Uršula Cetinski: Nova energija za zagrebško Komedijo

Intervju z Uršulo Cetinski, direktorico Zagrebačkega gradskega kazališta Komedija

Uršula Cetinski, izkušena kulturna menedžerka z več kot tridesetletnimi izkušnjami na vodilnih položajih, je pred kratkim prevzela vodenje Zagrebačkega gradskega kazališta Komedija, enega najpomembnejših gledališč v Zagrebu. Pred tem je vodila Cankarjev dom, osrednjo slovensko kulturno institucijo. Ob njenem imenovanju za direktorico Komedije, ki septembra prihaja v Ljubljano z vrhunsko izvedbo muzikala Nesrečniki v okviru Festivala Ljubljana, smo z njo govorili o njeni viziji za gledališče, izkušnjah v kulturnem menedžmentu ter izzivih kulture v Sloveniji in širše.

Zakaj ste se prijavili za mesto ravnateljice Komedije? Kaj ponuja, kakšna ustvarjalna obzorja vidite? Česa se najbolj veselite?
Zagrebačko gradsko kazalište Komedija ima občudovanja vreden umetniški potencial. V zadnjih desetih letih sem v Cankarjevem domu opravljala predvsem menedžerske naloge, zdaj pa sem kot ravnateljica gledališča spet bližje umetnosti, saj skupaj z ekipo oblikujem repertoar. Neposredna vključenost v umetniške procese mi je v neizmerno veselje.

Kako je potekal izbor? Kaj je najtežje?
Komedija je največje zagrebško mestno gledališče z več kot dvesto zaposlenimi. Letos obeležuje 75. obletnico častitljivega glasbenega in gledališkega delovanja. V Komediji ravnatelja potrjuje župan Zagreba, kandidata pa predlaga svet zavoda. Najtežje je bilo zamenjati delovno mesto, prebivališče in jezik. To ni enostavno, hkrati pa me je vse skupaj zelo osrečilo in pomladilo. V Komediji se bom naučila veliko novega. Wim Wenders je pred kratkim ob praznovanju osemdesetega rojstnega dne dejal, da se ves čas uči in da bi se mu zdelo najhuje, če bi bilo učenja konec. Podobno čutim tudi sama.

Ponujali so vam vodilne pozicije v kulturi po vsej Evropi, pa ste jih zavrnili. Katera je bila najbolj mamljiva, pa ste jo odklonili? 
Najbolj mamljiva je bila ponudba iz Avstrije, in sicer vodenje pomembnega sodobnoplesnega centra, a je prišla ravno, ko sem bila noseča. Trenutek je bil skrajno neprimeren, saj je v tistem obdobju imela absolutno prednost družina.

Kaj vas je spodbudilo, da ste se tokrat prijavili?
Sin je zdaj samostojen, mož pa ravno dovolj blizu, da sva zadnje čase skupaj tudi v Zagrebu. Razmere so zdaj skoraj idealne. Želja po delu v večjem mestu, ki je bila moja osrednja motivacija za zagrebško kandidaturo, poleg odličnega ansambla seveda, se mi je uresničila. Jezik ni ovira, družinske vezi pa so še vedno močne.

Vodili ste ključno slovensko kulturno institucijo, Cankarjev dom. Na katere dosežke iz vašega vodenja Cankarjevega doma ste najbolj ponosni?
Ponosna sem, da je Cankarjev dom v času mojega vodenja odprl vrata tudi vsebinam, ki se pred tem niso pojavljale, kot sta naravoslovje in tehnologija. Skupaj s Prirodoslovnim muzejem Slovenije smo pripravili prvo naravoslovno razstavo v zgodovini institucije, V vrtincu sprememb. V globalnem smislu smo zablesteli z razstavo o Nikoli Tesli, pri kateri smo sodelovali z beograjskim muzejem, ki nosi njegovo ime. Pomembna je bila razstava Ivan Cankar in Evropa ob stoletnici pisateljeve smrti, ki jo je marsikdo označil za eno najbolj kreativnih literarnih razstav v Evropi. Ponosna sem, da smo zgradili novo dvorano in jo poimenovali po Almi Karlin. Direktor Pokrajinskega muzeja Celje mi je povedal, da je razstava o njej, ki smo jo skupaj pripravili v Cankarjevem domu, pomembno vplivala na zanimanje zanjo v tujini, tudi v dunajskem etnografskem muzeju Weltmuseum, kjer so jo predstavili. Ponosna sem, da ima Gallusova dvorana novo ozvočenje in da se umetniki pripravljajo na prireditve v tridesetih prenovljenih garderobah. Tu je pomembno vlogo odigrala tudi Karmen Klučar, direktorica tehnične službe. Velik dosežek je, da med pandemijo nismo odpuščali, čeprav se zavod skoraj polovično financira iz lastnih sredstev. Pod mojim vodstvom je Cankarjev dom postal živahen in priljubljen družaben prostor.

Je kaj, kar vam ni uspelo? 
Če bi dobila še tretji mandat, bi informacijsko središče v podhodu Maxija spremenila v tretjo galerijo, namenjeno likovnikom.

Kakšna misel za vašega naslednika?
Naslednikom ne svetujem, saj mi gredo bivši direktorji v vlogi svetovalcev na živce.

Kako ocenjujete stanje slovenskega kulturnega menedžmenta in katere prakse bi prenesli v Komedijo? Kje se učiti kulturnega menedžmenta v Sloveniji?
Največ o kulturnem menedžmentu sem se naučila med večletnim podiplomskim študijem na Univerzi Johannesa Keplerja v Linzu, kjer so bili moji mentorji resnični mojstri tega poklica iz Avstrije in drugih evropskih držav. Vsega, kar so me naučili, v Sloveniji nisem mogla uporabiti, saj so pogoji dela v primerjavi z Avstrijo drugačni: proračuni za posamezne projekte so veliko nižji, kulturna tradicija pa šibkejša. Zato bodočim kulturnim menedžerjem priporočam kakovostno izobraževanje v tujini, po možnosti v Evropi. V kulturi sem na vodilnih položajih že več kot trideset let in imam ogromno znanja. Najboljše, kar premorem, bom uporabila v Komediji.

Ali menite, že v Sloveniji kultura prepletena s politiko, in če je, kako to vpliva na kulturne ustanove? Je to dobro za javni prostor, občinstvo? Kako in na kaj vpliva ta preplet?
Za umetnost in posledično za občinstvo je najboljše, če je kultura čim bolj svobodna in programsko avtonomna, pri izbiri vodilnih kadrov pa strokovna in čim manj strankarska.

Pred nekaj leti so institucije pisale odprta pisma kot javno nasprotovanje političnemu kadrovanju v kulturi. Ali se je v času te vlade in aktualnega ministrstva za kulturo to spremenilo? So torej aktualna kadrovanja le po strokovni, ne po strankarski liniji?
Kadrovanje v javnih institucijah, ne le v kulturi, je povsod po svetu vedno politično, saj demokratično izvoljena politika predstavlja voljo volilcev. Različne demokratične vlade po Evropi in svetu uporabljajo različne kriterije za izbiro vodilnih kadrov. Ponekod dajejo prednost strokovnosti, drugje strankarski lojalnosti, ali pa so vodilna mesta v javnem sektorju predvsem nagrada za zveste člane ali simpatizerje stranke, ki upravlja določen resor. Podobno je pri imenovanjih članov svetov zavodov. Sem pristaš proporcionalnosti, kar pomeni, da člane svetov imenuje več različnih strank zmagovalne koalicije glede na volilni rezultat. Ta način je do volilcev najbolj pošten. Analizo položaja v Sloveniji pa prepuščam medijem, ki ste varuhi javnega interesa.

Zakaj tokrat ne beremo odprtih pisem javnih intelektualcev? Kako pa je v tujini, npr. na Hrvaškem ali v Avstriji? Bi lahko takšne modele prenesli v Slovenijo? Kultura skoraj nikjer v Evropi ne more preživeti na trgu, zato je njena povezanost s politiko, ki distribuira davkoplačevalski denar, neizogibna. Politika je povsod po svetu močneje zaorala v kulturno krajino; kar je bilo nekoč sprejemljivo le v avtoritarnih družbah, je zdaj postalo realnost tudi v demokracijah. Lep primer so Združene države Amerike. To je zaskrbljujoč in negativen trend.

Na Dunaju so umetniške galerije ob vsakem času polne obiskovalcev. V Ljubljani pa lahko pogosto vstopimo v povsem prazno sodobno galerijo. Oboje je financirano tudi z javnimi sredstvi, a na Dunaju je kultura posel, ki nagovarja množice in prinaša veliko denarja. Zakaj?
Ljubljane in večine evropskih mest v kulturi (in verjetno še kje) nikakor ne moremo primerjati z Dunajem. Velikost obeh mest je neprimerljiva, prav tako njuna kulturna tradicija. Kultura v Ljubljani je nizkoproračunska, na Dunaju pa mešana. Tisto, kar tam najbolj privlači množice, so visokoproračunski projekti, ki v Ljubljani oziroma Sloveniji sploh niso izvedljivi. Slovenija je gospodarsko prešibka, da bi bila na primer garant za največja imena svetovne likovne umetnosti, če bi jih želeli predstaviti v originalu. V športu, ki je drugače strukturiran, lahko posežemo po zlatu tudi v najhujši konkurenci, pri kulturi pa nekaterih danosti ni mogoče preseči.

Na čem bi lahko še bolj gradili slovensko kulturno občinstvo, kaj je najboljše, najbolj vitalno v slovenski kulturi?
Slovenci smo oblikovali vrhunski sistem kulturne vzgoje, torej način organiziranega vključevanja otrok in mladih v kulturno življenje. Kulturo pojmujemo kot pravico za vse, zagotovljeno tudi z ustavo, kar preprečuje diskriminacijo glede na socialni sloj. To je pomemben dosežek.

Kako gledate na selitev SNG Drama iz centra Ljubljane na začasno lokacijo na Litostrojski cesti? Ste se kot direktorica Cankarjevega doma dogovarjali za možnost uporabe prostorov za SNG Drama med prenovo?
Drami smo ponudili souporabo prostorov na Prešernovi 10, seveda pa programa ne bi mogli izvajati v celoti. Zato so se odločili za selitev v industrijsko cono. Še vedno menim, da bi bila novogradnja veliko pametnejša odločitev, a ker je zvoniti po toči prepozno, upam, da se staro poslopje čim prej obnovi.

Prenova Drame ne steče, ujeta je v nerešene zakonodajno-gradbene postopke. Je bila odločitev za hitro selitev v najemne prostore zasebnika premišljena? Ali obstajajo teme in ljudje, ki se jih v javnem prostoru nikakor ne kritizira? In teme ter ljudje, ki se jih splača kritizirati, čeprav ne poveš nič novega?
Pomembno je ločiti med kritiko, ki je strokovna analiza posameznih fenomenov, in med smetenjem po ljudeh in dogodkih. Prve je malo, saj so razsvetljeni intelektualci izgubili družbeni vpliv. Menim, da je pri njih stopnja samocenzure zelo visoka, predvsem zato, ker so spoznali, da so njihova opozorila bob ob steno. Umazanega smetenja pa je precej. To je mentalno onesnaževanje javnega prostora, ki ga spodbuja tudi svetovni splet.

Ali imamo dovolj močno kulturno kritiko? Zakaj?
Slovenci imamo veliko humanističnih intelektualcev, ki so tudi dobri umetnostni kritiki. V primerjavi s časi izpred tridesetih let, ko sem bila tudi sama publicistka, je možnosti za objave veliko manj, tako v dnevnih kot v specializiranih medijih. To je slabo za občinstvo, za umetnost pa še bolj.

Če kdo napiše kakovostno kritiko, je mnogo medijev, ki bi to objavili. Morda ni problem v prostoru za objave, ampak v tem, da je kritična drža zelo težka, fašeš jih z vseh strani, to pa je neudobno, še posebej, ker honorarji niso zelo visoki. Vendar menim, da če nekdo želi postati kritik, to danes lahko postane, nič težje kot nekoč. Zdi se mi, da so javna izrekanja o “pomanjkanju prostora za kritiko” vedno povezana s pričakovanjem javnega financiranja kritikov, kar pa po mojem lahko krni neodvisnost, krepi politizacijo …
Pred tridesetimi leti so bili najvplivnejši umetnostni kritiki redno zaposleni pri različnih medijskih hišah. Socialna varnost in zaščita delodajalca sta bili pomembno varovalo, ki je omogočalo večjo avtonomijo kritike in samozavestno držo. Mladi kritiki tega pomembnega zaledja danes večinoma nimajo ali pa zelo redko. Poleg tega je pomembno, ali je kritika prostočasna dejavnost ali poklic. Tudi slednje možnosti skorajda ni več.

Humor in komedija, čudovito orodje družbene kritike. Ali to danes obstaja v Sloveniji? Bi koga ali kaj izpostavili?
Veliko funkcij, ki jih je komedija imela v preteklosti, je prevzel stand-up. To je oblika performansa, ki je pogosto manj kompleksna in manj sofisticirana od dramskih oblik zabavnih žanrov. Imamo pa izvrstne komediografe, kot so Cankar, Partljič, Möderndorfer, Petan in tako naprej, ki se presenetljivo redko pojavljajo na gledaliških repertoarjih. Večkrat sem predlagala, da bi v Ljubljani zgradili novo Dramo, staro pa prenovili in jo po vzoru zagrebške Komedije namenili muzikalu in komediji. To je še vedno dobra ideja.

Kariero ste začeli z Mestom žensk, feminističnim festivalom. Kaj pa je danes tisto ključno, kar je treba v družbi popraviti, izboljšati?
Med prednostnimi nalogami je zagotovo ta, kako slovensko družbo spremeniti v življenjski prostor, perspektiven za vse mlade. Če so iz družbeno vplivnih družin, še nekako gre, saj se z lahkoto znajdejo na elitnih šolah v tujini ali podedujejo družinsko podjetje. Če pa ne, so res zelo, zelo prikrajšani na vseh področjih. Za prihodnost Slovenije je to povsem nedopustno.

Kaj smo v Sloveniji dobro naredili od osamosvojitve naprej? Čeprav se moji kolegi iz naravoslovja ne strinjajo z mano, menim, da smo v Sloveniji vendarle ohranili zavest o ekološko sprejemljivem in škodljivem ravnanju. Žal so na tem področju zaradi pritiskov kapitala tudi zelo mračne zgodbe. Smo pa ekološko ozaveščenost ohranili vsaj kot koncept.

Kaj bi svetovali sami sebi, ko ste bili še študentka? Kaj si prišepnete?
»Ženska, res si super!«

Septembra imate s Komedijo gostovanje v Ljubljani. Česa se lahko veseli slovensko občinstvo?
Zagrebška Komedija bo v okviru Festivala Ljubljana štirikrat izvedla zahteven muzikal Nesrečniki. Interpreti so tako vrhunski, da ti gredo kar dlake pokonci. Tudi med pridobivanjem licence, ki temelji na mednarodni preverbi kakovosti izvedbe, so nosilci avtorskih pravic poudarili, da gre za eno najboljših glasbenih izvedb na svetu kdaj koli in kjer koli, in sicer tako glede orkestra kot vokalistov.

Nina Granda

Portret: Ines Novković, arhiv Komedija