami bodisi modrorumene ali pa črne s kljukastimi križi, ni pomembno – Mojzes bi na tej točki že spet razbijal tiste table s Sinaja. In kaj nam ostane? Pogled. Očesi, v katerih se lomi svet. In pesem. Ki je intimna. Erotična. Ljubezenska.

Senca na robu krila. Dan, ki beži. Smet na zobni ščetki. Tudi ta slednja vidi svet, natanko takšen, kakršen je. Korak iz zibke. Vrh dneva. “Telo ni bilo več meja, ampak reka -“. In nato, sredi knjige, Ko hodim čez državo, ki se začne čisto prozaično, z zavezovanjem čevljev, konča pa visokointimno, tokrat ne z erotičnim, pač pa z drugim bivanjskim faktorjem, od rojstva najbližjo osebo, ki naj jo postre bralec. Trava, ki sanja. Mizica pri lipi. Tiha bližina. Horizonti, portreti in druge podobe, ki se kažejo na avtoričinih ilustracijah, so kot fusnote in včasih celo kot likovni komentarji.

Kaj smo torej do zdaj zapisali? Med drugim tole: “Nova pesniška knjiga, ki jo je avtorica tudi sama ilustrirala, spet pomeni korak naprej v izpolnjevanju in izpopolnjevanju poetike, ki jo izpričuje že v svojih prejšnjih knjigah, a zdi se, da se v pričujoči še bolj intenzivno prepletata bivanjskost in erotika, če je to dvoje sploh moč ločiti. Pri Nuši Ilovar smo navajeni tudi angažirane ostrine in v pričujoči knjigi je ne manjka, čeprav tako naslov kot likovna oprema kažeta na morda nekolikanj bolj intimno zasnovo. Čeprav je intimnost in celo zelo intimna intimnost rdeča nit knjige: poljubi brez ustnic in teles, sobe, ki čakajo, tudi vino kot nekakšen simbol ljubezni (Ljubimec moje sence), za Nušo Ilovar ni bistvene kontekstualne razlike med telesno ljubeznijo in stanjem v svetu: oboje še kako določa posameznico (posameznika) in je neločljivo, saj ima ljubezen navsezadnje svoje mesto v svetu, ne v kakšnih sanjavskih dimenzijah. Vojne, pogromi, kaos, propad vrednot, vse to, kar doživljamo dandanes, vpliva tudi na intimo. Ta bi morala biti zatočišče in tudi je, a zunanjega sveta ne izključuje. Tako pesmi Nuše Ilovar ves čas odstirajo tudi te dimenzije: samooklicane heroje, ki uničujejo svet. Imajo svoje pritaše, bodisi z rdečimi kapicami bodisi modrorumene ali pa črne s kljukastimi križi, ni pomembno – Mojzes bi na tej točki že spet razbijal tiste table s Sinaja. In kaj nam ostane? Pogled. Očesi, v katerih se lomi svet. In pesem. Ki je intimna. Erotična. Ljubezenska.” Repriza prvega odstavka je zapisana seveda iz čistega občutka dolžnosti: pesnica prehaja med kraji, ki so jo skoraj pozabili, med galebi, dihi in pesniškimi duhovi, skozi drobiže sanj, stoji ob morskih oknih in nagovarja kraje, kamor nihče ne pride. In, skoraj na koncu, slikanica let, skriti vihar in otroški kriki, v prvi pogovor s samo sabo, v drugih pogovor s svetom. Ki ne zaleže, a pomaga. Kako pa se mi pogovarjamo z njim?

“Ne kričim več.” pove pesnica. Pripravlja pa roman.