Kulturni izziv: Maja Modrinjak, fotografinja in snemalka, ki ujame zgodbe življenja

Tokrat je bila gostja v Kulturnem izzivu znana mariborska fotografinja, snemalka in ustvarjalka Maja Modrinjak, ki skozi objektiv pripoveduje zgodbe ljudi, mesta in časa. Že vrsto let pripravlja razstave Ženske Maribora, s katerimi ob dnevu žena v ospredje postavlja ženske in njihove zgodbe. Fotoaparat pa večkrat zamenja za kamero – tudi pri snemanju dokumentarnih filmov in nogometnih tekem. Spregovorila je o odraščanju v umetniški družini, saj je bila mama likovnica, oče pa fotoreporter in fotograf. Zaupala je tudi zgodbo o svojem dokumentarnem filmu o očetu ter številnih izzivih, ki spremljajo njeno ustvarjalno pot.

Kaj vse se skriva za objektivom Maje Modrinjak? In kako osebne zgodbe postanejo del umetnosti?

Kako je Majo Modrinjak pot pripeljala do tega, da je postala fotografinja. “Odraščala sem v družini, umetniški. Mama likovnica, oče fotograf in fotoreporter, tako da sem to nekako spremljala že od malega. Kako je živeti s fotografijo oziroma da so mi bili fotoaparati blizu, če tako rečem. Kasneje pa sem se vpisala na srednjo šolo za fotografijo, tako da se je potem moja pot, recimo, tudi bolj profesionalno v tej smeri začela,” je na začetku povedala fotografinja in snemalka.  Tudi snemalka je namreč. In njeno delo je lahko obrtniško in umetniško, ne glede na to, ali drži v rokah kamero ali fotoaparat. “In to tudi prakticiram, ko se da. Se pravi, bolj komercialno ali pa obrtniško se ukvarjam s fotografijo. Pač, to je bilo moje primarno, kasneje pa sem se priučila tudi uporabe kamere in snemanja, tako da je tudi kamera orodje za moje, recimo, komercialno delo. Hkrati pa, ko je možnost ali pa priložnost, čas za umetniško izražanje, uporabim tako fotoaparat ali pa včasih tudi kamero za, recimo, umetniške vidike ali pa za umetniško izražanje.”

Iz projekta je nastal cikel razstav

Včasih je bolj  zaposlena s fotografiranjem, včasih s snemanjem. Nekako to se menjava z obdobji oziroma s tudi povpraševanjem po delu.  Jeseni je  bila malo bolj okupirana  s pripravo in izvedbo festivala Fotografija Maribor, ki ga vsako jesen pripravlja oziroma konec poletja s Fotoklubom Maribor. Sama je sicer vodja galerije tega fotokluba. Pravi, da zdaj pa že prihajo nove obveznosti. Trikrat je tudi že pripravila za spomlad samostojno razstavo Ženske Maribora. To je zdaj postal cikel. A vsako leto naredi spremembe. Te razstave postavi v Fotografskem muzeju Maribor marca, ob dnevu žena. Za osrednjo tematiko in motiv si izbere ženske iz Maribora. Prvo leto so bile  to portreti in zgodbe uspešnih žensk, naslednje leto portreti žensk, ki so mogoče manj znane, a s svojim delom pomembne za Maribor. Tretje leto pa se je odločila za drugačen pristop in fotografiral oči žensk. In preko njih razkrila njihove zgodbe.

Katere izzive sprejme, da ženske upodobi čim bolj pristno in v skladu z njihovimi zgodbami? Sploh, ko se je osredotočila samo na oči?

“Kot fotograf hočeš sam izvleči nekaj iz modela, pa ga pripraviš do tega, da dobiš nek pogled, ki ga mogoče želiš. V tem primeru za razstavo pa je bilo drugače. Sem se pa jaz prilagajala, se pravi, notranjosti in emocijam portretiranke. Se pravi, da sem sledila in želela ujeti ta trenutek, v katerem je bila ženska ali pa portretiranka postavljena, v nek moment in razmišljanje svoje zgodbe, ki joje hotela sporočiti, recimo, gledalcu,” pravi Modrinjak. Sama je na razstavo pravzaprav postavila tudi fotografijo svojih oči.

Ko dela portrete, spoznava človeka, ki ga fotografira

Pravi, da nastane pravi proces: “Če je le možno, da delam, da imam čas za portretiranje, je vedno dobrodošlo. Delam po takem principu, da poskušam portretiranca najprej malo spoznati, da vidim, kakšna poza mu odgovarja, da nekaj ne vsiljuješ osebi, ne vem, da mu ne daješ neko tako pozo, ki pač ni njegova poza. Ali pa vidiš, da se ne počuti normalno v njej. Tako da, da začutiš osebo, da vidiš približno, kako jo postaviti, da da sprostiš sebe in pa model, da se najde neka, recimo, navezanost ali pa stik, da pride do te sproščenosti, da lahko potem začneš normalno ustvarjati.  Ali pa da dobiš potem tisto, kar želiš,” je med drugim dejala pri tej temi Maja Modrinjak.

Hudomušna razstava registrskih tablic

Nekaj časa je fotografirala tudi razne, zanimive, nenavadne, nestandardne registrske tablice. Iz tega je nato nastala razstava.  Pred leti jih je začela fotografirati in jih zbrala veliko. “To zdaj ni šlo za neko tehnično dovršenost, ampak bolj za, recimo, nabor teh fotografij in prikazovanje nekih zanimivosti ali pa od zadaj raziskava lastnika te tablice oziroma avtomobila. Vedno se mi je zdelo to fascinantno, zanimivo, ko vidiš tablico, potem pa si predstavljaš, kdo ta avto vozi. Ali pa ko pogledaš, kak avto je, se ti tako neke zgodbe potem poklopijo.”

Zdaj so fotografi bolj “potratni” kot včasih

“Če greš delat nekaj namerno, se pravi, da greš z idejo fotografiranja, da delaš recimo z eno kolekcijo ali pa z nekim namenom, potem sigurno razmišljaš pa iščeš, gledaš, kaj boš fotografiral, preden fotografiraš,. Zato ker že vse skupaj, celotna zgodba že prej nastane v glavi,” pravi Maja Modrinjak. In pravi, da je bilo še bolj premišljeno včasih, ko so fotografi uporabljali film. “Zato ker takrat nisi tudi za vsako stvar sprožil posnetka, ker si moral šparati, gledati na 36 posnetkov, da ne boš kar za brez veze tega porabil. Zdaj smo malo bolj, recimo, potratni, da pač včasih našklocaš, ne, pa rečeš, nekaj od tega bo potem v redu.”

S kamero pa snema celo nogometne tekme

Ko jo potrebujejo, je tudi na nogometni tekmi, ki jo skupaj z drugimi snema. In pri tem gre za drugačno delo, drugačen princip. Snema pa sicer tudi umetniško. Sama je izpostavila delo z Rudijem Uranom. Delo na celovečernem filmu ali pa na kratkih filmih. “Tukaj pa pravzaprav ti slediš režiserju ali pa realizatorju oziroma naravi določenega dela, ki ga opravljaš, ali gre za oddaje, televizijske, ali gre za športne prenose tekem, nogomet, odbojka, smučanje, kakorkoli,” razlaga Modrinjak in dodaja: “Pač moraš vedeti, kaj delati oziroma pač poznati šport, zato da veš, kaj pričakovati oziroma tudi vsaka kamera, odvisno od tega, glede na to, na kateri poziciji si, ima neke svoje zakonitosti oziroma svoja pravila dela, kaj se s katero kamero na kak način  spremlja in dela. Tako da te neke osnove oziroma zakonitosti snemanja pač moraš poznati pa vedeti, kaj početi, hkrati pa še vseeno poslušaš režiserja, če ima kakšne posebne želje ali pa zahteve.”

Njen oče Dragiša Modrinjak tudi v vlogi njenega mentorja in svetovalca, učitelja

Posebno poglavje njenega življenja in njenega dela je zagotovo legendarni fotograf in fotoreporter Dragiša Modrinjak. Že od malega je spremljala njegovo delo, veliko ji je pokazal, veliko jo je naučil. “Mogoče sem imela ta privilegij, da sem lahko sama že dokaj hitro se preizkusila s tem. Se pravi, da sem dobila fotoaparat dokaj kmalu v roke in da sem se lahko sama preskusila s fotografiranjem,” pravi Maja in dodaja, da najprej s preprostimi kamerami na film. Kasneje v šoli že z naprednimi fotoaparati. Spomni se, da so z družino hodili tudi na razstave iin razne umetniške dogodke. Pravi, da ji je to prešlo v naravo, “da se udeležuješ takih stvari, da spremljaš neke fotografe.” In pravi, da se je ob očetovem delu tudi sama veliko naučila. Kako se pripravlja razstave, tudi to. Pravi, da ji je svetoval, jo mentoriral, ko je bila v srednji šoli. In da je bilo včasih kar mešano – hkrati sta bila oče in hčerka pa tudi mentor in učenka.

Ustvarila je tudi dokumentarni film o očetu

“Včasih je zahtevno delati z nekom, ki ti je tako blizu pa ga poznaš. Potem pa narediti film o tem. Ker sem delala torej dokumentarni portret, če rečem, o očetu, v času, ko je še bil živ. Tako da sva to imela nekako projekt – izlete na različne točke, kjer sem vse dokumentirala, da sem hotela zajeti nekako vso njegovo delovanje, od poklicnega, službenega, do umetniškega, do družinskega, da sem skušala vse to nekako združiti. In potem, ko delaš svoj film, se je težko mogoče umakniti pa pogledati od daleč, ker si toliko čustveno vpleten. Ko pa delaš še o nekem svojem članu, pa se mi zdi še toliko težje. Da je bilo težko potem, kako zdaj to pomontirati oziroma skrajšati, da ne bo preveč se vlekla neka forma, da bo normalna dokumentarna forma, kaj zdaj pometati ven, pač kar problem,” se je spomnila na takratno ustvarjanje dokumentarnega filma.

Spregovorila je tudi o svojem fotografskem glasu, o tem, kako se je samostojno razvijala in razvila v fotografinjo, kot je danes. Pa o delu v Fotogaleriji Stolp. O postavljanju razstav drugih avtorjev. O potovanjih in fotografiranju na potovanjih. Ne nazadnje tudi o fotografiranju plesnih predstav plesalk, kar počne že vrsto let. Sama je bila plesalka, tako da ji to veliko pomeni.  In še o mnogo čem drugem.

Celoten intervju si lahkoo ogledate spodaj.

The post Kulturni izziv: Maja Modrinjak, fotografinja in snemalka, ki ujame zgodbe življenja appeared first on Lokalec.si.