Ivana pripoveduje – harfa odzvanja

Recenzija literarno-glasbenega recitala igralke Polone Vetrih in harfistke Mojce Zlobko Vajgl v ljubljanskih Križankah

Viteška dvorana ljubljanskih Križank

Piše: Franc Križnar

Ljubljanski 9. Zimski festival (2026) v organizaciji Festivala Ljubljana se nadaljuje in končuje (10. 2.- 2. 3. 2026), ko bo nastopil še sloviti rusko španski pianist Grigorij Sokolov in z vmesnim ter zdaj že tradicionalnim mednarodnim klavirskim tekmovanjem Festivala Ljubljana (21. 2. – 1. 3. 2026). Ponovno bo dvignili tudi kulturni in še posebej glasbeni sloves Ljubljane.

Igralka Polona Vetrih

Tokratsta v Festivalovi viteški dvorani nastopili na ljubljanskem Trgu francoske revolucije 1-3 gledališka igralka Polona Vetrih in harfistka Mojca Zlobko Vajgl. Na sporedu literarno glasbene vsebine Ivana pripoveduje – harfa odzvanja sta se vsaka s svojega konca – igralskega in glasbenega – dotaknili naše slovite slikarke Ivane Kobilce (1861-1926). S podobo njene znamenite Kavopivke/Kofetarice (1888),ki je bila ločina in povezava med njunima realističnima pogledoma nanjo in na njeno slikarstvo pa sta zgradili most med njimi. Njen portret, portret Kavopivke, ki ga je Polona Vetrih ves čas nagovarjala z besedami njene matere pa je visel tudi med njima na viteškem odru. Vmes sta obe protagonistki tega večera pili tudi kavo. Ne sami, pač pa še skupaj z nedavno preminulo dramaturginjo Mojco Kreft (1947-2026), ki je sodelovala pri dramskem besedilu, sta sooblikovali tekst o Ivani Kobilci. Zato sta sami in ljubljanski Festival omenjeni recital posvetili prav njej, Mojci Kreft; menda nasploh eni najboljših dramaturginj slovenskih gledališč. Slišali smo torej tudi to.

Harfistka Mojca Zlobko Vajgl (Festival Ljubljana; foto: Darja Štravs Tisu)

Harfistka Mojca Zlobko Vajgl in igralka Polona Vetrih

Solistka, harfistka Mojca Zlobko Vajgl je svoj preludij, interludije in postludij sooblikovala s svojo angelsko harfo. S kratkosapnimi skladbami je skoraj intimno povezovala zgodbo o naši slikarki in o marsičem, kar se je prefinjenega napletlo o njenem delu in življenju. Tega bi gladko lahko povsem enakovredno porazdelili tako na igralkin kot harfni del. Ampak tale (do)končna dramaturgija je bila ravno pravšnja, tudi taka, ki je polno napolnila našo dvorano. Navdušeno in hvaležno občinstvo je svoje empatije dodeljevalo zdaj igralki, zdaj harfistki.

Ta je svojo ponovno in perfektno solistično igro (na pamet) uvedla in nadaljevala z izvirnimi in prirejenimi deli skladateljev Alphonsa Hasselmansa, Marcela Tournierja, Manuela Marie Ponceja, Claudea Debussyja, Mauricea Ravela, Ludwiga van Beethovna, Felixa Godefroida, Carlosa Salzeda, Nika Zlobka (očeta solistke-harfistke) in Primoža Ramovša. V večini primerov je šlo za eno najbolj popularnih glasb za harfo samo, kamor zagotovo sodijo vsi odigrani Francozi pa še kdo iz znane ali komaj kaj znane harfne glasbene provenience. Med njimi seveda ni manjkala slovenska glasba za harfo. Najmodernejši med njimi pa zagotovo tudi že »klasik« slovenske moderne glasbe 20. stol. Primož Ramovš in ne nazadnje komaj kaj znani Niko Zlobko. Njegova Če tebe ni je delovala več kot zgolj formalno slovensko. Niko Zlobko (1940-2021), eden tehtnih sopotnikov naše minule narodno zabavne glasbene scene, šolani glasbenik pa tudi avtor in aranžer, izvajalec (klarinet, kitara, …), se je tako (posredno) priklonil svoji hčeri, naši odlični harfistki in pedagoginji, Polni Vetrih in njuni skupni slikarki tega večera Ivani Kobilci. Njej-Kobilci pa je bilo vse njeno predstavljanje v najrazličnejših podobah tudi namenjeno. Celotna prireditev pa ni bila ne recital, ne koncert, pač pa interdisciplinarna in multidisciplinarna predstavitev in poklon naši slikarski umetnici. Kar neke vrste ključni osebnosti slovenske kulturne identitete. Njeno realistično slikarstvo 19. in 20. stol. je bolj odmevalo v tujini (Dunaj, München, Pariz, Sarajevo, …), Ljubljana pa ji je dala le osnovni pedigre in (do)končni pečat. Podobno so tudi tokrat ravnale vse tri naše umetnice, »trio« Vetrih & Zlobko Vajgl & Kreft.

Ta je na povsem subtilen način s kar nekaj slikarskega imaginarija predstavil fragment naše slovite slikarke. Pri tem pa je na povsem prvinski in inovativni način razpotegnil slike Ivane Kobilce v dramaturške, literarne, igralske in glasbene razsežnosti. Od ideje do realizacije tega projekta je bilo zagotovo daleč pa ne predaleč, ali toliko stran, da vsega tega blišča naše (in tuje) sprege in navedenih umetnosti, tudi ne bi spregledali in preslišali.

Finale Ivana pripoveduje – harfa odzvanja