»Če zgodbi o človeškem safariju ne bi verjel, je ne bi niti posnel«

Dokumentarni film Mirana Zupaniča Sarajevo safari (Slovenija, 2022) razkriva zgodbe tujcev – iz raznih držav, domnevno tudi iz Italije –, ki so plačevali, da so lahko med letoma 1992 in 1995 s srbskimi ostrostrelci streljali na prebivalce obleganega Sarajeva.

Filmsko pripoved sestavljajo štirje sklopi pričevanj. Paru srednjih let so med vojno ostrostrelci ubili enoletno hčerko. Faruka Sabanovića je na sarajevski prometnici zadel naboj in je danes na invalidskem vozičku. Tedanji analitik bosanske vojske Edin Šubašić potrjuje, da je naletel na informacijo o tujcih, ki streljajo na civiliste. Slovenskega anonimnega pričevalca je ob izbruhu vojne v vlogi novinarja angažirala ameriška agencija, da se je redno odpravljal v Bosno in poročal predvsem o mnenju in čutenju tamkajšnjih ljudi do ZDA. Takrat je naletel tudi na udeležence »človeškega safarija«.

Pred nekaj meseci je milansko tožilstvo začelo preiskovati to dogajanje, kar je spodbudilo novo zanimanje za Zupaničev dokumentarni film tudi v Italiji. Slovenska produkcijska hiša Arsmedia, goriški Kinoatelje in italijanski distributer Open DDB so tako v preteklem tednu priredili turnejo v razprodanih kinodvoranah v Pordenonu, Gorici in Trstu. Tudi petkova projekcija v tržaškem kinu Ariston, pri organizaciji katere sta sodelovala Cappella Underground in Slovenski klub, pri pogovoru o filmu pa zgodovinar Bojan Mitrović, je naletela na izredno zanimanje občinstva. Pred dogodkom smo se pogovorili z Miranom Zupaničem, slovenskim režiserjem in profesorjem na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT).

Kako se je rodil dokumentarec?

Leta 1993 je mala slovenska ekipa, ki smo jo sestavljali Franci Zajc kot producent, Božo Zadravec kot snemalec in jaz kot režiser, snemala dokumentarni film z naslovom Oči Bosne. Decembra istega leta se je pojavila priložnost, da gremo spet v Sarajevo. Takrat sem bil že v službi na akademiji, imel sem dva mala otroka in sem ocenil, da je bilo enkrat čisto dovolj nositi glavo v torbi. Franci in Božo pa sta šla. Letela sta iz Ancone v Sarajevo, kjer sta se ustavila za cel mesec. V filmu uporabljamo veliko arhivskega materiala, ki je nastal iz teh dveh izkušenj v Bosni med letoma 1993 in 1994.

Takrat je najbrž prišla na dan tudi zgodba o »safariju«.

Franciju Zajcu jo je povedal vojak na fronti. Nato je nanjo nekako pozabil. Ne da bi meni o tem pripovedoval, je začel spet raziskovati leta 2018. Februarja 2019 me je prvič obvestil ter mi sporočil, da je na razpolago tudi anonimni pričevalec, ki v filmu nastopa kot prvi.

Katera je bila vaša prva reakcija?

Bil sem čisto šokiran in tudi nekoliko skeptičen nad možnostjo, da se bo dalo o tem posneti film. Nisem si znal predstavljati, da je človek zmožen teh dejanj v sklopu organizirane mreže. Ne gre namreč le za nekoga, ki ubija, a za osebo, ki plača, da se organizirano pripelje do tja. Gre za malo podjetje, kar je bilo zame čisto onkraj predstavljivega zla.

Kako se je razvijal projekt?

Raziskovali smo od leta 2019 do februarja 2022. Franci Zajc je v Sarajevu naletel tudi na drugo pričo, Edina Šubašića iz bosanske tajne obveščevalne službe. Naleteli smo tudi na Srbe, ki so sodelovali pri logistiki »safarija«. Najprej so bili na razpolago, nato pa so po covidu ugotovili, da bi bilo prenevarno, da bi se izpostavljali, in so zato odpovedali sodelovanje. Izhajali smo iz treh zornih kotov: slovenskega, bosanskega in srbskega. Med sabo se pričevalci niso poznali.

Naleteli ste tudi na skepso nad verodostojnostjo te plati vojne v Bosni?

Dvomi so legitimni. Pri tako neverjetni zgodbi, kot je ta, celo na mestu. Zgodbe se ne da mimo pričevanj potrditi tudi z materialnimi dokazi, kot so fotografije, posnetki, nakazila, pogodbe ... Vse ostaja v polju težko predstavljivega. Če sicer sam ne bi tej zgodbi verjel, je ne bi niti posnel.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.