Ko knjiga zgori, spregovorijo zapovedi

Tudi v suhorobarski in Trubarjevi deželi so na predvečer praznika dela po hribih in dolinah zagoreli kresovi, ko je ogenj v kupu lesa in ostankov drevja vse spremenil v pepel. A tokrat ni gorel le les. Gorele so tudi knjige. Zakaj? Mar res ne živimo več v času izpred petih stoletij, ko zgodovina beleži leto 1600, ko je ljubljanski škof Tomaž Hren dal sežgati enajst vozov protestantskih knjig, leto pozneje pa še štiri? Skupaj je v pepel šlo približno 2000 knjig. Namen tega početja je bil zatreti protestantizem in utrditi katoliško vero, a učinek je bil nasproten – Slovenci so knjige še bolj brali, protestantizem pa se je kljub pritiskom širil.

»Ljubi Slovenci, ljubi Kranjci,« je glasno pod romarsko Marijino cerkvijo pri Novi Štifti nagovoril, kdo drug kot sam Primož Trubar, ravno ko se je izza Velike gore na nebu prikazala polna luna. Z Rašice je priromal peš, a ne toliko utrujen, ko je oznanil, da pred njimi le simbolično prikazuje sežig približno desetih »pokvarjenih« knjig. To ni nazadnjaško dejanje, kakor bi se lahko razumelo – hkrati pa s tem odpira prostor za razmislek. Ob tem je spomnil na misel angleškega filozofa Johna Miltona:

»Kdor ubije človeka, ubije razumno bitje; kdor ubije knjigo, ubije razum. Knjiga je naša dediščina,« je poudaril Trubar. »Z njo puščamo zanamcem sledi našega življenja in časa, v katerem živimo.«

Srednji vek, ki se lahko ponovi

»Vsak, ki bere knjigo, naj pomisli, koliko domiselnosti, truda, vztrajnosti in znanja je avtor vložil v besedilo, ki je pred njim.« Dogodek je bil v resnici performans oziroma »Trubarjevo maščevanje škofu Hrenu« v času srednjega veka, ki lahko v času sodobnih svetovnih pretresov deluje kot opozorilo in povabilo k razmisleku tudi o vrednosti knjige, znanja in svobode misli. In morda še česa. »Ljubi Slovenci, tudi danes so med nami ljudje, ki bi sežigali knjige in tako zatrli misli drugih, in fanatiki, ki bi branili svoje dogme. Povedali so mi, da se je tudi v sedanjem družbenem sistemu zgodilo, da so sežigali knjigo, ki je govorila o takratnem prvem predsedniku domovine. Ne dovolimo, da se greh preteklosti ponovi.« Medtem ko je ogenj goltal zadnje strani knjig, ki jih je metal drugo za drugo, je pridigo v bolj narečnem izrazoslovju začel z besedami: »Po volji očeta in matere sem rojen v trubarjevskem duhu ter po Božji postavi krščen kot Primož. Da bi najlepše dosegli nebeško življenje, se je treba, ljubi moji Slovenci, držati desetih božjih zapovedi, ki morajo biti grunt in fundament vsakega krščenika.«

Možje, ljubite svoje žene

»Jaz sem tvoj Gospod Bog, kateri sem te izpeljal iz egiptovske dežele; poleg mene ne imej drugih bogov …« In dekalog, deset osnovnih pravil za življenje po Božji volji, je sklenil z zadnjo zapovedjo: »Ne želi hiše, ne hlapca, ne dekle, ne vola, ne osla, ne ničesar, kar je tvojega bližnjega.« Poudaril je tudi: »Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil svojo Cerkev, žene pa bodite spoštljive do svojih mož, kajti mož je glava žene.« Ob tem je opozoril: »Nečistost bo kaznovana, prešuštvo pa je povzročilo veliko hudega.« In izpostavil: »Čistost je Božji dar, mož in žena naj bosta eno telo,« ter dodal, da je »vse, kar je proti Božji postavi, greh«. Zbrane je pozval: »Hodite v cerkev, skrbite za otroke in dom,« in poudaril: »Kdor živi brez Boga, je kakor živ mrtev.« Z besedami: »Bog vam pomagaj,« se je Primož poslovil, luna pa se je hkrati zakrila za štiftarsko cerkvijo, kurišče s knjigami pa je postalo pepel.

(mgć)