Cene in kakovost: Ali jemo slabšo Nutello in pijemo drugačno Coca-Colo kot Avstrijci?

Dolgo časa so velike multinacionalke trdile, da so razlike v sestavi istih blagovnih znamk posledica “prilagajanja lokalnemu okusu”. To je bil priročen izgovor za dejstvo, da so bili izdelki na trgih t.i. “nove Evrope” (kamor sodimo tudi mi) pogosto narejeni s cenejšimi nadomestki.

Namesto masla so uporabili rastlinsko maščobo, namesto sladkorja cenejši glukozno-fruktozni sirup, delež sadja ali mesa pa je bil opazno nižji.

Potrošniki smo tako v Sloveniji plačevali podobne, včasih celo višje cene za izdelke, ki so bili v resnici prehransko revnejši.

Zahvaljujoč vztrajnosti potrošniških organizacij in nekaterih držav (predvsem Slovaške, Češke in Madžarske) je Evropska unija končno sprejela zakonodajo, ki takšne prakse prepoveduje, če niso jasno upravičene. A so razlike res izginile?

Primer Nutella

Nutella je morda najbolj analiziran izdelek na svetu. Analize so v preteklosti pokazale, da se Nutella, prodana v Nemčiji in Avstriji, razlikuje od tiste na poljskem ali madžarskem trgu. Razlika se je poznala v barvi, mazljivosti in okusu.

Nemška različica naj bi vsebovala več kakava in manj sirotke v prahu, kar je vplivalo na bolj temno barvo in manj “sladek” priokus. Ferrero je sicer kasneje poenotil recepturo za celotno Evropo, vendar mnogi sladokusci še vedno prisegajo, da je tista z avstrijskih polic “bolj zelenkasta”.

Primer Coca-Cola

Pri Coca-Coli je bila glavna razprava usmerjena v sladila. V nekaterih državah so za sladkanje uporabljali običajni saharozni sladkor (pridobljen iz sladkorne pese ali trsa), v drugih pa izoglukozni sirup (koruzni sirup z visoko vsebnostjo fruktoze). Slednji je cenejši in ima nekoliko drugačen vpliv na telo.

Čeprav podjetje trdi, da to ne vpliva na okus, testi slepih degustacij pogosto pokažejo, da ljudje zaznajo razliko v “teksturi” sladkobe.

Če se odmaknemo od sladkih razvad, so razlike v kakovosti še bolj problematične pri osnovnih živilih.

• Ribje palčke: Ena najbolj znanih raziskav je pokazala, da so ribje palčke iste znamke v Avstriji vsebovale bistveno večji delež ribjega mesa kot tiste v nekaterih sosednjih državah, kjer je bilo več panade (drobtin).
• Mesni izdelki: Paštete, hrenovke in salame so kategorija zase. V izdelkih za “vzhodni trg” so analitiki pogosto našli več t.i. “strojno odkoščenega mesa” (MSM) in več aditivov (fosfatov in ojačevalcev okusa), medtem ko so bili isti izdelki na zahodu narejeni iz kakovostnejših kosov mesa.
• Sadni jogurti: Ste kdaj opazili, da ima jogurt v tujini večje koščke sadja? Niste edini. V nekaterih primerih so bili jogurti v Sloveniji obogateni z več barvili in aromami, da bi nadomestili nižji delež pravega sadja.
• Detergenti: Zakaj perilo v Avstriji bolj diši?

Čeprav niso hrana, so čistila in pralni praški ključen del naših nakupovalnih košaric.

Cene pralnih praškov v Avstriji so pogosto nižje, hkrati pa testi kažejo, da so njihove formulacije bolj koncentrirane. To pomeni, da vsebujejo več aktivnih snovi (encimov in belil) na gram praška.

Slovenski potrošniki, ki redno nakupujejo v Beljaku ali Gradcu, pogosto poročajo, da z isto količino avstrijskega praška dosežejo boljše rezultate pri pranju trdovratnih madežev.

Proizvajalci se branijo z dvema argumentoma:

• Lokalne preference: Trdijo, da Slovenci maramo bolj sladko, Avstrijci pa bolj kislo ali manj začinjeno. Čeprav to morda drži za nekatere začimbe, težko verjamemo, da bi kdor koli “raje” imel manj sadja v jogurtu ali manj rib v palčkah.
• Lokalne surovine: Včasih so razlike posledica uporabe lokalnih sestavin (npr. različna moka ali mleko), kar vpliva na končni produkt.

Z vidika zakonodaje je EU sprejela direktivo v okviru “Novega dogovora za potrošnike”. Ta določa, da je trženje blaga kot identičnega, čeprav ima bistveno drugačno sestavo, zavajajoča poslovna praksa. Vendar pa imajo podjetja še vedno nekaj manevrskega prostora, če te razlike utemeljijo z “legitimnimi in objektivnimi dejavniki”.