1 hour ago
8
V naslednjih tednih bomo objavljali pogovore z različnimi kandidati za župana Ljubljane. Vsem smo zastavili podobna in primerljiva vprašanja, da bi osvetlili njihove poglede na mesto, njegove težave in možnosti razvoja. Odgovarja arhitekt Aleš Vrhovec, s katerim smo se pogovarjali o upravljanju Ljubljane, stanovanjski gradnji, javnem prometu in njegovi viziji prihodnosti mesta.
Poznamo vas kot arhitekta in strokovnjaka z dolgoletnimi izkušnjami. Zakaj ste se odločili za vstop v politiko in kandidaturo za župana Ljubljane? Kaj je pretehtalo pri tej odločitvi? Zakaj prav zdaj?
Odločil sem se za vstop v politiko, šele potem in povsem nepričakovano je prišla ponudba za kandidaturo, ki pa sem jo po temeljitem premisleku, ki ni bil enostaven, sprejel z veliko hvaležnostjo in zavedanjem, da kaj takega pride naokoli samo enkrat v življenju. Vse se je nekako poklopilo – moja jeza nad odločitvami v mojem mestu je tako dobila svojo artikulacijo, svoj ojačevalec, če hočete. Končno namreč lahko javno govorim o problemih mesta, ki me okupirajo že vse poklicno življenje. In teh je res veliko, vsak dan več. Pravzaprav je v Ljubljani ta trenutek narobe čisto vse. Fasada je kolikor toliko spolirana, spodaj pa je kot takrat, ko dvigneš kamen in pod njim vse gomazi.
Kaj vas v današnji Ljubljani najbolj moti? Kje vidite največ možnosti za izboljšave?
Seveda najbolj v oči (in denarnico) bodejo megalomanski projekti, ki kar tekmujejo, kateri bo bolj ekscesen in odtujen Ljubljančanom. V mislih imam seveda pravkar končano Ilirijo, ki je mestu ukradla odprto kopališče in stik s Tivolijem, da o mizerni arhitekturi ne govorim, pa stadion ŽAK, pa prenovo tržnice. Povsod gre za desetine in stotine milijonov. Kot da smo izgubili razsodnost, povsem brezbrižno poslušamo, kako bo nekaj stalo 60, no ja, če bo malo smole, pa kar 80 milijonov. In to nekaj, česar ne potrebujemo, vsaj tako, kot nam vodstvo Ljubljane prodaja, ne.
Potrebujemo racionalne projekte: 5 milijonov za hospic, 10 za garažo v Štepanjskem naselju, pa 8 za nove študentske sobe, 3 za ureditev vseh zelenih površin v soseskah in tako naprej, brez konca, problemov je nešteto. Vse za ceno enega samega stadiona.
Predvsem pa potrebujemo vodenje, ki bo pošteno.
Katere izkušnje iz svoje arhitekturne prakse bi lahko prenesli v upravljanje mesta? Kako bi se te pokazale pri vašem županovanju?
Pri našem delu, predvsem zadnje čase pri srednje velikih urbanističnih projektih, ki jih vodimo, sem dobil potrditev, da je ključen pogovor. S stanovalci, ki so praviloma proti kakršnikoli novosti, se je treba nemudoma usesti in začeti pogovarjati. Začnemo navadno vsak na svojem bregu, a nisem še doživel, da ljudje dobrega argumenta ne bi sprejeli. In obratno. Ta pogovor, empatija, ljubezen do skupnosti in spoštovanje dialoga, ki jih sam gojim, so tisto, kar sedanjemu županu najbolj manjka. Zdi se mi celo, da je sam za kulturno okolje, iz katerega izhaja, precej demokratičen, vsaj on sam se zagotovo vidi tako. A za nas, ki imamo srednjeevropsko tradicijo neavtoritarnosti, ki jo želimo še razvijati, je to daleč pod standardi, ki bi zadovoljili naše aspiracije. Ljubljana si res zasluži upravljanje, služenje mestu in integriteto skandinavskega tipa in mora dokončno zavrniti vse nastavke nekakšnega poznega fevdalizma, ki nas trenutno okupira.
Sedanji župan trdi, da »desni kandidat« v Ljubljani ne more uspeti. Ali se s tem strinjate? Kako sami razumete pomen delitve na levico in desnico pri upravljanju mesta?
Začnimo takole – malokdo je leta 1990 z gotovostjo rekel, da Jugoslavije leta 1991 ne bo več. In vendar se je zgodilo. Te stvari so bolj trhle, kot izgledajo navzven. In najbolj nepremagljive se zdijo tik pred sesutjem, podobno kot je noč najtemnejša tik pred zarjo. Županu svetujem branje Patriarhove jeseni G. G. Marqueza, zagotovo bo našel kakšno zanimivo vzporednico.
O levici in desnici pa takole – politična opredelitev je na ravni upravljanja mesta dosti manj pomembna kot na državni. Vsaj dokler gre za zmernejše, sredinske opredelitve, ki imajo drugačen predznak, a isti cilj – večje blagostanje vseh v mestu. Moja znana, tudi že zapisana teza je, da ljubljanski levičarji itak ne vedo, da so de facto desničarji. Živijo izjemno privilegirano življenje, ki ga v lepo zgodbo sestavljajo odlične plače, varne službe z malo obveznostmi, izjemne nepremičnine v mestu zanje in njihove potomce, vikendi v Istri in histerično premikanje dobesedno po celem planetu. Kje je tu levica, kje je tu boj za enakopravnost? Saj so vendar na vrhu prehranske verige in nekaj avtorefleksije ne bi škodilo. Proti komu kričijo, ko kričijo proti kapitalizmu – morda proti samim sebi, velikim zmagovalcem kapitalizma slovenskega tipa? In po tem globokem uvidu bi prav vsi morali glasovati zame, Jankovića pa postaviti na debelo laž.
Imate praktične izkušnje z realizacijo stanovanjskih zadrug, s katerimi se številne javno financirane strokovne skupine ukvarjajo že vrsto let. Kaj vas je praksa naučila o ovirah in pogojih za njihovo uresničitev? Kako bi kot župan omogočili, da bi se zadružna stanovanjska gradnja v Ljubljani razširila?
Zadružna gradnja je eden boljših načinov organiziranja gradnje, saj v enačbo vključuje tisto, česar slovenski družbi močno primanjkuje, in to je samoodgovornost. Ta je, mimogrede, prva od državno promoviranih vrednot najsrečnejše družbe na svetu, Finske. A samoodgovornost je pri nas resen problem, saj večinoma prevladuje koncept »država, pomagaj«, tudi pri mojih glavnih protikandidatih. Kot da kljub njihovim ideološkim votlostim niso še vzeli Kardeljeve k sreči ti ne more pomagati ne država ne partija, srečo ustvariš sam.
Ni lepšega, kot če si dom aktivno ustvariš sam, to zgradi povsem drugačen odnos tako do prostora kot do samega sebe in lastnih zmožnosti. Vendar pa zadruge, ki jih bom podpiral z vsem srcem, zahtevajo dvoje – resno organiziranost, saj je to posel, pa četudi brez dobičkov, in, ključno, treba je obuti gumijaste škornje in skočiti v gradbeno jamo ter se pričeti pogovarjati z delavci o betoniranju kanalizacije, na primer. To pa je točka, kjer so pogrnile vse dosedanje pobude.
Prosim za vaš komentar dosedanjega reševanja in problematike stanovanj v Ljubljani? Vizija za prihodnost?
Graditi je treba znatno več, to je ključno. Stanovanja niso meteorološki pojav. Ali posledica nekakšne redistribucije. Nič se ne zgodi samo od sebe. Formula je relativno enostavna – treba je vnaprej pripravljati zemljišča za gradnjo, in to na način regulacijskega načrta, ki bo predvideval možnosti različnih načinov gradnje – od javne najemne, zadružne, javno-zasebnih partnerstev do povsem zasebne. Ne nazadnje bi želel, da bi tudi ambicioznejši sloj prebivalcev Ljubljane dobil na primer nekakšne nove Murgle ali kaj podobnega. Torej, celoten spekter, s poudarkom na lastniških stanovanjih in hišah, ki pomenijo močno zakoreninjeno tradicijo in odlično padalo za varno starost.
Javni promet je ena ključnih tem razvoja Ljubljane. Kakšno prihodnost javnega prometa zagovarjate in katere konkretne ukrepe bi postavili v ospredje?
Vedno zagovarjam tako politiko malih korakov kot vizijo za prihodnost. Mali korak pomeni izboljšanje obstoječega avtobusnega prometa z več linijami, minibusi, elektrifikacijo in krožnimi povezavami med četrtmi mesta. Večja frekvenca, večja zanesljivost in večje udobje so vedno ključni pri odločitvi za prometno sredstvo. Preučili bomo projekt tramvaja, saj zanj na vseh vpadnicah obstaja rezervat in je morda končno napočil njegov čas. Tudi kaj bolj radikalnega mi ni tuje, a vse do takrat se bom posvetil problemu avtomobilov. Kolesarski lobi, ki je prevzel odločanje o prometni politiki, je avtomobile povsem izključil iz enačb o urejanju prometa in posledica so tako zastoji kot problem parkiranja. Zavedati se moramo, da je razmišljanje samo o kolesarjih izrazito diskriminatorno, saj zapostavlja vse, ki ne živijo v širšem središču mesta, kot tudi družine z otroki, starejše, bolne in invalidne. Pravzaprav vse nas v določenem obdobju življenja – in takrat, kadar dežuje.
Kako si predstavljate Ljubljano leta 2050? Katere odločitve bi morali sprejeti danes, da bi se tej viziji približali?
Mesto bo vključevalno, podjetno in slovensko. Samo odločati se moramo začeti pravilno.
Kaj je najboljše v Ljubljani?
Najboljše v mestu, ki je unikat v svetovnem merilu, vsaj po svoji »srčkanosti«, je, da je zgodovina pustila res izjemne plasti. Od Rimljanov, srednjega veka, baroka, popotresne obnove do Plečnika in modernizma – vse je lepo prepleteno in še vedno čitljivo. Ljubljana je mesto, ki se ga lahko bere, je nekoč dejal moj pokojni prijatelj, avstralski arhitekt Nick Murcutt. In k sreči ni šlo še nič dokončno narobe.
Pripravila: Nina Granda, Matevž Granda
Portretna fotografija: NIkola Janušič
English (US)