ENA KRATKA ZGODBA IZ LETA 2007

Kej čem jamrat?!

Francka Mlakar živi visoko v hribih nad Sovodnjem, mnogi bi rekli, da bogu za hrbtom. Njena hiša je nenehno na prepihu in redke so zime, ko je zameti ne bi zasuli z vseh strani. V življenju jo je doletelo več hudega kot dobrega. Toda še zmeraj se zna na široko zasmejati in tudi iz slabih trenutkov potegniti kakšno dobro misel.

»Med vojno je bilo zelo hudo. Še tisto, kar smo imeli, so pobrali, ko so prišli k hiši,« je povedala.

Po vojni si je našla delo zdaj tu, zdaj tam, vendar se je pogosto vračala domov, saj je na kmetiji zmeraj primanjkovalo pridnih rok.

»Bila sem za pesterno pa tudi za furmana. Daleč naokoli sem prefurala. Bila sem varuška vsem otrokom, ki so se rodili v naši družini. Več kot petnajst sem jih spravila pokonci. Otroci so me imeli zelo radi, bila sem jim kot druga mama.«

Nekoč pa se je pri njej oglasil Janko Kalan in jo prosil, naj prevzame skrb za njihovo mamo, ki je živela sama.

Splet okoliščin ji je pozneje, ko je bila že v najboljših letih, prinesel tudi moža. Poznala sta se že vse življenje. Menda ga je celo pestovala, saj je bil od nje mlajši okoli deset let. Ko je bila stara 39 let, sta se poročila.

Nikoli ni komplicirala, niti takrat ne, ko je šla rodit.

Na sina se je zelo navezala, zato ji je krvavelo srce, ko se je poročil in odselil na Tolminsko. Počasi se je unesla ob spoznanju, da že mora biti tako.

V teh dneh, ko je zima pokazala svoje zobe, jo je pošteno zamedlo. Njena hiša, ki stoji na prepihu vseh mogočih vetrov, se je izgubila v snegu. Čeprav spadajo njeni sosedje s Podjelovega Brda v občino Gorenja vas - Poljane, do njene hiše plužijo komunalci iz sosednje občine Cerkno. Že lani so se nekaj kujali, češ da si zaradi »ene stare ženske« ne bodo delali stroškov, pa jim je, odločna, kot je, povedala svoje.