Etiketa kot politično orožje

To, da politični nasprotniki drug drugega obkladajo s takšnimi ali drugačnimi obtožbami, ni nič novega. Tudi to ne, da si medsebojno lepijo razne oznake, ki v javnosti vzbujajo negativne asociacije. Pred takšnim početjem demokratična ureditev nikakor ni imuna. Predpostavlja namreč razlike med političnimi protagonisti, njihovo medsebojno nasprotovanje in tudi konflikte, ki neredko prestopijo meje kulturnega soočenja mnenj. Najpogosteje se takšne zadeve dogajajo v času volilnih kampanj. Takrat vsakdo želi sebe prikazati kot najboljšo možno alternativo. Zato poskuša nasprotnike očrniti na vse mogoče načine. In etiketiranje je sestavni del tega.  

Težnja očrniti tiste, ki niso na »pravi valovni dolžini«, pa ni značilna samo za politične protagoniste, ampak tudi za mnenjske voditelje. To je sestavni del medijskega, civilnodružbenega in vedno pogosteje tudi akademskega diskurza. Glede na ideološko hegemonijo levice, ki je ne samo v Sloveniji, ampak po vsem zahodnem svetu očitna na vseh teh področjih, ima tovrstno ideološko etiketiranje izrazito večjo težo.

Pri etiketiranju torej ne gre samo za označevanje, ampak tudi za diskreditacijo neljubih posameznikov, skupin in organizacij. Tarča so lahko celotni narodi, verske skupnosti in države. S tem se odvzame legitimnosti njihovih idej, stališč in dejanj.

To je že dlje časa taktika zahodnih levičarjev za utišanje svojih nasprotnikov na desnici. Ti nasprotniki sploh niso nujno neki trdi konservativci, ampak so tudi ljudje, ki bi jih lahko šteli za klasične liberalce, a nasprotujejo njihovi prebujenski ideologiji. Njih se označuje za nazadnjake, nestrpneže – ali, kar je najhujša difamacijska etiketa, za fašiste. Da nekdo dobi to oznako, nikakor ni potrebno, da izraža simpatije do italijanskega fašističnega režima, fašistične stranke in voditelja Benita Mussolinija ali kakšnega drugega fašističnega režima iz polpretekle zgodovine. Prav tako ni potrebno, da zagovarja njihove ideje. Dovolj je, da odkrito zavrača in kritizira ideje, vrednote in politične ukrepe, ki jih promovira nova levica, kot so zagovarjanje množičnih migracij, poljubno določanje posameznikovega spola in promocija LGBT-agende.

Tudi njihovi slovenski kolegi fašizacijo nasprotnikov vneto prakticirajo. Kar ni nenavadno, glede na to, da imajo v tem precej daljšo tradicijo. Že med drugo svetovno vojno in v letih po njej so njihovi predhodniki pod obtožbo, da so fašisti (ali vsaj njihovi sodelavci), mnoge poslali v zapor ali celo v smrt (številni so se tej usodi izognili tako, da so zapustili Slovenijo). Tudi v samostojni Sloveniji teh etiket niso prenehali lepiti. V zadnjih letih pa se to samo stopnjuje. Ni veliko javnih osebnosti, ki se politično uvrščajo desno od sredine in še niso bile označene za fašiste. Ta demonizacija se ne izvaja samo s strani anonimnežev na družbenih omrežjih, ampak prihaja tudi iz političnih vrhov. Tako je aktualni premier Robert Golob pred volitvami dejal, da je to, kar počne slovenska desnica, fašizem.

A tudi glede tega naši naprednjakarji kažejo veliko mero dvoličnosti. Ko je namreč Golob dobil vrnjeno z enako mero, ko ga je podjetnik Aleš Štrancar primerjal s fašističnim voditeljem Mussolinijem (in pri tem spomnil na to, kako je slednji končal), je nastal cel preplah v javnosti. V največji vladni stranki so se nad tem zgražali, režimski novinarji so ščuvali policijo, češ ali ne gre pri tem za kaznivo dejanje. In sam premier se je zaradi žaljive primerjave odločil za tožbo zoper Štrancarja (in še nekaj drugih). Človek, ki je sam druge zmerjal s fašisti, naj bi se zdaj čutil užaljenega? Očitno je, da on in njegovi smatrajo, da imajo pravico početi to, kar drugim odrekajo. Tisti, ki se javno razglašajo za velike borci proti različnim oblikam diskriminacije, bi torej radi sami diskriminirali.

Dr. Matevž Tomšič