»Vedno nas je bilo premalo, prav zato sem se veliko stvari naučila«

Simbolično: prvi intervju v vlogi umetniške vodje Mittelfesta v slovenščini! Agata Tomšič je z navdušenjem sprejela vabilo na razgovor, v katerem je lahko spregovorila v slovenskem jeziku. Doma je namreč iz Izole (letnik 1986), po odhodu na študij v Bologno pa živi v Italiji že 22 let. Zvabil jo je DAMS z univerzitetnim programom posvečenem sodobnemu gledališču. V ta svet si je mlada Izolanka želela, v tem italijanskem svetu, zapisanem sodobni gledališki ustvarjalnosti, se je Agata Tomšič izobrazila.

Združenje Mittelfest jo je izbralo za novo umetniško vodjo čedajskega festivala, funkcijo bo prevzela 1. oktobra. V več kot 30-letni zgodovini festivala, letošnja je bila 35. izvedba, je Agata Tomšič prva Slovenka in prva ženska, kateri so zaupali to nalogo, če odmislimo Mimmo Gallino, ki je bila »samo« organizacijska direktorica.

Kakšen je bil prehod iz Izole v Bologno?

Rojena sem v Izoli, ampak sem se še kot najstnica odločila, da bi želela zastaviti svojo kariero v gledališču. Nekaj časa sem razmišljala, da bi se preselila v Ljubljano. Glede na dejstvo, da sem odrasla v dvojezičnem območju, med drugim sem se šolala na italijanskih šolah, ker so moji starši želeli, da bi se približala tudi drugi kulturi v Sloveniji, sem imela več različnih možnosti. Odločila sem se, da bom šla študirat sodobno gledališče in teatrologijo. Ne na (ljubljansko) akademijo (AGRFT), ampak na DAMS (Discipline delle arti, della musica e dello spettacolo) v Bologno. To zaradi tega, ker sem izvedela, da je bil tovrstni študij prvič uveden prav v Bologni. Rekla sem si, če sem že nameravala na študij v Italijo, naj bo to na zavodu, ki ima največ izkušenj in ki je glede te študijske smeri najpomembnejši.

V tistih letih, med letoma 2005 in 2009, sem poleg študija tudi vzpostavila stike z vsemi skupinami, ki so nekako ustvarile nove jezike in italijansko avantgardno sceno med 80. leti prejšnjega stoletja in letom 2000. Z njimi sem sodelovala, trenirala in sem se počasi začela zanimati tudi za mednarodno gledališče. To je bila zame šola in obenem odkritje jezikov sodobnega gledališča.

Izobrazili ste se za gledališko igralko oziroma za vsestransko gledališčnico, vendar se vse bolj posvečate tudi drugim dejavnostim, na primer režiji in v zadnjem času tudi vodenju gledališč in festivalov.

Res, to pa zato, ker sem začela svojo kariero v neodvisni gledališki skupini, ki sem jo (so)ustanovila leta 2010. Na začetku sva bila dva, počasi je organizacija malo zrasla. Vedno nas je bilo premalo, tako da smo vsi pokrivali več zelo različnih vlog. Prav zato sem se veliko stvari naučila. Tudi menedžerka sem postala, ker nismo imeli dovolj sredstev, da bi si lahko privoščili zunanjo figuro. Leta 2018 smo si omislili festival sodobnega gledališča in od takrat naprej sem se vedno bolj ukvarjala z iskanjem sredstev, javnih in zasebnih ter z vzpostavljanjem mednarodnih odnosov, s kreiranjem novih vezi, organiziranjem koprodukcij, na začetku kot umetnica, potem sem vse te povezave nekako preselila v program svojega festivala. Naučila sem se ob delu in z delom, na punkovski način, bi lahko rekla, »do it yourself«.

Celoten intervju preberite v sredinem Primorskem dnevniku.