»Šolam nuditi izsledke slovensko-italijanske zgodovinske komisije«

Objavljamo slovenski prevod nagovora (prevedel Peter Senizza) pisatelja Paola Rumiza na nedeljski svečanosti v Bazovici.

Italijanski izvirnik v prilogi.

Pred mesecem dni, v Lokvi, nedaleč od tu, ko sem Francki Mljač, rojeni leta 1930, eni zadnjih pristnih kmečkih žena na Krasu, povedal, da bom septembra šel v Bazovico, da bi se spomnil štirih moških, ki so jih postrelili fašisti, je zelo stara gospa zaprla oči in brez izjeme ponavljala njihova imena, kot naučeno litanijo: Miloš, Marusič, Bidovec, Valenčič. V tistem trenutku sem razumel, da ta imena živijo v njej in da duša kraškega ljudstva govori skozi njo. Razumel sem, da obstaja datum pred in po tem. Datum, po katerem se je med Slovenci te dežele, vse do leta 1945, petje ustavilo. Kot da bi se ta štiri imena znova pojavila iz globin, da bi nas prebudila iz naše otrplosti in nas spomnila na našo dolžnost, da se ne podredimo, da se borimo za svobodo in da to dolžnost ohranjamo živo s spominom.

Vendar spomin ni zgolj ponavljajoči se obred. Pristnega spomina ne najdemo le v zgodovinskih knjigah. Spomin, ki je pomemben, spomin, ki služi, zahteva trud. Ni zadovoljen s pisnim besedilom, kot je moje. Ni uradna proslava ob prisotnosti predstavnikov oblasti in zastav. Je pripovedovanje, ki se mora nenehno obnavljati, da bi delovalo. Je čustveno obujanje preteklosti skozi pripovedovanje zgodb: zgodba, kjer morata glas in domišljija igrati ključno vlogo. Spomin, ki pušča sled, je intimna in osebna preobrazba, metamorfoza, ki nas lahko celo preseneti, ko med hojo po starih poteh ali ko se zbudimo sredi noči, kot v šepetu začutimo prisotnost tistih, ki jih ni več med nami.

Prepričan sem, da so še vedno z nami. Pustili so svoj pečat, celo naseljujejo naše meso. Premalo razmišljamo o tem, da so skozi generacije prisotni v naši genetski kodi. Včasih nam celo govorijo. To sem prvič razumel ob stoletnici prve svetovne vojne, ko sem se sprehajal po jarkih Krasa ali vzdolž zahodnih front v Franciji in Belgiji, predvsem pa na vojnih pokopališčih na ruski fronti, v Galiciji, med Poljsko in Ukrajino, pogosto na istih mestih, kjer se danes bije nova, zloglasna vojna. Na teh pokopališčih so skupaj pokopani Slovenci in Italijani v avstro-ogrskih uniformah in pripovedujejo skupno zgodbo o trpljenju. No, tam sem slišal naše starešine, slišal sem jih klicati, v šibki svetlobi sončnega zahoda. Ob šumenju lip so šepetali v vetru.

Tisti padli vojaki, pokopani na oddaljenih pokopališčih, tako kot tisti, ki jih častimo danes, žrtve še enega barbarskega dejanja, nam predvsem sporočajo: »Ne spominjajte se samo naše smrti; ne dovolite, da je spomin pogreben, ne dovolite, da je žalosten. Pomislite na nas žive, pomislite na nas z našimi sanjami, našimi melanholijami, našimi ljubeznimi, našimi človeškimi strastmi; dvignite kozarce in nazdravite našim očem, našim ustnicam, našim srcem, ki so bila polna gorečnosti; veselo se gostite, kot stari Grki, na kamnu, ki nas pokriva; prelijte po našem pepelu trpko vino, rojeno iz te zemlje; zemlje iz kamna, morja, vetra in podzemne vode, ki nas vse na nek način zaznamuje; iste zemlje, ki nas je rodila in nas hranila; in iz nje črpajte moč, da živite z dvignjeno glavo.«

Vendar nam ti štirje povedo tudi nekaj drugega. Prosijo, da spomin ne služi razdvajanju, da ne bi bil izgovor za prelaganje krivde in odgovornosti na druge ali za manipulacijo zgodovine v korist ene strani. To pravim kot Italijan, kot pripadnik države, ki ima ne enega, ampak dva dneva spomina, oba pa sta bolj namenjena obtoževanju kot opravičevanju, kar me globoko boli. Nedaleč od tukaj, in morda ne naključno v sami Bazovici, je fojba, ki obeležuje še eno veliko tragedijo 20. stoletja. A tako kot verjamem, da je moja dolžnost, da se spominjam te tragedije, mi ni všeč način, kako se jo obeležuje, bolj zato, da se rana ohranja odprta, kot da bi jo sočutno zaprli in zgradili bratstvo.

Poleti 2010 je bil na najpomembnejšem tržaškem trgu velik simfonični koncert. V nepozabnem večeru je petsto mladih italijanskih, hrvaških in slovenskih orkestrskih in zborovskih glasbenikov pod taktirko maestra Riccarda Mutija postavilo glasbeni spomenik spravi med tremi državami in postavilo temelje za novo in boljšo dobo zunanje politike na tej meji. Imel sem veliko čast organizirati ta dogodek in to sem storil vedno z mislijo na to, kar sem se naučil od naših mrtvih: »Naj spomin služi združevanju, ne razdvajanju.« In ko sem po mukotrpnih pripravah, zaznamovanih z malodušnimi polemikami, grenkimi nesoglasji in strupenim nezadovoljstvom z nacionalističnih in nenacionalističnih strani, tistega večera slišal tri državne himne odmevati s pogledom na naše morje, na trgu, polnem zadihanih ljudi, sem se trudil zadržati svoja čustva.

No, danes, tako kot takrat, sem vesel, da sem na mestu ogromne simbolne vrednosti, predvsem pa sem tukaj z vami, ki osemdeset let organizirate ta dogodek in ohranjate baklo svobode pri življenju. Počaščen in vesel sem, da sem tukaj pred predsednico Slovenije, prvo državljanko države, ki je postala del mojega življenja. Počaščen in vesel sem, ker vaše povabilo italijansko govorečemu pisatelju, kot sem jaz, pisatelju z italijanske meje, veliko pove o tem, kako je ta spomin zapuščina svobode, ki se zdi kot nalašč za združevanje ljudstev pred grožnjo novega avtoritarizma.

S tega vidika se mi zdi absurdno, da odlično delo, ki ga je pred leti opravila italijansko-slovenska komisija za razvoj skupne zgodovine, zaradi običajnega nacionalističnega odpora še ni dobilo uradnega nadaljevanja. Prav od tukaj, danes, ob tej obletnici, menim, da je prav – in to pravim v prisotnosti dr. Pirc Musar – da se obrnemo na predsedstva obeh republik, naj končno rešijo to absurdno odprto vprašanje, da se rezultati te zgodovinske rekonstrukcije predstavijo tudi v šolah, kar je bistveno za preprečevanje špekulacij o dogovorjenih dejstvih.

Fašizem ni stvar preteklosti, temveč priročna skušnjava, žal prirojena človeštvu. Skušnjava, ki jo neusmiljeni globalni gospodarski sistem zna izkoristiti v svojo korist s smrtonosnimi orodji prepričevanja brez primere. Novi fašizem, funkcionalen temu gospodarskemu sistemu. Fašizem, ki je morda še bolj nevaren, ker lahko, tudi če nikogar ne ustreli, uspava našo željo po svobodi in narode spravi drugega proti drugemu, namesto da bi jih združil v skupnem boju.

»Kdo je delal v nočni izmeni, da lahko srce sveta še vedno bije?« se je leta 1993 med obleganjem Sarajeva vprašal bosanski pesnik Izet Sarajlić. To je vprašanje, ki si ga moramo zastaviti vsi. Vprašajte se, kaj lahko storimo za mirno Evropo, ne le, kaj lahko Evropa stori za nas. Kar se mene tiče, lahko po življenju potovanj, po tem, ko sem videl toliko vojnih front, preteklih in sedanjih, rečem, da demokracije še nikoli ni bilo treba toliko podpirati kot danes. Gorje nam, če bi odpor imeli za stvar preteklosti. To nam govorijo naši Miloš, Marusič, Bidovec in Valenčič, skupaj s številnimi, ki so umrli za svobodo.