Kot šolar je bil »cigan« in »švaba«

Pred dvanajstimi leti so na pobudo Občine Dolenjske Toplice v Kočevskih Poljanah pripravili prve Dneve kočevarske kulture. Namen prireditve je bil javnosti približati kulturno dediščino Kočevarjev, njihov jezik, običaje in kulturo. K projektu sta bili povabljeni tudi občini Kočevje in Semič, slednja je gostila dvodnevno prireditev.

Čeprav so živeli v tujem jezikovnem in etničnem okolju, na območju Kočevja in Kočevskega roga ter v Poljanski in Črmošnjiški dolini, so Kočevarji ohranili svojo identiteto, jezik, običaje in kulturo. Po desetletjih zapostavljenosti se njihova dediščina vendarle ohranja. Pri tem ne gre le za stare vire in zapise, temveč predvsem za pričevanja potomcev, ki jim je bila kočevarščina materni jezik.

Pri ohranjanju zgodovine Kočevarjev so imeli ključno vlogo posamezniki. Med njimi izstopa prof. Rosa Mohar. Z raziskovalnim delom in knjigo »Tu so živeli« je pomembno prispevala k razumevanju njihove usode ter ostaja ena osrednjih pobudnic kočevarskih dni v Semiču, je pred ogledom dokumentarnega filma »Skozi spomine otroštva – Hans Johannes Jaklitsch« ter pogovornim večerom z učenci OŠ Belokranjskega odreda Semič povedala Irena Plut iz Kulturnega centra Semič. Hans Johannes Jaklitsch je bil rojen v Srednji vasi pri Črmošnjicah.

Jezik, narečje, ki izginja

Najbolj ga še vedno žalosti izginjanje njegovega maternega jezika. »Do sedmega leta starosti sem doma govoril samo kočevarsko. Slovenščino sem se začel učiti šele v šoli. In takrat so se začele težave zaradi mojega porekla.«

Spominja se, da ga je učiteljica, ko je bil star osem ali devet let, zmerjala s »kočevskim ciganom«. Po končani osnovni šoli v Semiču ga je oče želel vpisati na Srednjo gozdarsko šolo v Postojni, saj je bil tudi sam gozdar. Čeprav je bil odličnjak, ga niso sprejeli. »Štelo je nekaj drugega. Kot Kočevar se nisem smel vpisati.«

Zato se je šel učit za mizarja k zasebnemu mojstru, popoldne pa je obiskoval šolo. Ko bi moral na predavanja v Novo mesto ali na Ptuj, sta se z očetom odločila za Ptuj. Tudi tam ni šlo brez težav. Ker je bilo v krstnem listu zapisano ime in priimek Jaklitsch, je doživljal neprijetnosti. Še posebej se spominja učiteljevega vprašanja, kaj dela »švaba« v tem razredu.

Pravi, da so ga te izkušnje utrdile. Danes je že več kot 30 let v pokoju in živi v Novem mestu. Na vprašanje, koliko je še avtentičnih Kočevarjev, odgovarja, da jih je zelo malo in da je tudi sam med zadnjimi.

(mgć)