Arhitektura izbrisa

Letošnjega maja je v Sloveniji ponovno gostoval Antoine Raffoul, palestinsko-britanski arhitekt, aktivist in begunec, ki je bil leta 1948 kot otrok skupaj z družino izgnan iz svojega doma v Haifi. Njegova osebna zgodba je postala tudi izhodišče njegovega arhitekturnega in aktivističnega dela. Vprašanje prostora je zanj neločljivo od zgodovinskega in kulturnega konteksta, ki ga je kljub izgonu še naprej močno zaznamoval. Njegova arhitektura pa ni le projektiranje novega, ampak tudi orodje za razbiranje, varovanje in ponovno sestavljanje spomina ljudi, ki jim je bil prostor bivanja nasilno odvzet.

Palestinci obdobje, v katerem je bilo pred prvo arabsko-izraelsko vojno, med njo in po njej več sto tisoč ljudi pregnanih, več sto vasi in mestnih četrti pa sistematično izpraznjenih, porušenih ali naseljenih z drugimi prebivalci, imenujejo Nakba oziroma katastrofa. Med Nakbo so bili Palestinci iz obalnih mest, rodovitnih ravnic ob Sredozemskem morju in nižinskih vasi razseljeni na hribovito območje zahodno od reke Jordan, t. i. Zahodni breg, ter na območje Gaze, v Jordanijo in Libanon. Razselitev je pretrgala vezi skupnosti z njihovim dotedanjim življenjskim prostorom ter posegla v njihove oblike bivanja, običaje in tradicionalne kulturne in kmetijske prakse. Tako Nakba še mnoga desetletja pozneje ostaja odprta rana Palestincev, iskanje in ohranjanje materialnih in nematerialnih sledi njihovega življenja pred izgonom pa ostajata nedokončana procesa.

Slika 1: Lifta je pred izgonom prebivalcev predstavljala svojevrstno kulturno krajino, prepleteno s terasami, sadovnjaki, vodnimi kanali in bazeni, kupolastimi kamnitimi hišami z obokanimi okni in meandrastimi potmi. Foto: A. Bernheim v H. Kendall, Jerusalem – The City Plan, 1948.

Raffoul, ki je vse svoje življenje po izgonu preživel med Libanonom, ZDA in Združenim kraljestvom ter na svoji karierni poti srečeval mnoge znane arhitekte svojega časa in z njimi sodeloval, je velik del svojega poznega profesionalnega in aktivističnega dela posvetil boju za ohranitev spomina na palestinsko vas Lifta. Lifta leži na zahodnem obrobju Jeruzalema, v pokrajini, ki je nekoč predstavljala pomemben del agrarnega zaledja mesta.

Po napadih sionističnih paravojaških milic konec leta 1947 in v začetku leta 1948, v katerih je bilo več vaščanov ubitih ali ranjenih, so bili prebivalci Lifte prisilno izgnani oziroma razseljeni – najprej v Vzhodni Jeruzalem, pozneje pa tudi v preostala mesta Zahodnega brega in širšo diasporo.

Sedanja podoba kamnite vasi, skrbno vpete v terasirano pobočje hriba ob vodnem izviru, ki je omenjen že v Bibliji, se je oblikovala predvsem v osmanskem obdobju. V desetletjih po izgonu njenega prebivalstva je vas postopoma propadala. Tisti vaščani, ki so po izgonu živeli na Zahodnem bregu, so jo sicer pozneje lahko občasno obiskovali. Tam so se srečevali z nekdanjimi sosedi, obujali spomine na vaško življenje, molili, čistili okolico, odstranjevali rastje in svoje nekdanje domove po najboljših močeh ohranjali pri življenju. A vrniti se nikdar niso smeli.

Slika 2: Ostanki vasi Lifta so danes ujeti med prometno infrastrukturo in izraelsko stanovanjsko pozidavo, ki vse izraziteje zarezujeta v nekdanjo kulturno krajino vasi. Vir: Google Earth, posnetek zaslona, 2026; © Google, CNES/Airbus.

V nasprotju s številnimi drugimi palestinskimi vasmi, ki so bile med Nakbo v celoti porušene, v Lifti še vedno stoji več kot 50 hiš. Čeprav imajo danes udrte strehe in odprte notranjosti ter so preraščene z rastjem, zapuščena vas ni zgolj primer palestinske vernakularne arhitekture, temveč tudi materialno pričevanje o življenju palestinske skupnosti pred Nakbo in izgubi njenega doma. Hiše, terase, vrtovi in poti še danes ohranjajo prostorske sledi tega življenja in omogočajo njegovo razbiranje tudi zunaj osebnih pričevanj in arhivskih zapisov.

Na prelomu tisočletja je ohranjene ostaline vasi ogrozil nepremičninski projekt luksuznih stanovanj, hotela, komercialnih programov in podzemnih garaž, v katerem bi bile ostaline kamnite vasi vključene v novo turistično-stanovanjsko območje za judovske prebivalce. Takšen »razvoj« je mogoče razumeti tudi kot nadaljevanje izbrisa: s preoblikovanjem Liftine kulturne krajine bi se lahko zabrisala povezava med ohranjenimi stavbami in zgodovino skupnosti, ki je v njih živela.

Izvedbi projekta Plan 6036 se je zoperstavila koalicija palestinskih in izraelskih arhitektov, med njimi tudi Raffoula, konservatorjev, pravnikov, aktivistov in preživelih vaščanov, ki je v naslednjih letih vodila obsežen pravni in strokovni boj proti oblastem. Dosegli so, da je jeruzalemsko upravno sodišče leta 2012 razpis razveljavilo in zahtevalo pripravo podrobnejše konservatorske dokumentacije, ni pa jim uspelo razveljaviti samega načrta, ki je za naslednjih nekaj let romal nazaj v predal Izraelske zemljiške uprave.

Slika 3: Primerjava obstoječega stanja Lifte levo z načrtovano ureditvijo po Planu 6036 desno razkriva obseg predvidenih posegov v ohranjeno vaško krajino. Vir: Malkit Shoshan/FAST, 2006.

Raffoul in sodelavci so v tem času s pomočjo arhivskega gradiva, dostopnih prostorskih podatkov, terenskih meritev, fotografij in pričevanj nekdanjih vaščanov pripravili obsežno raziskavo zgodovinskega razvoja Lifte, na podlagi katere so izdelali tudi natančno digitalno rekonstrukcijo vasi. V kontekstu vse večjega mednarodnega pritiska za njeno zaščito je bila Lifta leta 2015 uvrščena na Unescov poskusni seznam, tri leta pozneje pa še na seznam World Monuments Watch.

Vmes so izraelske oblasti območje sicer razglasile tudi za naravni rezervat, s čimer pa se Raffoul in sodelavci niso strinjali, saj njegovo vzpostavitev razumejo kot nedopustno izkoriščanje naravnih in grajenih lepot prostora brez upoštevanja njegove krute zgodovine. Območje naravnega rezervata prav tako ni zajelo vseh delov nekdanje vasi in zato ni odpravilo nevarnosti nepremičninskega razvoja. Leta 2021 se je poskus pozidave zato ponovil: zemljiška uprava je ponovno napovedala razpis za projekt, ki je bil v razvojni govorici predstavljen kot »nepremičninski dragulj« in je predvideval gradnjo več kot 250 vil, hotela in trgovskega centra. A po ponovnem pritisku širše koalicije sta uprava in jeruzalemska občina leto pozneje načrt ponovno začasno umaknili in napovedali ponoven premislek o njem.

Slika 4: Obokane konstrukcije v notranjosti enega od ohranjenih objektov pričajo o gradbeni prefinjenosti vasi, ostanki stenskih poslikav pa o nekdanjem življenju njenih prebivalcev. Foto: J. O’Brien, Lifta 2016–17/2026.

Raffoul je v enem od pogovorov ob nedavnem obisku dejal, da obstajata dve smrti: prva je fizično uničenje, druga pa izbris spomina. Zdi se, da Lifta danes obstaja v prostoru med obema. Primer boja za ohranitev vasi pokaže, da upor proti poskusu izbrisa v arhitekturi in urbanizmu ni vedno samo zaustavitev projekta ali priprava alternativnega projekta. Pogosto se začne bolj skromno, z dokumentiranjem prostora, branjem njegovih materialnih sledi in boljšim razumevanjem njegove preteklosti, zbiranjem pričevanj, varovanjem nesnovne dediščine ter vztrajanjem pri pravici ljudi do vrnitve. Ohranitev Lifte zato ne sme pomeniti zgolj njene muzealizacije kot slikovite ruševine ali romantične turistične kulise, temveč priznanje, da je njen arhitekturni pomen neločljiv od skupnosti, ki je bila iz nje izgnana.

Na tej točki se odpira vprašanje vseh drugih palestinskih vasi, ki so bile med Nakbo porušene, in možnosti za ohranjanje njihovega spomina tam, kjer so materialne sledi izginile. Odpira pa se tudi vprašanje razseljenih Palestincev ob širjenju izraelskih naselbin na Zahodnem bregu in uničevanju Gaze. Se bodo ti ljudje še kdaj lahko vrnili v kraj, od koder so bili pregnani, če so stavbe, ulice, šole in vrtovi, ki so jim rekli dom, medtem postali ruševine? In če se bodo kdaj lahko vrnili, kaj v tem kontekstu obnova sploh pomeni? Kdo bo odločal o njej in koliko besede bodo pri tem imeli nekdanji prebivalci? Kako preprečiti, da bi politični, varnostni in nepremičninski interesi prevladali nad njihovimi potrebami in vezmi s prostorom? O tem v naslednjih kolumnah na temo Palestine.

Avtorji kolumne so člani kolektiva Po četrti.

Naslovna fotografija ter fotografiji na sliki 4 so objavljene z avtorjevim dovoljenjem in so del projekta Lifta, Palestine – Photo Map Jeffa O’Briena, fotografske in kartografske dokumentacije vasi Lifta. Več: Lifta, Palestine – Photo Map.

Prikaz na sliki 3 je objavljen z dovoljenjem FAST – Foundation for Achieving Seamless Territory in je povzet po projektu Reconstruction of Memory. Več: Reconstruction of Memory.