Igor Omerza: “Nič ne pomaga take stvari pometati pod preprogo”

Mag. Igor Omerza, ekonomist, nekdanji direktor Službe družbenega knjigovodstva in poslanec prvega sklica Državnega zbora, je v zadnjih dvajsetih letih postal eden najbolj plodovitih raziskovalcev delovanja tajne politične policije Udbe. Do danes je izdal okoli 30 knjig, ki temeljijo izključno na originalnih arhivskih dokumentih.

V obsežnem intervjuju za aprilsko številko revije Pravna praksa je spregovoril o svojem raziskovalnem delu, najnovejši knjigi o evropski komisarki Marti Kos ter o tem, zakaj je razkrivanje udbovske preteklosti še vedno pomembno za zdravje slovenske družbe.

Razkritje o Marti Kos

Intervju je nastal tik po predstavitvi Omerzove knjige Komisarka v Evropskem parlamentu v Bruslju. V njej avtor prvič javno objavlja deset udbovskih dokumentov, ki dokazujejo, da je bila Marta Kos registrirani vir Udbe s kodnim imenom Tara. Ob odhodu na službovanje na nemški Radio Deutsche Welle je napredovala v registrirano sodelavko z imenom Blanko. Kos je to na zaslišanju pred evropskimi poslanci kategorično zanikala. Omerza ji svetuje, naj se javno pokesa, pove, kdaj in s strani koga je bila vrbovana, ter razkrije, o čem je poročala. Po njegovem mnenju bi bilo to zanjo edino pametno ravnanje. Razkritje je odmevalo predvsem v tujih medijih (bolgarski in hrvaški novinarji), medtem ko so ga osrednji slovenski mediji (TV Slovenija, Delo ipd.) v veliki meri ignorirali.

Zakaj se je lotil raziskovanja Udbe?

Omerza je raziskovanje začel leta 2007, ko je z nekaterimi prijatelji iz Odbora za varstvo človekovih pravic pripravljal knjigo o tem odboru. V arhivu je naletel na obsežno udbovsko gradivo in od takrat se je osredotočil nanj – še posebej po upokojitvi. Delo je izjemno zamudno: dokumenti so razpršeni po škatlah, mikrofilmih in elektronski evidenci CAE (Udba.net). Kljub zakonski “anonimizaciji” leta 2014 je pridobil posebno dovoljenje za delo z nepočrnjenimi dokumenti.

Bistvo delovanja Udbe

Po Omerzovem prepričanju je bila Udba predvsem tajna politična policija komunističnega vrha – “zasebna tajna policija edine dovoljene stranke”. Glavna naloga ni bila klasično obveščevalno delo, temveč zalezovanje, onemogočanje in represija nad (domnevnimi) političnimi nasprotniki doma, v zamejstvu in tujini. Slovenska Udba je veljala za eno najmočnejših v Jugoslaviji. Po razhodu s Stalinom je postopoma uporabljala mehkejše metode pritiska, a je bila pri potrebi po umorih, ugrabitvah ali podtikanju bomb v tujini brezobzirna. Omerza poudarja, da se je od obveščevalnih služb demokratičnih držav bistveno razlikovala po tem, da je delovala proti lastnim državljanom in ni poznala pojma “političnega sovražnika”.

O objavljanju imen in moralnih vprašanjih

Omerza dosledno objavlja imena uslužbencev in sodelavcev Udbe. Po njegovem mnenju gre za javno-zgodovinsko temo, ne zasebno. Razlikuje med viri (ki so večinoma le opazovali) in sodelavci (ki so aktivno ovajali, provocirali in širili dezinformacije). Še posebej problematični so bili sodelavci, ki so ovajali prijatelje, kolege ali celo sorodnike.

Na očitke, da s tem povzroča težave nekdanjim sodelavcem in njihovim svojcem, odgovarja: “Žrtve imenujemo, če zanje sploh vemo imena, do krvnikov pa naj bi bili uvidevni?”

Poudarja, da je edino verodostojno pisanje tisto, ki temelji na originalnih dokumentih brez anonimizacije.

Uničenje arhivov in današnje posledice

Po Omerzovi oceni je bilo uničenih približno 90 % udbovskega gradiva, največ v zadnjih letih režima (obdobje Milana Kučana). Najbolj obremenjujoči deli so verjetno izginili. Kljub temu je v arhivih ostalo dovolj, da kaže na izjemno razvejano mrežo.

Omerza opozarja, da ljudje z udbovsko preteklostjo niso primerni za najvišje javne funkcije – ne le zaradi moralnih razlogov, temveč tudi zaradi tveganja izsiljevanja. Primer Marte Kos po njegovem mnenju jasno kaže, kako lahko takšna skrivnost postane orodje pritiska.

Glede morebitnih ostankov udbovskih mrež v gospodarstvu in financah se sklicuje na raziskave Rada Pezdirja in ugotavlja, da je zadnji šef slovenske Udbe Ivan Eržen danes v Švici, kjer je bil vpleten tudi v zapiranje tujih računov Udbe.

O narodni spravi in zdravju družbe

Omerza močno nasprotuje stališču, da je treba temne strani preteklosti “pustiti za sabo”. Primerja to z individualno psihologijo: če človek ne razčisti preteklosti, ne more mirno živeti v prihodnosti. Enako velja za družbo.Po njegovem mnenju sprava ni uspela predvsem zato, ker leva sredina noče odpirati vprašanja Udbe in komunistične represije. Sam vidi svoje delo kot anatomijo delovanja tajne politične policije, ki ni ne desna ne leva – cilj je preprečiti, da bi se taka institucija kdajkoli ponovila v Sloveniji.

Avtor Igor Omerza je na predlog evropske poslanke Romane Tomc v Evropskem parlamentu predstavil knjigo Komisarka, o Marti Kos. (vur: RT, FB)