Kdaj bi lahko dočakali konec vojne v Iranu in astronomskih cen nafte?

“Po treh tednih enako intenzivnih napadov bi lahko Iran izgubil vojaške in ekonomske zmogljivosti za omejevanje transporta v Hormuški ožini. Seveda to še ne pomeni, da Iran tega ne bo poskušal in da se nemiri ne bodo nadaljevali,” meni raziskovalec dr. Igor Kovač. 

Napadi Združenih držav Amerike in Izraela na Iran, so se začeli 28. februarja 2026 s presenetljivimi zračnimi napadi na iranska mesta in vojaške cilje, kar pomeni novo stopnjevanje dolgoletnih napetosti na Bližnjem vzhodu.

V napadih je bil ubit vrhovni voditelj Ali Hamenej ter več visokih uradnikov, umrle pa so tudi civilne žrtve. Iran je odgovoril z obsežnimi raketnimi in brezpilotnimi napadi na izraelske cilje, ameriške baze in zavezniške države v regiji.

Dogodki so vrhunec večletnega zaostrovanja razmer, ki sega v krizo leta 2023, nadaljuje pa se z medsebojnimi napadi leta 2024 ter t. i. dvanajstdnevno vojno junija 2025.

V začetku leta 2026 je notranja represija v Iranu (na tisoče mrtvih protestnikov) in množično kopičenje ameriških sil v regiji dodatno povečalo napetosti, kljub hkratnim poskusom jedrskih pogajanj.

Spopad se je hitro razširil po regiji in prizadel tudi civilno infrastrukturo ter sosednje države. Vzporedno se je zaostrila še vojna med Izraelom in Hezbolahom v Libanonu.

Hormuška ožina (Foto: Wikipedija)

Posledice vojne močno vplivajo na svetovno gospodarstvo

Zaprtje Hormuške ožine in napadi na energetsko infrastrukturo so povzročili enega največjih pretresov v dobavi energentov po 70. letih prejšnjega stoletja, kar se kaže v rasti cen nafte in plina ter povečani nestabilnosti na finančnih trgih.

O tem, koliko časa naj bi še trajala vojna v Iranu in z njo povezane krize, ki so prizadele svet, smo se pogovarjali z raziskovalcem na Centru za mirovne in varnostne študije na kalifornijski univerzi v San Diegu, dr. Igorjem Kovačem.

80 % vseh lansirnikov balističnih raket je uničenih

“Amerika si je zadala za cilj tri stvari: onemogočiti jedrski program Irana, onemogočiti celotno vojaško zaledje, ki ga ima Iran, vključno z industrijo in kot tretje onemogočiti kakršnokoli možnost posredovanja Irana v regiji,” komentira Igor Kovač. Slednje je po eni strani lažje dosegljivo, po drugi pa težje zaradi terena Irana (to bi namreč že pomenilo uporabo dronov; droni Shahed imajo namreč domet okoli tisoč kilometrov).

“Se pravi, da lahko Iran projicira “neko moč”, zlasti v Hormuško ožino z oddaljenosti tisoč kilometrov, odmaknjen v notranjost države, od koder lahko izstreljujejo drone, da motijo ladijski promet,” pojasni.

Gre pa za obsežno območje – Iran je velika in hribovita država, zato je ogromno prostora, kjer je mogoče določene stvari skriti. Večje stvari pa je težje skriti, zato je bilo okoli 80 odstotkov vseh lansirnikov za balistične rakete (skupno jih je bilo okoli 2500) uničenih.

Motorist, ki se pelje mimo simboličnih izstrelkov v Teheranu v Iranu, 22. marca 2026 (Foto: epa)

“Iran praktično nima več zmogljivosti, da bi izstrelil kakršnokoli balistično raketo. To ne pomeni, da jih nima, ampak definitivno ne more več izstreljevati raket dolgega dosega; kratkega sicer še lahko, ampak v zelo omejenih količinah,” meni Kovač.

Ključna težava so po njegovem droni. Prav zato je bilo po njegovem tako pomembno, da je bila uničena industrijska baza, ki je proizvajala brezpilotnike.

To pa po mnenju poznavalca še ne pomeni popolnega onemogočenja vseh dronov in raket (še vedno bodo kakšne skrite zaloge). Ključno je po nejgovem predvsem to, da Iran ne bo imel več zmogljivosti, da svoja skladišča napolni z droni in raketami itd.

Iran nima več zračne obrambe

“Če razumemo raketo kot naboj, je lansirnik kot pištola,” plastično pojasni Kovač. Tudi če imaš še sto nabojev, jih brez puške ali pištole ne moreš izstreliti.

Obstajajo pa tudi drugi načini, kako lahko Iran moti promet v Hormuški ožini. Lahko se posluži vse od min do gumenjakov, ki jih lahko uporabijo kot pomorske drone ali za samomorilske napadalce (ob pomoči terorističnih skupin).

Temu se je sicer zelo težko, ne pa povsem nemogoče, zoperstaviti, še meni Kovač. Prav zato Američani v regiji že izvajajo operacije s helikopterji (kar potrjuje dejstvo, da Iran nima več nikakršne zračne obrambe – helikopterji so namreč počasni in letijo zelo nizko).

Iranska revolucionarna garda. (Foto: wikimedia commons)

Določeni ključni procesi bi se lahko odvili tudi v samem Iranu – denimo generacijski preskok znotraj revolucionarne garde (trenutno jo vodijo starejši in nadzirajo tudi ekonomske strukture in trgovanje – zaradi mednarodnih sankcij.

Starejši posamezniki so močno obogateli, kar mlajši znotraj garde ali vojaških struktur gledajo z nevoščljivostjo; posledično je mogoč upor znotraj samih struktur režima, v skrajnem primeru celo državljanska vojna).

Mogoče je tudi, da bi razkropljena opozicija, ki nima vojaškega znanja, prevzela institucije in oblast, ker je bila 40 let zatirana. Vse to pa bi se odvijalo znotraj Irana. Nemiri oziroma nasilje v samem Iranu se sicer lahko nadaljujejo še dolgo časa.

Po sprostitvi morskega prometa pričakujmo znaten padec cen nafte

Kdaj lahko pričakujemo stabilizacijo cen naste? “Takoj ko bodo tankerji začeli pogosteje potovati, ko ne bo več strahu, da bi bili tarča napadov, bodo cene seveda zelo hitro padle. In glede na količino nafte, ki je v obtoku (prišlo je do kompenzacije na področju črpanja v drugih državah), lahko pričakujemo takojšen znaten padec cen nafte. Globalni trgi se na takšne dogodke hitro odzivajo,” pove Kovač in doda, da bo takrat cena nafte na sodček padla pod 70 dolarjev, verjetno celo na 60 dolarjev.

Dejstvo je še, da ameriško-izraelski napad cilja tudi na spodkopavanje samega režima, kar se navezuje na prej omenjeno nevoščljivost in morebitna trenja znotraj režima, potencialno tudi do njegovega padca, kar je tudi cilj samega posredovanja.

Režim je bil po opažanju Kovača že pred napadom najšibkejši, odkar obstaja (od leta 1979 dalje). Posredovanje po njegovem lahko razumemo kot nestabilen stol, ki se pod dodatno težo sesede.

Ljudje se udeležijo shoda, ki ga je organizirala Miga-Lisboa v znak solidarnosti z protivladnimi protestniki v Iranu, po ostrem zatrtju vsedržavnih protestov, ki so izbruhnili konec decembra 2025, ter proti teokratskemu režimu, ki je prišel na oblast z revolucijo leta 1979, v Lizboni na Portugalskem, 14. februarja 2026 (Foto: epa)

Edina rešilna bilka za iranski režim je dogovor za prenehanje napadov – čim prej (to je edini način za srednjeročno preživetje režima).

Najbolj enostaven bi sicer bil popoln kolaps – to je mogoče zlasti, če pride do nekih tajnih operacij, ko tuje tajne službe “določenim alternativam režima dajo orožje” in znanje, kako prevzeti oblast. Nedavno so se omenjali Kurdi …

Razpršenost centrov moči je posledica šibkosti režima

Kovač je tudi prepričan, da je sama razpršenost centrov moči (političnih in vojaških) posledica šibkosti režima.

So v situaciji, ko so bili prvi, drugi (morda celo tretji) nivo poveljevanja likvidirani, to rezultira v pomanjkanju nadzora. S tem je mogoče pojasniti targetiranje civilnih ciljev s strani iranske vojske na drugi strani Perzijskega zaliva itd.

Domen Mezeg