Ivan Žigart: ZGODNJE JUTRO

Piše: Jana Hartman Krajnc

Avtobiografski roman ZGODNJE JUTRO Ivana Žigarta ima na naslovnici sliko pokrajine, ki jo je posnel pisatelj sam. V ospredju je njiva oljne ogrščice, za njo je pešpot in kanal Drave, ob njej visoka drevesa in tam zadaj Miklavž s svojo cerkvico. Vse to je posneto v zgodnjem jutru, kakor je dal tudi naslov knjigi. Roman je razdeljen na štiri enote: Jutro, Dan, Večer in Noč, kar je večplastno, saj niso mišljeni samo deli dneva, ampak so lahko letni časi, predvsem pa so metafora za etape človekovega življenja. Knjiga nosi moto: »Vzniknilo je sonce / in bilo je jutro. // Žarelo je sonce / in bil je dan. // Zatonilo je sonce // in bil je večer. // Zamrlo je sonce / in bila je noč.« V Uvodni besedi avtor to tudi razloži. Prav tako pove, da ima zgodba pripovedni okvir: »Prikaz enega dne, ki se odvija med sanjskim in resničnim svetom, ki prerašča v simbolno podobo prehojene življenjske poti.«(Str. 9, 10). In ta en dan je zadnja marčevska nedelja v letu, ko smo se spominjali stoletnice smrti Ivana Cankarja, obenem pa smo tudi praznovali obletnico konca prve svetovne vojne …«

Najdaljše poglavje je JUTRO. Začne se prav poetično. On, vsevedni pripovedovalec, leži v postelji, ko se zbudi iz sanj, ki so prikazovale čudovito, njemu poznano pokrajino, še v lepši podobi, kot je v resnici. Tako slika iz naslovnice prehaja v njegovo pripoved. In prav z odslikavo podobnih sanj, samo v večernem soncu, se roman tudi zaključi. Sam pravi, da sta to uklepaj in zaklepaj njegovega romana. Ta čudovita narava počasi zbledi, pesniški subjekt se povrne v stvarnost. Posluša žvrgolenje ptic in spomni se lastovk, ki bodo kmalu priletele. Zbudi se mu spomin na čas, ko je kot otrok s sestro posedal na stopnicah pred hišo in te ptice opazoval. Pripovedovanje tako mehko prehaja v prvoosebno.

Celoten roman je pisateljevo razmišljanje o življenju, še posebej o njegovem lastnem. V to so kot sličice prvoosebno položeni dogodki od ranih let, ki se jih spominja, do starosti. Pred svojimi duševnimi očmi vidi dedka, babico, svoje starše, sestro, tudi strica, ki je živel pri njihovi družini in posamezne dogodke z njimi. Vidi kraje dogajanja, kot so bili nekoč. Navezan je na svoj rojstni kraj Miklavž na Dravskem polju, v katerem še vedno živi. Tam je hodil v štiriletno osnovno šolo in s tesnobo je še ne dvanajstleten otrok odhajal v Maribor na klasično gimnazijo in se spet vračal odmov. V gimnazijskih letih je odrastel iz otroka v mladeniča. Veliko mu je dala ta šola. Vse življenje je ostal klasik, kar se odraža tudi v njegovem pisanju, v katerega vnaša latinske citate, omenja klasične pisce in osebe iz grške in rimske mitologije. Spominja se svojih profesorjev: Mikliča, Hrastnikove, Gasparija, Kosa, Glazerjeve, ki so mu dali osnove za nadaljnje izobraževanje.

Od svojega rodnega kraja se je za nekaj let čisto odtrgal, ko je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na Oddelku za slovenske jezike in književnosti. Študentsko življenje, svoboda! Najlepši trenutki vedoželjnega mladeniča. Ko čez mnogo let obišče Dravlje, kraj, kjer je bival kot študent, ga ne more prepoznati. Lahko bi rekli z latinskim pregovorom Tempora mutantur et nos mutamur in illis.

Ej, kaj je vse napletel v poglavje JUTRO. Svojega zvestega pasjega prijatelja, ki mu po smrti žene pomeni vse, ga sprehaja mimo kulturnega doma v kraju, kjer bo zvečer kot amaterski igralec igral glavno vlogo v predstavi Hlapec Jernej. Bil je zelo dober amaterski igralec in pripoveduje, v katerih igrah je igral, kje vse je z igralskimi prijatelji gostoval, kateri priznani igralci so bili njegovi kolegi, kako je že od malega rad nastopal in kako je razvijal to igralsko žilico do poznih let. Tudi v gledališče je rad zahajal, posebno v opero. Lik, ki ga nosi v sebi vse življenje, je prav Jernej, Cankarjev hlapec, ki tava po svetu in zaman išče svojo pravico, dokler si je nazadnje sam ne vzame z besedami: »Kdor ima pipo, naj si jo prižge; dovolj je kuriva!« Te Cankarjeve besede se v knjigi večkrat ponovijo. Žigart tudi marsikje citira besede naših ali svetovnih vidnih pisateljev in filozofov. Ponekod cele odstavke ali pesmi, ki so tudi oblikovno zaznamovani v kurzivi.

S tako pisavo so tudi zaznamovani opisi prijateljev in vaških posebnežev, pa tudi dogodki, kot so privid jutra na morju, privid, kako oče ob petrolejki glasno bere družinskim članom iz Finžgarjeve prve izdaje knjige Pod svobodnim soncem, ženin spomin, kako je zaman iskala dobrega decembrskega moža Miklavža, srečanja s pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem, sinov govor dijakom na maturantskem plesu, spomin na sveti večer pri vojakih in spomin na umirajočega strica Francija. Moteče je edino to, da niso tako označeni vsi dogodki iz pisateljevih spominov. Poglavje se konča s srečanjem mož v gostilni na cvetno nedeljo in s tem, ko pride on domov in ga veselo pozdravi priljubljeni psiček Tači.

Poglavje DAN je krajše. On se odpravlja na kosilo s hčerkino družino. Razmišlja o hlapcu Jerneju, o Cankarju in njegovem izbranem izražanju, o slavospevu slovenskemu jeziku in citira iz Kurenta tisto najlepše, da »slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja …« Seveda so tu še spomini na deda in njegovo ljubezen do glasbe, na ličkanje doma, na njegovo zavzetost za gledališče … Z bolečino mu spomin prikliče ženo, s katero sta bila zelo povezana, zgleden par. Po njeni smrti občuti neskončno praznino. Obišče njen grob na pobreškem pokopališču in najlepša v tem poglavju je pripoved o tem, kako je dva dni pred davnim božičem postal očka. Žena mu je podarila hčerko in njegove sreče ni bilo konca. Opisi očeta ob rojstvu otroka so pristni in tako doživeti, da bralca ganejo do solz. Potem je dobil še sina in zdaj ima vnukinjo. Prisrčen je dialog med njim, ki je zdaj dedek, in vnukinjo, ki ga sprašuje zakaj, zakaj, zakaj in on ji vedno zna odgovoriti.

Poglavje VEČER ima le osem strani. Protagonist se vrne domov k svojemu zvestemu Tačiju, a samo toliko, da se pripravi na večerno predstavo v kulturnem domu. Igral je hlapca Jerneja. Ta del pripovedovanja je prikaz občutkov, ki prevevajo igralca pred nastopom in med jim. Nemir, dozdeva, da je tekst pozabil, notranja razburjenost, ki pa mineva, ko se igralec preobleče v igralski kostim in popolnoma mine, ko začne igrati svojo vlogo. Izredno doživeto. Zdaj ni več on, ampak je Jernej, ki občuti Sitarjevo krivico. Dela kot Jernej, misli kot Jernej in občuti kot Jernej. Šele aplavz po končani predstavi ga prebudi v realnost in čuti zadovoljstvo, da je gledalcem dal tisto, kar so od njega pričakovali. Vrnitev k Tačiju in še tu in tam kak preblisk spomina na primer na film En dan življenja in večer se prevesi v NOČ.

To poglavje je najkrajše. Je njegovo razmišljanje v postelji pred spanjem in prehod iz resničnosti v sanje. V njih se sreča svojo drago ženo in v sanjah je srečen. Čas pa teče in v spanju potuje novemu jutru naproti.

Knjigo zaključi še kratek življenjepis pisatelja Ivana Žigarta z njegovo sliko. Nanaša se seveda na njegovo literarno delo, ki je bilo zelo plodno. Na zadnji strani zadnje platnice je kratek povzetek celotne knjige in predstavitev avtorja, ki je dolgoletni profesor slovenščine in ruščine, lektor, urednik in pisec kratke proze. Končuje se z besedami: »Njegovo pisanje zaznamujeta jezikovna natančnost in zrel, reflektiven pogled na človeka in čas, v katerem živi.«

Roman ZGODNJE JUTRO je ena sama pesem. Nekoliko me spominja na roman Miška Kranjca Povest o dobrih ljudeh. Vsaj po čudovitih opisih narave. Pisatelj tudi mimogrede kaj bralca pouči, na primer od kod ime presmec, o drevesu oljka in kako je bilo čislano v stari Grčiji, o ozvezdju, ki se ga da videti s hrvaškega morja, o tem kako so bili videti razni kraji nekoč, o raznih običajih, ki zamirajo itd. Veliko je primerjav z grško mitologijo. Povsod se kaže pisateljeva humanistična razgledanost. Čutiti je, kako je povezan z glasbo, posebno z opero in kako ga prevzema likovna umetnost, še zlasti slikarstvo. Zasledimo pa tudi mnogo znanih osebnosti, kot so dr. Bratko Kreft, dr. Zinka Zorko, dr. Tine Logar, Boris Urbančič, Polde Bibič, dr. Jože Pučnik, Marjan Belina, Franček Bohanec, Vili Vuk in druge.

Knjiga je izšla pri založbi Kulturni center Maribor kot 380. publikacija zbirke Frontier. Uredil jo je Gregor Lozar, lektorsko pregledal dr. Branislav Vičar, oblikoval in naredil prelom Jurij Močilnik, ovitek pa grafično oblikoval Romeo Štrakl.

Knjiga je polna dogodkov, zanimiva, poučna, pisana v bogatem in lepem jeziku, zato jo priporočam vsem, ki jih zanima bližnja preteklost in imajo smisel za estetiko in lepo slovensko besedo.