Franci Lazarini: Hiša, skozi katero teče cesta

Včasih se človek kar naenkrat in brez pravega povoda spomni kakšnega popolnoma obrobnega in nepomembnega dogodka iz svojega otroštva. Tako sem se pred nekaj dnevi spomnil, kako smo morali v četrtem razredu osnovne šole napisati vodnik po Ljubljani. Najprej je bilo treba s šivanko in nitjo povezati liste papirja v knjigo, nato pa smo v dvojicah na podlagi knjig, ki smo jih prinesli od doma, napisali besedilo. Žal se je moje prvo »umetnostnozgodovinsko delo« že zdavnaj izgubilo, saj bi me danes zanimalo predvsem, katere stavbe sva s sošolcem vključila v vodnik in kaj sva o njih povedala. Nečesa pa se vseeno spominjam. Mojega soavtorja je popolnoma navdušila »hiša, skozi katero teče cesta«, ki stoji v bližini šentjakobske cerkve in ki sva jo na njegovo vztrajanje morala uvrstiti na prvo mesto najinega vodnika.

Stavba na Levstikovem trgu, ljudsko poimenovana Karlovška (ali nekoliko zaničljivo Balkanska) vrata, ki so jo leta 1961 zgradili po načrtih Borisa Kobeta (1905–1981), je dejansko občudovanja vredno arhitekturno delo. V drugi polovici petdesetih let so se ljubljanski urbanisti lotili reševanja prometne povezave mestnega središča z Dolenjsko (in posledično z Zagrebom in Beogradom), saj je promet do tedaj popolnoma neustrezno potekal po Starem trgu, čez Gornji trg in mimo cerkve sv. Florijana – po isti poti je od glavnega do dolenjskega kolodvora vozil celo tramvaj. Z gradnjo predora pod Grajskim gričem (1951–1959) je bila ta cestna povezava prekinjena, promet pa začasno preusmerjen čez Prule. Kot edina smiselna rešitev se je izkazalo podaljšanje Karlovške ceste do Levstikovega trga, o čemer je že neposredno po potresu leta 1895 razmišljal Maks Fabiani. Za ta namen je bilo treba porušiti skupino hiš na Rožni ulici, ki z arhitekturnega vidika sicer niso bile nič posebnega, so pa zaokroževale trg. Z njihovo rušitvijo je Levstikov trg izgubil svojo celovitost. Borisu Kobetu je z novo stavbo uspelo zapolniti vrzel in s tem ponovno vzpostaviti sklenjenost trga, podobno kot je nekaj desetletij prej njegov učitelj Jože Plečnik z zamikom Narodne in univerzitetne knjižnice iz stavbne črte skušal ponovno vzpostaviti po potresu izgubljeno sklenjenost Novega trga. Namesto moteče prekinitve Rožne ulice smo tako dobili zanimivo arhitekturo z mogočnim lokom, pod katerim vozijo avtomobili in se sprehajajo pešci. Ko smo že pri pešcih: oblika loka ni polkrožna, temveč povsem edinstvena, saj po pločniku omogoča hojo tudi ljudem višje postave. Nenavadni lok je pomenil tudi svojevrsten statični izziv, ki ga je odlično rešil legendarni statik Svetko Lapajne (1911–2007). Skromna in nevpadljiva arhitekturna členitev zunanjščine Karlovških vrat pomembno prispeva k njihovi vključitvi med starejše okoliške objekte.

Že Max Dvořák (1874–1921) je v Katekizmu spomeniškega varstva (1916) kot enega od dejavnikov, ki najbolj ogrožajo obstoj kulturnih spomenikov, izpostavil reševanje prometnih zagat na račun starejše arhitekture. Iz tega razloga smo tudi na Slovenskem v 20. stoletju izgubili prenekatero pomembno stavbo. Spomnimo se le rušenja enega od ljubljanskih baročnih biserov, Koslerjeve hiše (oziroma celotne nekdanje Šelenburgove ulice), zaradi zgrešene ideje o enotni širini sedanje Slovenske ceste, izgube Jakopičevega paviljona zaradi nesmiselne prestavitve železniške proge v Tivoli ali rušenja četrtine mariborskega Glavnega trga zaradi gradnje Starega mostu ter odstranitve celotne zahodne strani tamkajšnje Ulice talcev zaradi umestitve Titovega mostu. In še bi lahko naštevali …

Prav zaradi takšnih negativnih praks so Kobetova Karlovška vrata še toliko pomembnejši primer, saj je poseg, ki je bil nujen zaradi prometa, omogočil nastanek arhitekture, ki ni le kakovostna in domiselna, temveč se tudi nemoteno vključuje v staro mestno jedro. Na srečo pa to ni edini tak primer! Ko so morali v petdesetih letih v Novem mestu razširiti glavno tranzitno cesto skozi mestno jedro in pri tem porušiti vogal Stare kresije, je Marjanu Mušiču (1904–1984) uspelo ustvariti enega najzanimivejših mikroambientov slovenskih mest. Namesto ozkega grla smo dobili spomeniški kompleks Na vratih (1951–1955), sestavljen iz manjšega trga pred stavbo Stare kresije (Knjižnice Mirana Jarca), lože s spomenikoma Borisu Kidriču in Francu Rozmanu – Stanetu, v katero je arhitekt vključil stebre med vojno uničenega gradu Soteska in jih tako ohranil zanamcem (podobno je v novo pročelje knjižnice vključil portal porušenega dvorca Ruperčvrh), ter prezentacije ostankov južnega obrambnega stolpa. Celoto dopolnjujeta monumentalni plastiki Jakoba Savinška (1922–1961). Namesto »odrezanega« vogala je arhitekt z ambicioznim posegom ustvaril nov javni prostor, ki se povsem nemoteno vključuje v starejše mestno tkivo in ga hkrati bogati.

Mesto je živ organizem, ki se nenehno spreminja. Prav je, da ima pri načrtovanju sprememb varovanje arhitekturne dediščine osrednje mesto. Včasih pa to žal ni mogoče in v takšnih primerih se pokaže vsa veličina (ali majhnost) ne le arhitekta, temveč tudi drugih deležnikov, na čelu z mestnimi očeti. Rezultat je lahko nekaj motečega in neskladnega z okoliško arhitekturo ali pa domiselna stvaritev, ki se v okolico ne le odlično vključuje, temveč vanjo prinaša tudi novo kakovost. Če parafraziramo Franceta Steleta (1886–1972): tenkočutni arhitekt lahko s svojim posegom dejansko obogati staro mestno jedro. Brez dvoma imamo tudi v naši arhitekturi 20. stoletja vrsto projektov, podobnih Kobetovemu in Mušičevemu, ki so lahko tudi prihodnjim generacijam vir navdiha.

Napisal: Franci Lazarini

Naslovna fotografija in fotografiji v članku, vir:

Tam kjer je Karlovška cesta prebila strnjeno vrsto hiš na Rožni ulici lok nakazuje nekdanji potek ulice leta 1975.

Naročite se na tiskano revijo Outsider in omogočite naše delo. Hvala!