Nebeška pot – Cammino Celeste: Šel sem sam. A nikoli nisem bil sam.

Žarka Mlekuža poznam že dolgo. Kot skavta. Lani – leta 2025 – je založba Ognjišče izdala njegovo knjigo Nebeška pot – Cammino Celeste. Z Marinko sva se udeležila predstavitve in kupila knjigo. Sem jo preletel, pa ne prebral. A vedel sem, da me tale Nebeška pot čaka.

Letos sem jo torej sklenil prehoditi. Kar iznenada sem se odločil, narisal pot v Mapy, spakiral kot vedno za dolgo pot in drugi dan zgodaj zjutraj odšel.

Potovanje na začetek poti v Krminu

Z vlakom sem se odpeljal ob 4.40 iz Ljubljane do Nove Gorice, hodil peš kakih 3 km do postaje Gorica Centrale in se peljal eno postajo z vlakom do Krmina (it. Cormons), skupaj 5 ur potovanja.

Krmin (it. Cormons) – začetek poti

OPOMBA: Spustil sem prvi dve etapi (od Ogleja do Krmina), ker je bilo tako vroče, in ker obe etapi potekata čisto po ravnini ter brez sence. Se že meniva z ženo, da bova jeseni prehodila še ti dve etapi – skupaj. Počasi in v hladnem.

Podatke za celotno pot – etape, shematske zemljevide etap, opis poti in višinske profile za posamezne etape, kje se dobi hrana, kje so možnosti prenočevanja, druge pomembne informacije, … dobiš na spletni strani https://www.camminoceleste.eu (SLO).

1. dan: Krmin (it. Cormons) – Stara gora (it. Castelmonte) / 24 km / 800 m

Moj pokojni skavtski prijatelj Paolo Modotti

Ob deset do desetih, ko sem začel hoditi v Krminu, je bila na postaji temperatura že 29 °C. V tem kraju je domoval moj dragi skavtski prijatelj Paolo Modotti, žal že pokojni. On in Alberto Albertini iz Mestre pri Benetkah sta nas ob ustanovitvi Združenja bratovščin odraslih katoliških skavtov in skavtinj prva obiskala iz tujine. Na njuno pobudo. Veseli smo bili obiska, skupaj oblikovali skupnost odraslih skavtov Alpe Adria in ostali tudi dolgoletni prijatelji. Kako bi si želel, da bi lahko obiskal Paola in njegovo zvesto ženo Grazielo na njunem domu.

Ko smo s hčerkama nekoč s kolesi potovali po teh krajih, sta naju Paolo in Graziela lepo sprejela v skavtskem centru Cesklans. Nista znala angleško ali slovensko, mi ne italijansko, pa vendar smo lepo klepetali dolgo v noč. Skavti pač.

Vroče je, pot pa se takoj začne z rahlim vzponom, kmalu sem v senci. A ne za dolgo. Pot me vodi precej po asfaltu – jaz se asfalta sicer ne branim preveč. Pred graščino Trusio si pri fontani za kolesarje natočim sveže vode. In se osvežim.

Voda

Voda je bila v prvem delu, v prvi polovici poti – do vasi Brezje (it. Montemaggiore), velik problem. Ne zato, ker je ni bilo mogoče dobiti, pač pa zato, ker je bila dostopna na zelo redkih mestih in sem jo moral zato v tej vročini nositi po 4–5 litrov. Kar je seveda močno povečalo težo nahrbtnika (s 13 na 18 kg). Poleg tega pa je bila voda topla, pogosto sumljiva za kakšno okužbo, včasih močno klorirana in smrdeča. Izvirov na tem področju ni.

Opazil sem, kako pomembna tekočina je voda, ki jo imamo doma v izobilju, na taki poti pa postane izredna dobrina. Telo se kar ustavi, ker preprosto zakuha. Iskati sem moral pravo ravnotežje med dovolj vode in preveliko težo.

Zgodilo se mi je tudi, da iz pipe na pokopališču v vasi Mažerole (it. Masoralis), kjer je bilo označeno, da bo voda, ni priteklo nič. Pisano sem gledal ob tem, ker sem imel le en liter za 7 km poti in veliko vzpona. V naslednji vasi Tamora (it. Tamoris) sem prosil gospoda, ki se je umival na dvorišču s cevjo, za vodo. Odsvetoval mi jo je, češ da je voda klorirana in da smrdi. Vseeno sem natočil, a je raje nisem pil in bil do naslednje možnosti žejen kot pes.

V mestu Čedad sem vodo prav kupil v supermarketu, da sem končno prišel do hladne vode.

Skratka: Če se v vročini odpravljaš na to pot, računaj, da boš nosil veliko vode.

Voda! V vasi Viškorša jo je bilo dovolj.

Pot vodi med vinogradi skoraj ob meji s Slovenijo, s pogledi na Goriška Brda. Med vročino sem od okoli 12. do 16. ure počival v senci na mizah pred veliko vinsko kletjo, locirano malo pred cerkvico svetega Jakoba starejšega v vasi Dolenje v Brdih (it. Dolegna del Collio). Pojedel kosilo iz nahrbtnika in zaspal za kaki dve uri.

Vinogradi in pogled proti Goriškim Brdom. Se vidi Sveta gora v ozadju.

Vročina

Na poti je bila vse dni velika vročina, zato sem prav vsak dan od 12. do 16. ure počival v senci. Ugotovil sem, da je zgodnje vstajanje – ob 5.00 in odhod na pot ob 5.30 – nujno. Tako sem največjo vročino prebil v senci – prebiral Božjo besedo, bral knjigo Žarka Mlekuža Nebeška pot, pisal dnevnik in seveda … spal. Pogosto sem zaspal za uro in več. Zato seveda potrebuješ armafleks. In flis za »povšter«. Ob 16. uri sem šel naprej in hodil do 20. ali 21. ure.

Dobra kapa z “zavesami” za vrat in ušesa je nujni del opreme.

Kljub počivanju do štirih je bila vročina, ko sem vstopil v vas Prapotno (it. Prapotto), velika. Opazil sem Agriturismo Grillo, kjer ponujajo pokušino znamenitega vina Schiopettino (slo. Pokalca). Naročim pivo – prinesejo ta malega, dodam še pol litra hladne vode in se najprej odžejam. Potem naročim še deci znamenitega črnega Schiopettina. In uživam v klimatizirani vinski kleti. Kako uro. Opazujem mamo, sina in hčerko (oba okoli 30 let), ki imajo polne roke dela. Povedo, da jutri začnejo s trgatvijo. Sem v vinogradih poskusil nekaj kroglic grozdja – res je bilo zelo sladko, nekateri grozdi so se že posušili v rozine.

Kozarec znamenitega črnega Schiopettina. V ozadju gospodar. Pripravljajo se na jutrišnjo trgatev.

Začnem se vzpenjati z višine 100 m in čaka me še dobrih 500 m vzpona skozi gozd do Stare gore (it. Castelmonte). Končno zagledam mogočno Marijino romarsko središče, ki je videti kot kakšen grad. Na koncu sem hitel, da bi ujel sveto mašo ob 19. uri, pa je ni bilo. Tudi mogočna cerkev ni bila odprta. Škoda, ker je bilo veliko ljudi, opazil sem tudi veliko skavtov, znano romarsko središče pa ni omogočilo dostopa do Svetega.

Stara gora (it. Castelmonte)

Ogovoril me je kapucinski duhovnik, ki mi je priporočil, da spim v Salonu za romarje (brezplačno). Ga ne najdem, najdem pa odprto Skavtsko dvorano in se namestim vanjo. Povečerjam, že si pripravim »posteljo«, prezračim prostor, ko je vstopil isti kapucin in se čudil, kaj tu delam. In da naj bom vesel, da me ni zaklenil. Uuč, kako bi bolelo biti ure in ure zaprt v tej sobi!

Pobral sem »posteljo« in brat kapucin mi je pokazal, kje je Salon za romarje. Polno skavtov iz Rima je bilo v njem – popotnikov in popotnic, starih od 16 do 21 let. Tudi duhovnik Simone je bil z njimi. Ga prosim, da me blagoslovi. Z veseljem je to storil. Povem, da sem tudi sam odrasel skavt, se malo menimo in dva mladca mi od nekod prineseta posteljo – češ, tako star človek ne more spati na tleh. Vsi skavti so.

Zjutraj odidem zelo zgodaj. Iz spalke mi pomaha le duhovnik Simone …

Skavtski duhovnik Simone iz Rima me je blagoslovil.

Facebook, 1. dan – 12. 8. 2026: Romam po Nebeški poti, ki sicer vodi od Ogleja, s prologom z otočka Barbana, do Svetih Višarij. A začel sem v 3. etapi v Krminu. In grem do Svetih Višarij. Izognil sem se vročini v nižini. Tokrat romam – ne samo hodim – sam. V molitvi. Za moje rakave bolnike. In rodbino. Danes sem prišel do Stare gore (it. Castelmonte) – 24 km / 800 m višine. Čudovito, staro romarsko središče. Hvala Žarko Anton Mlekuž za odlično knjigo. Jo sproti berem.

2. dan: Stara gora (it. Castelmonte) – Kmečki turizem Zaro pred vasjo Robidišče / 31 km / 810 m

Zgodaj zjutraj sem se spustil po lepih gozdnih cestah in ob reki Nadiži (it. Natisone) prišel preko Hudičevega mosta v Čedad. Majhno zgodovinsko pomembno mestece. Pekarna je bila odprta – pojem kos pice in kupim kruh za naprej. Sedim pred pekarno in opazujem jutranje nakupovalne rituale meščanov v pekarni – nakupe sladic, kruhkov, klepete med sosedi, … Lepo. Tega nisem navajen.