Stari običaji na Martinovo – praznik vina, veselja in prehoda

Martinovo je eden tistih praznikov, ki ga Slovenci nosimo v srcu. Praznik, ki povezuje jesensko toplino, kmečko tradicijo in praznično veselje, ima korenine daleč v preteklosti. Za mnoge je to dan, ko se mošt spremeni v vino, a za tiste, ki poznajo stare običaje, je Martinovo veliko več kot le pokušina mladega vina. Je praznik, ki v sebi skriva stoletja navad, ljudskih pripovedi in kulinaričnih čarovnij, ki so jih oblikovali naši predniki.

V vsaki slovenski pokrajini so Martinovo praznovali nekoliko drugače, a povsod z enako mero spoštovanja do zemlje, narave in dela, ki je bilo potrebno, da pride vino iz grozdja na mizo.

Sveti Martin – med svetnikom in ljudskim junakom

Martinovo praznujemo 11. novembra, na god svetega Martina iz Toursa, ki je bil znan po svoji dobroti in skromnosti. Legenda pravi, da je bil Martin rimski vojak, ki je nekega hladnega dne raztrgal svoj plašč in polovico podaril beraču. Ta prizor so si naši predniki razlagali kot simbol sočutja, zato je Martin postal priljubljen svetnik med kmeti in vinogradniki.

Po ljudskem izročilu se na ta dan mošt spremeni v vino, kar so v preteklosti razumeli skoraj čudežno. Kmetje so rekli, da vino na Martinovo »dozori v duhu svetnika«, zato so pripravili posebno slovesnost, imenovano krst vina ali »krst mošta«.

Martinov krst vina

Krst vina je bil osrednji dogodek praznika. Po starih običajih so mošt simbolično krstili v vino. Vlogo duhovnika je imel gospodar ali starešina vasi, ki je s šaljivimi besedami »blagoslovil« sod, nato pa ga odprl in vino razdelil med zbrane.

V nekaterih krajih, predvsem na Štajerskem, so za ta dogodek pripravili pravo predstavo. Duhovnik in ministranti so bili preoblečeni vaščani, ki so opravljali namišljeno bogoslužje, vino pa so ob koncu z navdušenjem poskusili vsi. To je bil trenutek, ko se je uradno zaključila vinogradniška sezona in začelo obdobje praznovanja.

V Prekmurju in Halozah so ob krstu vina peli ljudske pesmi, v Beli krajini so prinašali vence iz vinske trte, na Goriškem pa so po starih navadah mlado vino posvetili s svečami in z molitvijo za dobro letino prihodnje leto.

Martinovi običaji

Praznična miza na Martinovo

Martinovo ni popolno brez značilnega kosila. Že stoletja velja, da se ta dan postreže z gosjo ali raco, rdečim zeljem in mlinci. To ni naključje. Jedilnik ima globoke korenine v kmečkem življenju, kjer so s tem praznikom obeležili konec poljskih del in začetek zimskega obdobja.

Zakaj ravno gos?

Po pripovedih se je sveti Martin skušal izogniti posvečenju v škofa, zato se je skril med gosi. Te so ga s svojim gaganjem izdale, zato je ostalo v ljudskem izročilu, da se na Martinovo poje gos. Na ta način so ljudje ohranili zgodbo v spomin, a jo spremenili v praznični običaj.

Na podeželju so gospodinje ta dan kuhale in pekle že dan prej. Pečica je dišala po maščobi, jabolkih in vinu, miza pa je bila polna. V preteklosti so za praznik pripravili tudi ajdovo kašo, kostanj in kruh iz sveže moke.

Vino in pesem

Vino je na Martinovo predstavljalo sad trdega dela in dar narave. Ob vsakem kozarcu se je zapelo. Na Štajerskem so peli pesem »Martine, Martine, vino v sodu spet šumi«, na Dolenjskem pa »Le pijmo ga, prijatelji, dokler ga še imamo«.

Na ta dan so se družine in sosedje zbrali skupaj. Ni bilo običajno, da bi kdo praznoval sam. Vino je povezovalo ljudi in spodbujalo dobro voljo, smeh in ples.

Martinovanje skozi stoletja

V preteklosti je bilo Martinovo predvsem kmečki praznik, danes pa ga praznujemo po vsej Sloveniji. Mestni trgi se na ta dan spremenijo v živahna središča s stojnicami, vinom in domačimi jedmi.

Martinovanje na prostem

Eden najstarejših organiziranih dogodkov je Martinovanje v Mariboru, kjer se v središču mesta zbere več tisoč ljudi. Dogodek spremljajo godbe, ljudski pevci in vina z različnih delov Slovenije.

Podoben praznik vsako leto pripravijo tudi v Ljubljani, na Ptuju, v Novem mestu in na Goriškem. Vsako mesto praznuje na svoj način, vendar povsod ostaja duh tradicije – krst vina, pesem in praznična hrana.

Na podeželju je Martinovo še vedno povezano z domačimi praznovanji. Kmetje in vinogradniki povabijo prijatelje, odprejo sode in se skupaj veselijo. Takšna srečanja ohranjajo toplino in pristen stik z naravo.

Ljudska verovanja na Martinovo

Poleg veselja je bilo Martinovo povezano tudi z verovanji. Na ta dan so ljudje opazovali nebo, saj so verjeli, da vreme na Martinovo napove, kakšna bo zima. Če je bilo sončno, so rekli, da bo zima mila, če je deževalo, pa dolga in mrzla.

V nekaterih krajih so v sod dali srebrni kovanec, saj naj bi prinašal srečo in obilje pri vinu prihodnje leto. Otroci so se igrali s suhim listjem in verjeli, da vsak list, ki pade na Martinovo, prinaša srečo hiši.

Vinograd jeseni

Pomen Martinovega danes

Čeprav se običaji spreminjajo, Martinovo ostaja praznik, ki povezuje generacije. Za marsikoga je to priložnost, da se za trenutek ustavi in se spomni, koliko truda in naravne čarobnosti je potrebne, da nastane vino.

V sodobnem času se Martinovo praznuje tudi v restavracijah in vinskih kleteh. Kulinarične prireditve povezujejo tradicijo z novimi okusi. Chef kuharji pripravljajo sodobne različice klasičnih jedi – gos z jabolki, raco z medom, mlince z jurčki in sladice z vinom.

Martinovo je postalo tudi pomemben turistični dogodek. Slovenske vinske ceste se na ta dan spremenijo v žive kulise, kjer se obiskovalci učijo o vinih, spoznavajo lokalne pridelovalce in okušajo mlado vino.

Martinovo in družina

V družinskem krogu ima Martinovo poseben pomen. Pogosto je to eden zadnjih dni v letu, ko se družina zbere ob dolgi mizi, preden se začne zimski čas in priprave na praznike. Otroci pomagajo pri pripravi mize, odrasli pa obujajo spomine na stare čase.

Takšni trenutki dajejo prazniku toplino. Martinovo ni le dan vina, ampak dan hvaležnosti. Povezuje delo in veselje, naravo in človeka, preteklost in sedanjost.

Martinovo skozi oči mladih generacij

Mlajši danes Martinovo doživljajo drugače, a spoštovanje do tradicije ostaja. V mnogih slovenskih mestih so šole in društva ohranila običaj krsta mošta, kjer otroci v igri spoznajo pomen dela v vinogradu.

Na družbenih omrežjih se v teh dneh vrstijo fotografije pečenih gos, kozarcev vina in pisanih listov. Tudi to je način, da se tradicija prenaša naprej – skozi slike, spomine in pogovore.

Nekateri mladi vinogradniki so ponovno obudili stare sorte vina in stare načine pridelave, ki so jih uporabljali njihovi dedje. Na ta način ohranjajo pristnost slovenskega vinogradništva in spoštovanje do zemlje.

Martinovo kot praznik duše

Martinovo je eden tistih dni, ki preseže meje časa. Je praznik, ki govori o delu, potrpežljivosti in radosti, o naravi, ki vrača tisto, kar ji človek da. V svetu, ki pogosto pozablja na pomen letnih ciklov, Martinovo ostaja opomnik, da se vse začne in konča v naravi.

Vino, ki ga blagoslovijo na ta dan, ni le pijača, temveč simbol – spomin na trud, sonce, zemljo in dež. Je praznik, ki nas povezuje s koreninami in nas uči hvaležnosti.

Recept za Martinovo kosilo

Če želite za Martinovo kislo zelje, potem bo treba v akcijo

Martinovo po Sloveniji: Katero vinorodno deželo obiskati?

Objava Stari običaji na Martinovo – praznik vina, veselja in prehoda se je pojavila na Vse za moj dan.