Ko depolitiziranci odkrito lažejo javnosti

Depolitizacija po meri aktualne vladajoče garniture je nekaj  tipično orwellovskega, v smislu ‘novoreka’ iz distopičnega romana 1984: v praksi pomeni nasprotje od tega, kar naj bi ta beseda v resnici pomenila. Spoznanje tega ni od včeraj. Pravzaprav je to znano od samega začetka, od takrat, ko jo je napovedal premier Robert Golob. Ko je od svojih podrejenih zahteval, naj mu policijo očistijo t. i. janšistov. Kar se je potem razširilo tudi na druga področja, povsod tja, kjer ima država stvari pod svojo kontrolo. Depolitizacija je pravzaprav ves čas krinka za obračun z dejanskimi ali namišljenimi nasprotniki.

Verjetno je to najbolj opazno v medijih. V času vladavine ‘svobode’ je medijska scena postala spolitizirana kot nikoli prej v zgodovini samostojne Slovenije. In nikoli doslej niso bili t. i. osrednji mediji tako očitno propagandno orodje vlade. Vedno so bili sicer večinsko naklonjeni levi politični opciji. Vendar so nekoč – predvsem v času vladavine Drnovškove  LDS –  to znali vsaj do neke mere prikrivati. Sedaj tega ne znajo več. V bistvu se niti ne trudijo. Njihova pristranskost se je na ogled postavila v vsem svojem lažnivem ‘sijaju’.

To še posebej velja na medij, ki bi moral biti po svojem poslanstvu in glede na to, da ga prisilno plačujejo vsi odjemalci električne energije, zgled nepristranskosti in resnicoljubnosti. Govorimo seveda o javni radioteleviziji. Tam so na podlagi novega zakona, za katerega ustavno sodišče še vedno ni utegnilo ugotoviti, ali je skladen z ustavo, v organe vodenja in upravljanja postavili ljudi, ki so stoodstotno lojalni vladajoči garnituri. In si so ta medij postavili v službo oblasti, tako kot še ni bil vse od komunističnih časov.

Grožnje s sankcijami za ustvarjalce Tarče

Sedaj pa skušajo ‘pacificirati’ še tiste redke oddaje, ki se zmorejo kritično lotevati dejanj oblastnikov. Ena od njih je Tarča. To je v bistvu edina oddaja preiskovalnega novinarstva na nacionalki, ki razgalja afere, v katere so vpleteni predsednik vlade, njegovi ministri in drugi pomembneži iz kroga vladajoče levice. Zato je tem krogom postala velik trn v peti. In vodilni kadri so jim ustregli. Tako je bila s sporeda umaknjena njena zadnja epizoda pred začetkom volilne kampanje, ki naj bi obravnavala sporno kadrovanje v nekaterih ministrstvih in javnih družbah. Vodstvo nacionalne televizije je umik opravičevalo z nepričakovano odsotnostjo v ekipi, ki pripravlja oddajo. A uredništvo in ustvarjalci Tarče so ga v svojem javnem odzivu postavili na laž. Sporočili so, da jim je bilo prepovedano predvajati oddajo v zamišljeni obliki. Ob tem pa so prejeli še grožnje s sankcijami. Šlo je torej za jasen pritisk s strani politično nastavljenega vodstva.

Foto: STA

Pri tem velja omeniti, da v ekipi Tarče niso nikakršni desničarji, kaj šele podporniki Janeza Janše. V bližnji preteklosti se namreč niso nič manj odločno lotevali njegove vlade. Spomnimo se samo afere z nabavami zaščitne opreme v času epidemije covida-19, ko je ta oddaja igrala osrednjo vlogo pri razkrivanju domnevnih nepravilnosti – čeprav so se kasneje (na sodišču) ti očitki izkazali za neutemeljene. Tedaj so jo leva politika in z njo povezani nevladniki močno hvalili. Sedaj, ko so se v Tarči na podoben način lotili sedanje vlade, pa je naenkrat vse narobe. To, kar je bilo prej “pogumno preiskovalno novinarstvo”, je sedaj “ceneni senzacionalizem”. Dvojni vatli, katerih so se ljudje žal že preveč navadili.

Težnja vladajoče levice je vzpostavitev popolnega medijskega enoumja. Ni dovolj, da obvladuje veliko večino medijev. Ni dovolj, da velika večina programa nacionalke podpira njeno agendo. To morajo početi vsi. Vsakdo, ki od tega odstopa, je problematičen, zato ga je treba utišati. To je še posebej pomembno sedaj pred volitvami, na katerih levičarjem ne kaže najbolje. ‘Depolitizacija’ mora biti zato temeljita.

Dr. Matevž Tomšič