Mesec bi vodil Ljubljano, njegova Levica pa nasprotuje razvojnemu zakonu: kako do višjih plač brez konkurenčnega gospodarstva?

2 hours ago 23

Luka Mesec obljublja Ljubljano, v kateri si bodo ljudje lahko privoščili dostojno življenje. Toda njegova Levica nasprotuje razvojnemu zakonu, ki želi z davčnimi razbremenitvami izboljšati konkurenčnost podjetij in pogoje za bolje plačana delovna mesta. Podporo referendumu so izrazile tudi Svoboda, SD in Prerod, katerih predstavniki prav tako kandidirajo za ljubljanskega župana. V ospredje prihaja vprašanje, ki ga v političnih razpravah pogosto zasenčijo ideološki spori: kdo ustvarja denar za višje plače, nova stanovanja in kakovostne javne storitve?

Mlada dama utiša z lepo “vzgojno” retoriko dejstev Luka Mesca in Levico. Drži, levica je s svojo politiko davčno obremenila gospodarstvo. Visoke plače prinašajo dobra podjetja in njihovi lastniki/managerji.z birokracijo in visokimi davki se znižajo plače in število delavcev. https://t.co/DrpLdTGpYw

— Stara Velenjčaka (@SanjaSanja30) November 2, 2026

Višje plače ne nastanejo s političnimi obljubami

V slovenski politiki skoraj ni stranke, ki ne bi obljubljala višjih plač, boljšega življenjskega standarda in dostopnejših stanovanj. Bistveno manj soglasja pa je pri vprašanju, kako te cilje doseči. Plače v gospodarstvu so povezane s produktivnostjo, ustvarjeno dodano vrednostjo, razmerami na trgu dela in sposobnostjo podjetij, da zaposlene ustrezno nagradijo.

Uspešna podjetja, podjetniki, lastniki, vodstva in zaposleni skupaj ustvarjajo vrednost, iz katere se financirajo plače, investicije in davki. Zato je vprašanje gospodarske konkurenčnosti pomembno tudi za socialno politiko. Če podjetje zaradi stroškov poslovanja, pomanjkanja kadrov ali administrativnih ovir ne more širiti dejavnosti, lahko to omeji tudi njegovo sposobnost zaposlovanja in zviševanja plač.

Toda razmerje med davki, plačami in zaposlenostjo ni povsem enostavno. Davčni prihodki financirajo tudi šolstvo, zdravstvo in infrastrukturo, ki jih gospodarstvo potrebuje. Pravo vprašanje zato ni, ali potrebujemo davke, temveč kakšne obremenitve zagotavljajo dovolj prihodkov za javne storitve, ne da bi pretirano omejevale razvoj.

Luka Mesec bi Ljubljano naredil dostopnejšo. Toda kako?

Sokoordinator Levice Luka Mesec je julija napovedal kandidaturo za ljubljanskega župana. Svojo kampanjo gradi predvsem na vprašanju dostopnosti življenja v prestolnici. Med prednostnimi nalogami izpostavlja stanovanjsko problematiko, nižje življenjske stroške, boljši javni promet, dostopnejše vrtce in vključevanje občanov v odločanje. To so konkretni izzivi, s katerimi se srečuje Ljubljana. Pa vendarle za porabljanje javnega denarja, ga mora nekdo ustvarjati – in ustvarja ga gospodarstvo.

Toda dostopnost življenja ni odvisna zgolj od občinskih subvencij in javnih stanovanj.

Odvisna je tudi od tega, koliko ljudje zaslužijo, koliko jim ostane po plačilu davkov in prispevkov ter kakšne zaposlitvene možnosti jim ponuja lokalno gospodarstvo. Prav zato Mesčeva kandidatura odpira pomembno vprašanje: kako bi kot župan povezoval socialne cilje z razvojem podjetništva, privabljanjem investicij in ustvarjanjem delovnih mest z visoko dodano vrednostjo? Pri tem je treba poudariti, da župan sam ne določa državne dohodnine in socialnih prispevkov. Lahko pa pomembno vpliva na prostorsko načrtovanje, občinske postopke, prometno ureditev ter pogoje za poslovanje in investiranje v mestu.

Levica, Svoboda, SD in Prerod na nasprotni strani razvojnega zakona – od kod bodo vzeli denar za kakovostne javne storitve?

Povezava med ljubljanskimi volitvami in razvojnim zakonom je še posebej zanimiva. Septembra so namreč Levica, Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Prerod javno podprli sindikalna prizadevanja za referendum o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. V ljubljanski županski tekmi te politične opcije predstavljajo:

Luka Mesec, Levica.
Klemen Boštjančič, Gibanje Svoboda.
Marko Koprivc, Socialni demokrati.
Gregor Novak, Prerod.

Nasprotovanje njihovih strank zakonu je javno dokumentirano, ni pa mogoče brez dodatnih izjav trditi, da je vsak kandidat osebno zavrnil prav vsak njegov ukrep. Prav tako ni potrjeno, da zakonu nasprotujejo vsi ljubljanski kandidati, ki jih javnost uvršča na levi politični pol. Toda politična razlika je očitna.

Stranke omenjenih kandidatov opozarjajo na tveganja razvojnega zakona, njegova podpora pa temelji predvsem na argumentih o konkurenčnosti gospodarstva, nižjih davčnih obremenitvah in spodbujanju investicij – z denarjem iz naslova gospodarstva se zagotavlja npr. zastonj vrtce in ostale kakovostne javne storitve.

Kaj razvojni zakon dejansko prinaša?

Razvojni zakon, o katerem bodo volivci odločali na referendumu 6. decembra, predvideva več pomembnih sprememb. Med njimi so znižanje DDV za izbrana osnovna živila z 9,5 na pet odstotkov, možnost začasnega znižanja DDV na nekatere energente, ugodnejša obravnava dela samozaposlenih in normirancev ter uvedba razvojne kapice.

Slednja bi omejila osnovo za obračun socialnih prispevkov na 7.500 evrov bruto mesečno. Po mnenju zagovornikov bi lahko takšna sprememba podjetjem olajšala nagrajevanje visoko usposobljenih strokovnjakov in povečala privlačnost Slovenije za razvojne oddelke ter zahtevnejša delovna mesta.

Zakaj je razvojni zakon sprožil tako močno nasprotovanje?

Sindikati in opozicijske stranke opozarjajo, da bi predlagane davčne razbremenitve zmanjšale sredstva za pokojnine, zdravstvo in druge javne storitve. Pri tem se sklicujejo tudi na oceno Fiskalnega sveta, da bi zakon leta 2027 lahko neposredno poslabšal javnofinančni saldo za približno 1,2 milijarde evrov. Fiskalni svet sicer ocenjuje, da bi zakon verjetno spodbudil gospodarsko rast, vendar ta po njegovih simulacijah ne bi v celoti nadomestila zmanjšanja prihodkov javnih blagajn.

Zagovorniki zakona po drugi strani poudarjajo, da brez konkurenčnejšega gospodarstva in novih investicij tudi dolgoročna rast javnih prihodkov ni zagotovljena. Opozarjajo, da morajo slovenska podjetja pri zaposlovanju strokovnjakov tekmovati z Avstrijo, Nemčijo in drugimi evropskimi državami. Razprava o zakonu je zato tudi razprava o gospodarskem modelu Slovenije.

Ali lahko več blaginje ustvarimo predvsem s prerazdeljevanjem obstoječih prihodkov ali moramo najprej ustvariti pogoje, da bo gospodarstvo ustvarjalo več? V resnici sta za uspešno gospodarstvo in socialno državo pomembna oba mehanizma. Ključno je njuno ravnotežje.

Ljubljana potrebuje tudi gospodarsko vizijo

V prestolnici se prepletajo številni interesi. Ljubljana potrebuje nova stanovanja, učinkovitejši promet, kakovostne javne storitve in urejen javni prostor. A prav tako potrebuje podjetja, ki ustvarjajo kakovostna delovna mesta, privabljajo investicije in omogočajo zaposlenim dovolj visoke prihodke za življenje v mestu.

Če bodo stanovanja vedno dražja, plače pa ne bodo sledile življenjskim stroškom, se bo problem dostopnosti še poglabljal. Prav zato bi morali kandidati za ljubljanskega župana odgovoriti na nekaj pomembnih vprašanj.

Kako bodo omogočili več stanovanjskih gradenj? Kako bodo skrajšali občinske postopke? Kako bodo ohranjali poslovne dejavnosti z visoko dodano vrednostjo? Kako bodo privabljali nova podjetja in obenem preprečevali, da bi rast gospodarstva zmanjšala kakovost bivanja? Takšne odgovore bi bilo koristno slišati tudi od Mesca, Boštjančiča, Koprivca in Novaka.

Manj ideologije, več odgovorov o gospodarski prihodnosti

Razvojni zakon je postal pomembna politična ločnica med sedanjo koalicijo in opozicijo. Razlike so predvsem pri presoji učinkov posameznih ukrepov in njihovega financiranja. V političnih razpravah zato ne bi smelo zadoščati zgolj zatrjevanje, da se nekdo bori za delavce ali da drugi razume gospodarstvo. Pomembni so konkretni predlogi in izračuni.

Za Ljubljano bo na lokalnih volitvah 15. novembra pomembno, kako želijo kandidati izboljšati življenje v mestu.

Za Slovenijo pa bo na referendumu 6. decembra ključno vprašanje, ali predlagani razvojni zakon zagotavlja ustrezno ravnotežje med konkurenčnostjo gospodarstva in financiranjem javnih storitev. Višje plače, uspešna podjetja in dostopno življenje niso nasprotujoči si cilji. In to bi se morali zavedati vsi.

U.I.

Read Entire Article