Hrepenenje si je premislilo

Enkrat v mlajših letih sem z manj kot pol ure dela zaslužil 1500 evrov. Postopek je bil čustveno nabit — pričakovanja, energija, občutek, da sem nekaj naredil prav. Ko sem denar spravil v žep in se odpravil domov, pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega.

Ne evforija. Praznina. Nevroznanost bi to danes opisala kot dopaminsko depresijo. Dopamin ni hormon zadovoljstva — je hormon lova. Največ ga prejmemo tik pred ciljem. Ko ga dosežemo, pa sledi oster rez. Telo se pripravi na naslednji lov, ki ga še ni.

. . .

Prijatelj mi je pred leti potarnal, da ima skoraj vse — družino, čas — samo denarja ne. Videl je priložnost, pustil službo, odprl s.p. in se pognal. Po enem letu mi pove: dela je dovolj, denarja tudi. Ampak zamudil bo celotno sinovo otroštvo. In nekako ne more uživati v sadovih svojega dela, ker ima preveč — dela.

Hrepenenje si je premislilo. Šlo je na drugo stran — nazaj tja, kjer je že bil.
Zato se je odločil vrniti. K družini, k času, k pomanjkanju denarja. Krog sklenjen, samo starejši.

To ni moralna zgodba o tem, da denar ni pomemben. Je zgodba o tem, da hrepenenje ni navigacijski sistem. Je motor brez volana.

. . .

Marcus Aurelius je zapisal: “Ovira na poti dejansko izboljša pot. Kar stoji nasproti, postane smer.”

To je lažje reči kot razumeti. Ampak prijatelj je imel pred sabo oviro — pomanjkanje denarja — in jo je obšel. Hitro, odločno, logično. Rezultat: prišel je nazaj na isto mesto, samo z manj časa in več utrujenosti.

Ovira ni bila problem. Ovira je bila lekcija, ki jo je preskočil.

. . .

John D. Rockefeller, nekoč najbogatejši človek na svetu, je na vprašanje, koliko denarja je dovolj, odgovoril: “Samo še malo več.”

Na prvi pogled tekalna steza. Na drugi — z vidika dopamina — briljantno: cilj, ki se vedno odmika, zagotavlja, da lov nikoli ne zastane. Ampak tekalna steza te utrudi. Ne pelje te nikamor. Ni poti — je samo gibanje.

Sadhguru si je postavil podobno nedosegljiv cilj — z eno ključno razliko: vsak dan hoče biti boljši človek. Ne bogatejši. Ne uspešnejši. Boljši. Cilj se odmika, ker rast sama postane smisel. Vsaka ovira na poti te naredi boljšega, ne bolj utrujenega.

Eden teče, ker ga je strah, da bi obstal. Drugi hodi, ker mu je pot dovolj.

. . .

Par, ki sem ga poznal, je na kredit zgradil hišo z več spalnicami, teraso in bazenom. Na otvoritvi so bili sosedje navdušeni. Ampak ker sta morala odplačevati kredit, sta delala ves čas — tudi doma, tudi vikende. Bazena praktično nista uporabila. Sosedov nista videla.

Hiša je bila resnična. Občutek, zaradi katerega sta jo gradila, pa ni nikoli prišel.

To je materialna halucinacija v najčistejši obliki. Ne da lastnina ne obstaja — ampak da jo zamenjamo za izkušnjo, ki jo obljublja, pa je ne prinese. Vprašajte tiste, ki so v poplavah izgubili domove. Nekateri so vedeli, da hiša ni absolutno njihova, in so jo zavarovali. Drugi so dobili lekcijo, ki je ni nihče hotel.

Ovira — v tem primeru narava sama — ni spraševala, koliko je hiša vredna. Spraševala je, ali veš, kaj iščeš za njo.

. . .

Obstaja še ena past, o kateri se manj govori: fokus.

Ko se začnemo fokusirati na denar, se del fokusa z naše kvalitete preusmeri na denar. Naravoslovci — od Goetheja do Saint-Hilaira — so temu rekli zakon kompenzacije: kar pridobimo na eni strani, izgubimo na drugi. Sistem se uravnava sam, hočemo ali nočemo. Kar pomeni, da naša kvaliteta trpi na račun denarja (oziroma misli na denar).

Hawthorne je podobno povedal za srečo, le bolj elegantno:

“Sreča je kot metulj. Če jo loviš, ti uhaja. Če mirno sediš, ti sede na ramo.”

Denar pride, ko smo v nečem res dobri in so drugi za to pripravljeni plačati. Ko začnemo loviti denar neposredno, lovimo metulja. In metulj ve, kaj počnemo.

…

Na koncu ni vprašanje, koliko denarja je dovolj. Vprašanje je, kaj iščemo za njim — in ali smo pripravljeni iti skozi ovire, ki nas do tega pripeljejo, namesto da jih zaobidemo.

Rockefeller je obšel. Prijatelj je obšel. Oba sta se vrnila na isto mesto.

Aurelius in Sadhguru pa sta vedela: pot ni tisto, kar ostane, ko odstraniš ovire. Pot je tisto, kar postaneš, ko greš skoznje.

Hrepenenje si bo še naprej premišljevalo. Večina se po zasedovanju vrne na isto mesto.

Borut Kmetič

Poklicno se ukvarjam s področjem informacijske varnosti — od načrtovanja in uvedbe sistemov varovanja informacij do presojanja skladnosti z mednarodnimi standardi.

Kot zunanji svetovalec organizacijam pomagam, da varnost ni le obveznost, ampak del zrele poslovne kulture.

Zasebno pa se posvečam vprašanju, ki me zanima enako globoko: kako živeti bolje. Biohacking, sistemsko razmišljanje, eksponentne organizacije, prebojne ideje in tehnologije, ki oblikujejo prihodnost. Prepričan sem, da dobro življenje ni naključje — ampak sad zavestnih odločitev in poguma, da jih tudi živiš.

Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium

The post Hrepenenje si je premislilo appeared first on Savus.