Janšev sindrom duševne motnje

Prek luže so psihiatri diagnosticirali “Trumpov sindrom duševne motnje”. Težave imajo ljudje, ki jih samo omemba Trumpa, še posebej, ko je predsednik, resno zmoti in vznemiri do te mere, da to vpliva na njihovo “kognitivno, afektivno in vedenjsko delovanje”. Taki posamezniki nato “potrebujejo podporo na področju duševnega zdravja”.

V Sloveniji “Janšev sindrom” še ne obstaja kot medicinska diagnoza, niti ni priznana kot duševna bolezen, čeprav bi se morala stroka s tem začeti resneje ukvarjati. Lahko se zgodi, kar se je v ZDA, ki se soočajo, tako nekdanji komentator ABC Mark Halperin, “z največjo krizo duševnega zdravja v zgodovini države”. Zato seveda ni kriv Trump, temveč labilnost njegovih političnih in ideoloških nasprotnikov, ki so si v času postmodernizma začeli domišljati, da je do vladanja upravičena le levica. Kakopak, demokracija ja, tudi na volitvah lahko kandidirajo konservativci, toda če zmagajo, oblast še vedno pripada izključno njim.

Poglejte samo letošnjo slovensko politično krajino.” Sprva se je zdelo – in o tem so bili sveto prepričani, ker drugače pač ne gre – da bo “vrhunski menedžer” prepričal stranko Resni.ca in Logarjeve Demokrate, da se pridružijo njegovi levičarski koaliciji. Ko je vse skupaj padlo v vodo, je “Janšev sindrom” izbruhnil z vso silo.

Ne gre za novo bolezen

Simptomi so klasični in se ponavljajo z natančnostjo švicarske ure. Ljudje, ki so še včeraj brezdelno sedeli ob Ljubljanici, srebali kavo in razpravljali, kako rešiti svet pred podnebno katastrofo, nenadoma vstanejo kot roboti in začnejo kričati o “fašizmu”, “diktaturi”, “koncu demokracije”. Sama misel, da bi bil Janša spet predsednik vlade, povzroči, da nenadoma ne morejo spati, ne morejo jesti, ne morejo normalno delovati, zapadejo v depresijo. Edino, česar so sposobni, je, da naoljijo svoje sklepe in se odpravijo pred parlament, kjer že razgraja “master mind” robot – Jaša Jenull s svojo aktivistično tovarišijo.

Samooklicani predstavnik ljudstva Jaša Jenull. (Foto: Bobo)

Ne gre za novo bolezen. Izbruhnila je že leta 2004, ko je Janša prvič sestavil vlado. Njihovo takratno izhodišče je bila “tema”, “nevarnost za civilno družbo”, “napad na medije”. Ob drugi Janševi vladi (2012–2013) so se simptomi zaostrili do te mere, da so nekateri celo razmišljali o izselitvi, čeprav se je življenje nadaljevalo povsem normalno. Leta 2020 je sindrom že dosegel klinične razsežnosti. Vsak ukrep, ki ga je sprejela “strahovlada”, je bil “diktatura”.

Danes, ko se je projekt levičarjev z Robertom Golobom na čelu zdrobil in se je izkazalo, da niti z brezpogojno podporo medijskega mainstreama ne morejo zadržati oblasti, sindrom spet divja z vso silo. Bolniki ne morejo sprejeti dejstva, da volivci morda ne delijo njihovih svetovnih nazorov; ne prenesejo misli, da bi lahko nekdo, ki ni del njihovega ideološkega kroga, upravljal državo. Zato raje demonizirajo nasprotnika. Namesto da bi argumentirali, se levičarji zanašajo na ad hominem napade, na ceneno in lažnivo propagando.

To je vsa beda postmodernistične levice, ki si je desetletja privzgajala prepričanje, da je oblast njena naravna pravica. Za njih je demokratična ureditev z volitvami le formalnost, ki mora vedno znova in znova potrjevati njihov monopol. Če volilni izid temu nasprotuje, ni kriv rezultat, ampak manipulacija desnice. Celo več. Ko so raziskave pokazale, da je vse več mladih konservativno usmerjenih, so nadnje začeli pošiljati psihiatre in psihologe.

Resnica je ravno obratna. Janšev sindrom ni bolezen Janeza Janše. Je bolezen tistih, ki ne prenesejo političnega pluralizma in drugačnega mnenja. Je bolezen tistih, ki ne prenesejo izgube oblasti. Je simptom globoke čustvene labilnosti v okolju, kjer se mnenjsko nestrinjanje razume kot nasilje, kjer se kritika levice obravnava kot sovražni govor, kjer se zmaga desnice z Janšo na čelu doživlja kot osebna katastrofa.

Jože Biščak