Ko te vsi poznajo: kako preživiš javno kritiko

Ko te internet ne ocenjuje več kot človeka, ampak kot “lik”, potrebuješ več kot debelo kožo: potrebuješ sistem, meje in miren odziv.

Javno kritiko se da preživeti in tudi dobro “odigrati” če narediš tri stvari: najprej ločiš, ali gre za uporabno povratno informacijo, za hrup ali za nasilje; potem se odločiš, ali je odziv sploh smiseln; na koncu pa poskrbiš, da komentarji ne postanejo tvoj notranji glas. To ni vaja v neobčutljivosti. To je vaja v tem, da kritika ne prevzame volana.

Zakaj javna kritika pri slavi zadene globlje kot pri drugih?

Ko si prepoznaven, kritika pogosto ne leti na tvoje dejanje, ampak na predstavo ljudi o tebi. Občinstvo si zgradi občutek bližine, čeprav te ne pozna osebno psihologija za to uporablja izraz “parasocialen odnos”, torej enosmerna navezanost na medijsko osebo. Zato se zgodi čuden preobrat: ljudje govorijo, kot da imajo pravico do razlage, opravičila, dostopa. Ko razočaraš njihovo zgodbo o tebi, se to hitro preobleče v moralno sodbo (“tak/a si”). In ker se takšne sodbe širijo hitreje kot pojasnila, se občutek krivde ali sramu pogosto pojavi še preden sploh razumeš, kaj se dogaja.

Foto: Rdeča preproga Vir: Freepik

Kdaj se “kritika” spremeni v množično kaznovanje?

Zmerjanje in posmeh sta očitna. Bolj zahrbtno je, ko se kritika spremeni v igro “junak ali zlikovec”. Pisatelj Jon Ronson je v pogovorih o javnem sramotenju opisoval, kako družbena omrežja ljudi hitro potiskajo v skrajnosti kot da ni več prostora za sivine. Pri znanih se to še pospeši: iztrgan citat, en posnetek brez konteksta, napačna interpretacija in nenadoma se ne komentira več dejanja, ampak “tvoj značaj”. Če pristaneš v takem ciklu, imaš občutek, da se braniš pred nečim, kar se stalno premika.

Kako ločiš signal, šum in nasilje preden narediš prvo potezo?

Najbolj uporabno vprašanje ni “kaj si mislijo ljudje?”, ampak: kaj je to, kar se mi je pravkar zgodilo?

• Signal: jasna pripomba o konkretnem dejanju (npr. “v intervjuju si prekinjal sogovornika”).
• Šum: mnenja brez teže (okus, zbadanje, “ne prenašam je/ga”).
• Nasilje: grožnje, sovražni govor, doxxing, kampanje nadlegovanja, seksualizirane žalitve.

Če je nasilje, se ne pogajaš. Če je šum, ne razlagaš. Če je signal, ga obravnavaš kot informacijo ne kot sodbo o sebi.

Ali je pametno odgovoriti ali je včasih bolj zdravo molčati?

Odziv je orodje, ne moralni test. Smiselno je odgovoriti, ko lahko v eni ali dveh povedih popraviš dejstvo ali jasno postaviš mejo. Nesmiselno je odgovoriti, ko se razprava hrani iz tvojega čustva. Praktično pravilo iz “terena” javnega nastopanja: ne odloči se v prvih 20 minutah. Prvi impulz je pogosto obramba, ki zveni kot opravičevanje. Če moraš odgovoriti, bo to res tudi čez nekaj ur. Če ne, ti bo tišina prihranila energijo.

Foto: Pritisk vprašanj je stalen – a odziv je vedno izbira Vir: Freepik

Kaj če je del kritike resničen pa je podan grdo?

To je trenutek, ko se slava najbolj nevarno zlepi s sramom. Grda embalaža povzroči, da zavrneš tudi uporabno vsebino ali pa sprejmeš žalitev kot resnico o sebi.

Pomaga razstavitev:

1. dejstvo (kaj se je zgodilo),
2. interpretacija (kaj si ljudje o tem mislijo),
3. etiketa/žalitev (kdo “naj bi bil” zaradi tega).

V razvoj vzameš samo prvo točko. Ostalo je hrup ali nasilje.

Kdo je sploh “vreden” tvojega posluha?

Brené Brown, raziskovalka sramu in ranljivosti, pogosto govori o “povratnih informacijah iz poceni sedežev” o komentarjih ljudi, ki ne tvegajo ničesar, pa vseeno z lahkoto mečejo sodbe. Njen poudarek ni, da kritika ne boli, ampak da moraš biti zelo selektiven, komu jo pustiš blizu. V praksi to pomeni: izberi majhen krog ljudi, ki ti lahko povedo resnico brez ponižanja. Vse ostalo je publika ne komisija za tvojo vrednost.

Kako utišaš notranji glas, ki komentarje ponavlja še dolgo potem?

Največja škoda javne kritike pogosto ni v tem, kar napišejo drugi, ampak v tem, kar začneš ponavljati sam sebi. Psiholog in nevroznanstvenik Ethan Kross to opisuje kot “chatter” pretirano notranje premlevanje, ki je povezano s slabšim spanjem, več stresa in slabšim počutjem.

Dve tehniki, ki sta pri javnih osebah presenetljivo uporabni:

• Psihološka distanca: namesto “zakaj sem tak/a?” poskusi “kaj bi prijatelju rekel/a v isti situaciji?” (premakneš se iz sramu v problem).
• Urejanje okolja: odstrani sprožilce (obvestila, aplikacije na prvem zaslonu, nočno preverjanje). To ni šibkost to je higiena.

Če tvoje delo zahteva prisotnost na omrežjih, je smiselno imeti “okna”: čas, ko bereš odzive, in čas, ko jih ne. Konstanten tok je recept za razpad fokusa.

Foto: Brskanje po negativnih komentarjih. Viri: Freepik

Kaj v Sloveniji in EU pomeni, da imaš pravico do varnosti tudi na spletu?

Če se kritika prevesi v grožnje, sovražni govor ali nadlegovanje, to ni več “del posla”. V EU Digital Services Act predvideva mehanizme za prijavo nezakonitih vsebin in obveznost platform, da na prijave odgovorijo. V Sloveniji obstajajo tudi jasne točke pomoči in prijave: Safe.si ima napotke za žrtve spletnega nasilja, med drugim poudarja prekinitev komunikacije in neodzivanje na izsiljevanje ali grožnje.

Prijavna točka Spletno oko pojasnjuje tudi okvir za prijavo domnevno nezakonitega sovražnega govora Policiji. SI-CERT je nacionalni odzivni center za kibernetsko varnost in sprejema prijave incidentov. Če se zaradi napadov pojavi močna stiska, NIJZ na enem mestu navaja tudi kontakte za pomoč v duševni stiski (telefonske linije in druge vire).

Kaj si lahko iz tega vzame tudi bralec, ki ni javna oseba?

Slava samo poveča glasnost. Mehanizem je podoben tudi pri “navadnem” človeku, ki se znajde pod plazom komentarjev v službi, v lokalni skupnosti, v starševskih skupinah. Najprej loči signal od hrupa. Potem naredi premor, preden odgovoriš. In nazadnje: ne pusti, da tuja interpretacija postane tvoja identiteta. Javna kritika je del javnosti, ne definicija človeka. Ko si znan, to še bolj drži ker o tebi pogosto govorijo ljudje, ki govorijo predvsem o sebi, svojih pričakovanjih in svojih frustracijah.

Pripravil: L. H.
Viri: Psychology Today, Self-Compassion, Evropska komisija, Safe.si, NIJZ, SI-CERT

The post Ko te vsi poznajo: kako preživiš javno kritiko first appeared on NaDlani.si.