Alojz Vidic: povezan z naravo, ki ga je rešila najhujše diagnoze

Nekateri ljudje se k naravi vračajo ob koncih tedna. Drugi vanjo pobegnejo, ko se želijo odklopiti od sveta. Alojz Vidic pa je z naravo preživel skoraj vse življenje. Najprej poklicno, potem osebno, nazadnje pa tako globoko, da je postala njegova učiteljica, sopotnica in, kot sam verjame, tudi rešiteljica. Njegovo poslanstvo v zeliščarstvu temelji na želji pomagati ljudem pri ohranjanju zdravja in pri zdravljenju bolezni. Pri svojem delu ostaja profesionalen, a nekomercialen, saj njegov cilj ni zaslužek, temveč pomoč tistim, ki jo potrebujejo.

Ko govori o rastlinah, gobah, travnikih in gozdnih robovih, ne govori kot človek, ki je v naravi našel hobi. Govori kot nekdo, ki jo pozna od blizu, po vonju, po rastiščih, po letnih časih, po tihih spremembah, ki jih drugi sploh ne opazijo. In ko govori o svoji bolezni, ne govori dramatično. Kot da pripoveduje o nečem, kar je sprejel, preštudiral in potem po svojih najboljših močeh poskušal razumeti.

Njegova zgodba je zgodba človeka, ki ga je življenje najprej vodilo skozi kmetijstvo in velike sisteme, nato pa ga vrnilo tja, kjer se je vse začelo: med zdravilne rastline, opuščene travnike, stare kočevarske vasi in gozdove, kjer ni prometa, ni kemije in ni industrije.

Od agronoma do direktorja, nato nazaj k zemlji

Po izobrazbi je inženir agronomije. Večino delovne dobe je preživel v kmetijstvu, na Kočevskem, kjer je bilo nekoč življenje tesno povezano z živinorejo, poljedelstvom, travniki in pridelavo krme. To je bil čas, ko so bila kmetijska gospodarstva organizirana drugače kot danes, ko so obstajali večji sistemi, farme, klavnica, mešalnica močnih krmil in tudi širša mreža delovišč, raztresenih po kočevski pokrajini.

Vidic je bil del tega sveta. Ne le kot strokovnjak, temveč tudi kot vodilni človek. Bil je direktor sistema, ki ga danes ni več. V času preoblikovanj, lastninjenja in kasnejših prodaj se je tudi kočevsko kmetijstvo začelo lomiti. Veliko tega, kar je nekoč delovalo, je pozneje propadlo. Farme so ugašale, objekti so ostajali prazni, marsikje so se začeli rušiti tudi ostanki nekdanjih gospodarskih zgodb.

Ko je zbolel in končal v bolnišnici, je izgubil tudi službo. Sledili so meseci zdravljenja, brezposelnost in nazadnje upokojitev leta 2004. Takrat bi marsikdo obstal. On pa se je vrnil k nečemu, kar je nosil v sebi že od otroštva.

Zelišča so mu ostala pod kožo

Zdravilne rastline so bile del njegovega življenja, še preden je postal agronom. Kot otrok jih je nabiral s starši. Takrat ne iz veselja, temveč tudi iz potrebe. Rastline so prodajali v zadrugo v Hinjah, da se je v hišo prikradel še kakšen dinar za moko, olje, sladkor ali mast. Ni šlo za velike zaslužke, šlo je za tisto staro, skoraj pozabljeno obliko skromne domače ekonomije, v kateri si naravo poznal tudi zato, ker ti je pomagala preživeti.

Čeprav ga je poklic kasneje peljal drugam, mu je, kot pravi sam, zeliščarstvo ostalo pod kožo.

Ko je po izgubi službe znova začel hoditi po krajih, ki jih je nekoč poznal zaradi živine, travnikov in silaže, je z drugimi očmi začel gledati tudi to, kar je medtem raslo ob poteh. Tam, kjer so bile nekoč izpostave, pašniki in delovišča, je zdaj videval zdravilne rastline. Na gozdnih posekah, po opuščenih travnikih, ob robovih starih kočevarskih vasi.

Prav tam je začel znova.

Tam, kjer ni kemije, ni prometa, ni industrije

Kočevska narava je zanj poseben svet. Ve, kaj pomeni neokrnjen prostor. Zna povedati, zakaj rastlina, nabrana na opuščenem travniku sredi kočevskih gozdov, ni isto kot rastlina iz plantaže. Tam ni prometa, ni škropljenja, ni industrijskih vplivov, ni intenzivnega kmetijstva. Tam je rastlina prepuščena sebi, zemlji, vremenu in času.

In ravno v tem vidi njeno moč.

Danes skupaj z ženo nabirata 142 različnih zdravilnih rastlin. To ni številka, izrečena mimogrede. Za vsako od teh rastlin je treba vedeti, kdaj jo nabrati, kateri del uporabiti, kako jo posušiti, kako jo shraniti, s čim jo kombinirati in komu jo sploh lahko priporočiš. To ni nenačrtovano nabiranje šopkov, to je natančno delo, ki zahteva znanje, disciplino in spoštovanje.

Rastline suši v sušilnici, nato jih hrani v steklenih kozarcih. Če nekaj pri nas ne raste, se po to odpravi drugam. Na Črnivec, Veliko planino, Blegoš, Pokljuko, Mangart, Platak nad Reko, na Krk. Delovni krog, ki ga z ženo prehodita zaradi rastlin, je velik. Zanj je to nekaj povsem normalnega.

Iz vsega tega nastajajo čajne mešanice. Ne na pamet, ne po občutku, ampak po premisleku. Če človek pove več, pravi, je lažje pomagati. Če prinese izvide, še toliko bolje. Šele ko razumeš človekove težave, lahko po njegovem sestaviš pravo mešanico.

Moški čaj, ženski čaj in stotine odločitev

Nekatere mešanice ima pripravljene stalno. Med njimi je moški čaj, namenjen predvsem težavam s povečano prostato, in ženski čaj za lajšanje težav v menopavzi. A največ dela je v tistem, kar ni univerzalno. V prilagajanju posamezniku.

Vidic pri tem ves čas poudarja odgovornost. Zdravilne rastline niso nedolžen dodatek. Upoštevati je treba, kakšna zdravila človek že jemlje, katera rastlina lahko na kaj vpliva, katere kombinacije so neprimerne. Poznati je treba funkcije organov, osnovno fiziologijo, učinke posameznih rastlin in nevarnosti, ki jih prinese neznanje.

Njegov sistem je zato skoraj arhivski. Rastline vodi v registrih, vsaka ima svojo številko in svoje značilnosti. Posebej ima razdelane čajne mešanice za različne težave in bolezni. Med njimi so tudi čaji z bolj domačimi, skoraj ljubkovalnimi imeni: splošni čaj, dobro jutro, za lep dan, za fantiče in dekličе, čaj za mamico, kočevski čaj. Za vsako bolezen, za vsako težavo, pa svoj stolpec, svojo logiko in svojo kombinacijo.

To je delo, ki po njegovih besedah ni industrijsko in ni komercialno.

Veliki zeliščarji in rastline brez doma

Do velikih zeliščarskih zgodb je precej zadržan. Ne napada jih, a pove dovolj jasno, da sam dela drugače. Po njegovih besedah veliko tistega, kar se prodaja v trgovinah in lekarnah, sploh ni slovenskega izvora. Rastline prihajajo z Madžarske, Poljske, iz Romunije, Bolgarije, Albanije. Tam so cenejše, pogosto gojene na plantažah, gnojene in škropljene.

Pri njemu tega ni.

Rastline, ki jih nabirata z ženo, so vedno nove. Lanskoletna zelišča po njegovem ne morejo imeti iste vrednosti kot sveže nabrana. Zato ga ne prepričajo izdelki z rokom trajanja dve ali tri leta. Zelišče, pravi, ni konzerva. Njegova vrednost je v svežini, poreklu in načinu, kako je bilo pridelano ali nabrano.

Bolezen, ki je vse obrnila

Potem pa je prišlo obdobje, ko narava zanj ni bila več samo življenjski slog, ampak tudi upanje.

Na ultrazvoku trebuha so zdravniki na njegovih jetrih opazili spremembe. Sledil je CT, ki je pokazal tumor z metastazami. Spremenjen je bil tudi žolčnik. Napoved ni bila dobra. Ker se zadeve ni dalo obsevati, kemoterapija za jetra pa ni prišla v poštev, je bila predvidena operacija, pri kateri bi mu morali odstraniti polovico ali celo tri četrt jeter.

Februarja je dobil potrditev, nato so ga poslali domov. Maja naj bi ga poklicali na operacijo.

V tem času ni čakal križem rok.

Začel je iskati, kako bi si še drugače pomagal. Prebiral je informacije, prevajal iz nemščine, študiral različne pristope. Najprej je prebral veliko o terapiji po dr. Breussu, ki temelji na sokovih iz različnih rastlin. Potem pa je našel še nekaj drugega: terapijo z zdravilnimi lesnimi gobami.

Tu se zgodba zares prelomi.

Gobe, ki so v njegovo zgodbo prinesle upanje

Prva in najbolj raziskana med gobami, na katere je naletel, je bila sibirska čaga. Goba, ki raste na brezah v Sibiriji in na Finskem, ga je pritegnila tako zelo, da je o njej prevajal tudi nemška besedila. Iskal je pripravke, bral priporočila, preverjal, kdo jih ima in kako jih uporabljajo.

Poleg čage je v svojo kuro vključil tudi svetlikavo pološčenko, bolj znano kot ganoderma oziroma reishi, ter čaj iz brezove gobe, ki raste tudi pri nas.

In prav prve gobe, tiste, ki jih je začel uporabljati v tem obdobju, mu je dala Irma Dijak izpod Kureščka. Irma Dijak se z možem ukvarja z določanjem gob, sta torej determinatorja gob, človeka z znanjem, ki v gobarskem svetu natančno vesta, kaj komu data v roke. V njegovi pripovedi imata pomembno mesto, saj sta bila del zgodbe v trenutku, ko je najbolj potreboval pomoč.

Terapijo z gobami je izvajal od konca marca, čez april, vse do 28. maja, ko je prišel klic za operacijo.

“Če je žolčnik slab, ga vzemite. Jeter pa ne režite.”

Ko je ležal na operacijski mizi, še preden je dobil anestezijo, je zdravnikom povedal, da naj odstranijo žolčnik, če je ta res spremenjen. Jeter pa naj ne režejo. Rekel jim je, naj pustijo raka na jetrih, da bo z njim sam opravil.

Zvenelo je drzno. Morda za koga celo nespametno.

Toda ko se je po operaciji zbudil na intenzivni negi, ga je čakalo nekaj, česar ni pričakoval nihče.

Zdravnik, ki ga je operiral, mu je povedal, da so ob odprtju trebuha jetra pogledali v živo. Na njih niso videli ničesar več. Nato so pregled opravili še z ultrazvokom med operacijo. Tudi tam ni bilo ničesar več. Odstranili so le žolčnik.

Kasnejši kontrolni pregledi v septembru in na konziliju decembra istega leta naj bi pokazali enako: na jetrih ni bilo več sprememb. Jetra ima še vedno cela, žolčnika pa ne.

Pomembno je poudariti, da je to njegova osebna izkušnja, njegova pripoved o bolezni in okrevanju. Sam jo razume kot trenutek, ko so se srečali njegova vztrajnost, znanje, zaupanje v naravo in morda še kaj več, česar ne zna razložiti niti on sam.

“Zdravniški tim je bil zmeden”

Ko je pozneje zdravnike vprašal, kako si razlagajo to, kar se je zgodilo, dokončnega odgovora ni dobil. Ena od mlajših zdravnic mu je po njegovih besedah povedala, da je zdravniški tim zmeden in da ne vedo, kako bi si vse skupaj razlagali.

Sam jim je povedal, kaj je počel.

Ne govori zamerljivo o medicini, govori pa odkrito. Pravi, da nekateri zdravniki ljudem svetujejo tudi dodatno pomoč z zdravilnimi rastlinami, drugi ne. Nekateri priznajo prostor za drugo pot, drugi ne. Tudi pri tem ostaja predvsem človek lastnega prepričanja: uradna medicina ima svoje mesto, narava pa po njegovem prav tako.

In od tedaj dalje živi normalno. Občasno naredi kuro z gobami tudi preventivno. Vsako leto gre na ultrazvok trebuha. Ker, kot pravi sam, je pri rakavih tvorbah bistveno, da so odkrite pravočasno.

Ljudi ne privlači reklama, ampak ustno izročilo

Do njega ne hodijo ljudje zaradi velikih oglasov ali spletnih kampanj. Pridejo po priporočilih. Iz ust v usta. Kdo komu pove, kdo je slišal, kdo je nekoga poznal. Včasih pokličejo ljudje s težkimi diagnozami, tudi z rakavimi boleznimi. Sam jim pove, kaj je delal, pokaže, razloži, svetuje. Nekatere stvari, denimo brezovo odpadljivko, lahko dobijo tudi pri njem.

A hkrati poudarja, da njegovo delo temelji na znanju. Ima certifikat nacionalne poklicne kvalifikacije za zeliščarja. Svoje znanje je šel preverit, ne zgolj razglašat. In večino tega, kar zna, gradi na izkušnjah ter na literaturi, ki ji zaupa. Na policah ima dela patra Ašiča, Marije Treben in drugih avtorjev, ki jih ne razume kot folkloro, ampak kot vir znanja, ki ga je treba nenehno dopolnjevati.

Zato tudi predava.

Ko rastlino vidiš v živo, si jo zapomniš

Od leta 2003 je predaval na zeliščarskem krožku Ljudske univerze, danes pa znanje prenaša naprej v društvih in na predavanjih, kamor ga povabijo. Predava v Ribnici, v društvih upokojencev, v Beli krajini, na Dolenjskem, tam, kjer ljudje še želijo slišati kaj več o rastlinah, kot piše na embalaži čajnih mešanic.

Na radiu UNIVOX vodi oddajo Rožce in čajčki, ki je na sporedu vsak drugi torek v mesecu. Prva oddaja je bila predvajana 13. oktobra 2009, letošnja majska oddaja pa bo že dvestota po vrsti.

Njegov cilj je, da o zdravilnih rastlinah pouči čim več ljudi ter jim tako pomaga najti ustrezno podporo in pomoč z uporabo zdravilnih rastlin.

Vedno pa poudarja dejstvo: rastlino je treba videti v živo.

Lahko jo gledaš v knjigi, lahko jo pokažeš na fotografiji, a dokler je ne vidiš ob poti, ob kamnu, v travi, v pravem okolju, si je ne zapomniš zares. Zato je imel tudi terenske vaje. Najprej po vrtu, potem po gozdni poti, okoli hiše, za Gorenjem, tam, kjer se rastline pokažejo v svoji resnični podobi.

Samo okoli njegove hiše raste 42 zdravilnih rastlin. Nekatere so se zasejale same.

Ko človek posluša takšne podrobnosti, hitro postane jasno, da Vidic ni zeliščar po modi. Je zeliščar po terenu.

Znanje pomeni tudi vedeti, česa ne smeš nabrati

Posebej odločno govori o strupenih rastlinah. Poznati moraš tudi tisto, kar te lahko ubije, pravi. Sam pozna več kot 300 zdravilnih in strupenih rastlin. In če česa ne poznaš, je odgovor preprost: pusti.

Ljudje po njegovih besedah pogosto naredijo napako pri čemažu. Naberejo liste šmarnice, bele čmerike ali jesenskega podleska. Posledice so lahko usodne. Zato znanje botanike ni razkošje, ampak pogoj.

Tudi zato pri sestavi čajnih mešanic ne improvizira. Ne zato, ker bi hotel delovati pomembno, ampak ker se zaveda, da je zaupanje ljudi velika odgovornost.

Kaj bi moralo imeti doma vsako gospodinjstvo?

Ko ga vprašajo, katero rastlino bi moral imeti doma vsak, ne začne s kakšnimi eksotičnimi pripravki. Pove nekaj čisto preprostega: meta. Poprova meta, navadna meta in še kakšna njena sorodnica. To je rastlina, ki se lepo poda v vsakodnevne čaje in jo je dobro imeti pri roki.

Poleg tega omenja dobro misel, materino dušico, lipovo cvetje. To so rastline, ki jih je mogoče uporabljati pogosteje in varneje. Za vse drugo pa je potrebna mera, znanje in namen. Tudi aronijo priporoča, če je okoli hiše dovolj prostora. Iz nje nastanejo sokovi, marmelade, čaji, posušeni plodovi. Koristna, zdrava, uporabna.

A v njegovem svetu ni univerzalnih čudežev. Obstajajo le rastline, pravi čas, pravo znanje in človek, ki ga poslušaš dovolj natančno, da mu znaš pomagati.