Grozljivo nadaljevanje plesa zmajev!

5 days ago 68

Državljanska vojna, ki ni bila potrebna, in bo, kakor vemo iz drugih virov, dokončno preoblikovala politično podobo Zahodnjega, steče v tretjo sezono. Pripravite se na brutalne in mestoma nepotrebne smrti!

Že v romanih in kasneje v seriji Igra prestolov je bilo nič koliko nesmiselnih smrti. Ravno si se navadil in ti je lik prirasel srcu, že je na tak ali drugačen način storil bridki konec. Začelo se je z Eddardom Starkom in nadaljevalo skoraj z vsakim likom, ki je imel vsaj kanček možnosti, da si pridobi simpatije bralca oziroma gledalca. To takisto zdaj opažam v Zmajevi hiši, kjer luštni liki cepajo kot muhe. Pogosto nepričakovano. Ko si ves vesel, da je princ preživel padec v morje in smrt svojega zmaja, se nanj usuje toča puščic. Že mora biti tako, kajti čeprav so avtorji malo prilagodili knjižno predlogo in kateri lik, bistva ne morejo preobrniti. To pa je izumrtje zmajev ter zaton močnega zavezništva rodbin Targaryen in Velaryon.

V prvih dveh sezonah se je vojna kuhala, zdaj pa gre zares. Po številnih smrti princev in glavarjev pomembnih rodbin, Morska kača (Corlys Velaryon) izbojujejo Pirovo zmago na morju, medtem ko se kraljica Rhaenyra vrne v Kraljevo pristanek in sede na železni prestol. Daleč od tega, da to že pomeni konec vojne med »črnimi« in »zelenimi« saj je pred nami še dolgo obdobje bojev, prevratov in zarot.

Največja odlika tretje sezone niso le zmaji, temveč igralci. Rhaenyra in Alicent ostajata ujeti med osebnimi prepričanji in politično nujo, zato njune odločitve niso nikoli povsem črno-bele. Prav zaradi tega vojna deluje toliko bolj tragično.

Ob neki priliki sem dejal, da če ne bi bilo zmajev, potem zgodba nadvse podrobno opisuje, česa smo zmožni, ko se tepemo za moč in vpliv. Srednjeveško prerivanje je bilo polno atentatov, zarot in izdajstev. Nekaj podobnega se takisto dogaja zdaj. Le z manj odsekanimi glavami in mesarskega klanja na bojnih poljih. Če odmislim Superhikov naskok na Iran, Izraelsko mrcvarjenje Gaze in rusko pošiljanje vojakov v mesoreznico. Ko bi namesto avionov letali zmaji, prav velike razlike ne bi bilo. Vitez sedmih kraljestev, Igra prestolov in Zmajeva hiša so opomnik, da se v Zahodnjem, tako kot v našem zelo resničnem svetu danes, elita spopada za oblast. Ne glede na to, kdo konča na Železnem prestolu, navadni ljudje vedno ostanejo na cedilu.

Serija Zmajeva hiša bi bila čisto dovolj za osnovno potešitev krvi željnih, kajti nasilje ter takšne in drugačne zarote, so v ospredju. Ampak točno zaradi tega mi niti za trenutek ni bilo dolgčas. Dejstvo, da ni predvidljivosti, dogajanje skače iz ene skrajnosti v drugo, ne vpliva kaj dosti na potek zgodbe. Kljub temu se ta lepo razvija in predvsem teče. Ravno tako ni razvlečenosti. Ali pa je nisem opazil. Prizori niso predolgo in ko že misliš, da te bo začel razjedati črviček dolgočasja, nit skoči na drugi konec Zahodnjega. Tudi v tem je razlog, da se vam bo zdela serija »natrpana« in morebiti preveč pripovedno naravnana, saj so prizori »zabavne« brutalnosti in navdiha, postavljeni neposredno ob prizore, ki prikažejo odnose med liki. Morda le malce pretiravajo z zmaji. Ti so praktično v prvih treh delih tretje sezone povsod. A takšno je le moje mnenje. Morda so avtorji hoteli nazorno pokazati, da kraljeva rodbina brez njih v naslednjih stoletji občutno šibkejša.

Produkcijska raven ostaja izjemna. Vizualni učinki so med najboljšimi na televiziji, zmaji pa delujejo kot resnična bitja in ne zgolj računalniški dodatek. Tudi glasbena podlaga učinkovito stopnjuje občutek neizbežne katastrofe.

Tretja sezona končno izpolni obljubo, ki sta jo prvi dve šele gradili. Če je bil doslej Ples zmajev predvsem napoved katastrofe, zdaj gledamo njen krvavi vrhunec. To ni lahkotna fantazija, temveč tragedija o oblasti, maščevanju in ceni državljanske vojne.